20. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 3. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 743/2005 z dne 16. 9. 2005 v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 72/2004 z dne 7. 4. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo pritožbo pritožnika zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to sklenilo, da se šteje, da je tožnica umaknila tožbo in da se postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavi.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za domnevo umika tožbe. Kršitev pravic iz 15. in 23. člena Ustave utemeljuje z navedbami, da je bil pritožnik ves čas v neenakopravnem položaju v primerjavi z nasprotno stranko, kateri naj bi sodišče v vsem ugodilo. Sodišče prve stopnje, ki bi moralo po mnenju pritožnice odločati v senatu in ne po sodnici posameznici, naj naroka ne bi moglo opraviti, ker naj tožena stranka ne bi bila vabljena na narok. Navaja tudi, da se sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za preložitev glavne obravnave ni ukvarjalo z razlogom zaradi pridobivanja dokumentacije. Kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je sodišče ignoriralo konkretne pritožbene razloge. Ker naj bi sodišče za nasprotno stranko upoštevalo drugačne kriterije v zvezi s predlogom za glavno obravnavo, naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Navaja, da je pooblaščenec podal predlog za preložitev glavne obravnave, vendar naj sodišče tega ne bi upoštevalo. Zatrjuje, da je sodna praksa Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, drugačna, saj sodišče ugodi predlogu drugih odvetnikov, ki po telefonu prosijo za preložitev. Sklicuje se na zadevo št. Pd 27/01.

B.

3.Z navedbami, ki po vsebini pomenijo le ugovor zmotne uporabe prava (odločanje po sodnici posameznici), pritožnica ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile pritožniku z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožničine navedbe, da je bila neenakopravno obravnavana v primerjavi s toženo stranko, po vsebini pomenijo zatrjevanje kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pritožnica z navedbami, da sodišče njenemu predlogu za preložitev poravnalnega naroka in glavne obravnave ni ugodilo, predlogu nasprotne stranke pa je, ne more utemeljiti zatrjevane kršitve. Sodišče je namreč obrazložilo, da je njen predlog zavrnilo zato, ker pritožnica za zatrjevano neodložljivo zadržanost ni izkazala opravičljivih razlogov, pooblaščenec pa svojega izostanka sploh ni opravičil. Očitek pritožnice, da je sodišče pri odločanju o predlogu tožene stranke upoštevalo drugačne kriterije, pa je pavšalen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Enako velja za očitek pritožnice, da sodišče ne bi smelo opraviti naroka, ker nanj ni vabilo tožene stranke.

5.Očitek pritožnice, da se sodišče ni ukvarjalo z razlogom, ki ga je pritožnica navedla v predlogu za preložitev poravnalnega naroka in glavne obravnave (pridobitev dokumentacije), je mogoče razumeti kot očitek, da sodišče navedenega razloga ni obravnavalo oziroma da se do njega ni opredelilo. Vendar je tudi ta očitek, ki bi bil sicer lahko ustavnopravno pomemben z vidika pravice iz 22. člena Ustave, neutemeljen. Sodišče je namreč pojasnilo, da pritožnica ni izkazala, iz katerega razloga je neodložljivo zadržana. Iz navedenega je razvidno, da je sodišče pritožničin razlog obravnavalo in ugotovilo, da pritožnica za izostanek z naroka ni predložila pravno relevantnih dokazov, zaradi česar je njen izostanek štelo za neopravičen.

6.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil očitek pritožnice o kršitvi 25. člena Ustave, ki naj bi jo Višje sodišče storilo s tem, ko naj ne bi upoštevalo njenih pritožbenih razlogov, kar je razumeti kot očitek, da ji Višje sodišče ni odgovorilo na posamezne pritožbene navedbe. Ker je očitek pavšalen, ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

7.Pritožnica zatrjuje tudi, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, v skladu s katero naj bi sodišča ugodila predlogom drugih odvetnikov tudi v primeru, ko po telefonu prosijo za preložitev glavne obravnave. Očitek o odstopu od ustaljene in enotne sodne prakse bi bil sicer lahko relevanten z vidika pravice iz 22. člena Ustave, vendar pa s sklicevanjem na sodno prakso sodišča prve stopnje pritožnica ne more utemeljiti takšne kršitve, očitane Višjemu sodišču.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan