Jedro

Sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato na pritožbene navedbe pod tem naslovom pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožnici 628,30 EUR s pripadki (I. točka izreka) in ji naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 902,17 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. V dokaznem postopku je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožnica za toženca od leta 2011 dalje na podlagi ustne pogodbe opravljala storitve računovodstva, (2) da je storitve obračunavala na podlagi svojega vsakokrat veljavnega cenika, (3) da je tožencu mesečno zaračunavala pavšalno akontacijo stroškov vknjiženja, (4) da je pripravljala in oddajala tudi _davčne obračune in poslovna poročila_, kar pa ni bilo zajeto v mesečnem pavšalu, (5) da je toženec svojo dejavnost samostojnega podjetnika prenehal opravljati 22. 3. 2018, (6) da je tožnica tožencu za pripravo in oddajo _davčnega obračuna in poslovnega poročila_ za leti 2017 in 2018 dne 21. 10. 2019 izstavila vtoževani račun, (7) da je tožnica opravila vse potrebno za oddajo davčnega obračuna in poslovnega poročila tako za leto 2017 kot tudi za leto 2018, (8) da je tožnica marca 2019 pozvala toženca k plačilu dolga v znesku 503,00 EUR1, pri čemer ni pojasnila, zakaj ga je terjala k plačilu tolikšnega zneska ter med drugim, (9) da je toženec prokuristu tožnice nekaj dni pred zaprtjem svojega s. p. izročil gotovino v znesku 400,00 EUR z namenom plačila priprave _obračunov dohodnin in letnih poročil_. Zapisalo je tudi, da _sodišču ni jasno, zakaj je tožnica toženca pozivala k plačilu šele januarja in februarja 2019_ (SMS v prilogi A14) in da se zdi sodišču nemogoče, da prokurist tožnice kot računovodja ne bi vedel za točno višino toženčevega dolga. Pojasnilo je, da je tožnica v vlogah zatrjevala, da je bil s tožencem dogovorjen odlog izdaje računa dva meseca, prokurist tožnice pa je izpovedal, da je bil dogovor, da se počaka za leto dni oziroma leto in pol. Hkrati je ocenilo, da je izpoved prokurista tožnice A. A., (a) da zaradi sledljivosti gotovine na roke ne prejema ter (b) da bi toženec lahko dolg poravnal tudi z gotovino, sama s seboj v nasprotju.

**Pritožba tožnice in odgovor toženca**

3. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je _vse pritožbene razloge_ in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid ter povrnitev stroškov pravdnega in pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo pa je toženec predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi on je zahteval povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

5. Pritožba ni utemeljena. Odgovori na posamezne pritožbene navedbe so navedeni v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovor na pritožbeni očitek glede kršitve postopkovnih pravil_

7. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo _absolutno bistveno kršitev_ določb postopka, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je svoje ugotovitve oprlo na izpovedbo toženca in pisno izjavo priče in to kljub temu, da je bil podan dokazni predlog za zaslišanje te priče. 8. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka so taksativno naštete v drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz določila sedmega odstavka 236.a člena ZPP izhaja, da lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena skladno z določilom šestega odstavka tega člena. Iz zadnjega odstavka tega odstavka tega člena pa izhaja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti, če tako zahteva katera od strank. Ker iz določb drugega odstavka 339. člena ZPP ni razvidno, da bi kršitev 236.a člena ZPP lahko predstavljala absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

9. Nadaljnjo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi po pritožničinem stališču sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnika za zaslišanje prič B. B. in D. D., ki sta oba zaposlena pri tožnici. V zvezi s tema pričama pritožnica navaja, da je med postopkom pred sodiščem prve stopnje _obsežno obrazložila dejstva_, o katerih bi ti dve priči vedeli izpovedati in da so ta dejstva bistvena za odločitev v tem postopku. Ker pa se sodišče prve stopnje glede zavrnitve teh prič ni izjasnilo, sodbe ni mogoče preizkusiti in so razlogi sodbe v nasprotju s sodbo samo.

10. Tudi ta pritožbeni očitek ne drži. V VII. točki pripravljalne vloge z dne 2. 12. 2020, v kateri je tožnica predlagala zaslišanje omenjenih dveh prič, je navedla: _Namreč v marcu 2018, ko je toženec prišel v poslovne prostore tožnika v zvezi z zaključkom poslovanja, je bil sam in z njim ni bilo prič, ki jih navaja, so pa bili prisotni vsi trije zaposleni v U. d. o. o.: B. B., A. A. in D. D._

11. Opustitev zaslišanja predlaganih prič ene stranke sicer lahko v določenih okoliščinah preraste v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tovrstnih okoliščin pritožnica ni navedla in pojasnila. Obe priči je tožnica predlagala k navedbam, ki za odločitev o tožbenem zahtevku nimajo nobenega pomena. Pritožbene trditve, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, torej ni ustrezno obrazložila.

_Pritožbeni očitek glede dejanskega stanja_

12. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da ostaja nerazjasnjeno vprašanje, koliko denarja in za kakšen namen naj bi bilo komu izrečeno ter pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da zaokrožen znesek približno 500,00 EUR z dodanim DDV predstavlja znesek, povsem primerljiv z vtoževanim, saj to znese 613,66 EUR.

Kot je zgoraj pojasnjeno, sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato na pritožbene navedbe pod tem naslovom pritožbeno sodišče ne odgovarja.

_Odgovor na pritožbeni očitek glede materialnega prava_

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve zmotno tolmačilo izpoved prokurista tožnice glede prevzema gotovine, saj je zapisalo, da je izpoved prokurista nasprotujoča, ker je povedal, da gotovine na roke ne bi sprejel, da pa bi toženec lahko poravnal dolg z gotovino, za kar bi prejel blagajniški prejemek. Vendar pa to napačno stališče sodišča prve stopnje ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava, pač pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta dva dela izpovedi se po presoji pritožbenega sodišča ne izključujeta. Iz tistega dela, kjer prokurist pojasnjuje, da bi v primeru plačila z gotovino toženec prejel blagajniški prejemek, logično sledi, da prokurist tožnice ne posluje tako, da ne izda potrdila, če na roko ne prejeme denar. Ta dejanski zaključek sodišča prve stopnje, na katerega je pritožbeno sodišče sicer vezano, pa bi utegnil biti drugačen, če bi na navedbe toženca iz 2. točke prve pripravljalne vloge, da je prokuristu tožnice ob prenehanju dejavnosti na njegovo zahtevo na roke izročil 400,00 EUR, tožnica zatrdila, da ne posluje tako, da brez potrdil sprejema gotovino na roke in sodišču predlagala, naj pozove toženca, da tako potrdilo predloži. Ker pa takih navedb ni ponudila, z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, češ da gre za zmotno uporabo materialnega prava (kar ne drži), pa ne more uspeti, je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

14. V nadaljevanju pritožbe pod naslovom _Glede materialnega prava_ tožnica pojasnjuje npr. kaj pomeni gotovina na roke in blagajniški prejemek, kako morajo pri poslovanju davčni zavezanci držati sistema davčnih blagajn, očita sodišču prve stopnje, da ne pozna postopka razknjiženja terjatev in tako dalje. Ker pa s tem pojasnjevanjem in očitki sodišču prve stopnje ne uveljavlja nobenega od dovoljenih pritožbenih razlogov, se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

_Zaključek_

15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni bila uspešna, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Toženčev odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo, saj ta vloga v ničemer ni doprinesla k odločitvi o pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 S predlogom za izvršbo vloženem dne 17. 2. 2020 pa je tožnica zahtevala plačilo zneska 628,30 EUR.