Jedro

Odsotnost pravnega pouka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja delavcu ne more biti v škodo, kar pa ne pomeni, da lahko ta zoper sklep uveljavlja neposredno sodno varstvo in se s tem izogne določilu drugega odstavka 83. člena ZTPDR o predhodnem varstvu pravic pri delodajalcu.

Pogodba o zaposlitvi, v kateri je bila dogovorjena konkurenčna klavzula, je bila sklenjena še v času veljavnosti ZDR/90, zato je glede na načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi spoštovanje konkurenčne klavzule ključna vsebina dogovora strank v pogodbi o zaposlitvi.

Ker se je tožena stranka s pogodbo zavezala izplačati tožeči stranki odškodnino zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo potrebno dokazati obstoja škode.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev, da je prenehanje delovnega razmerja z dne 8.3.1994 (pravilno: 7.3.1994) nezakonito, in v delu, v katerem je zahtevala plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi. S sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino zaradi konkurenčne prepovedi (pravilno: klavzule) v višini posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožeči stranki na podlagi sklepa z dne 8.3.1994, ki ji je bil vročen 16.3.1994, prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 7.3.1994. Ker zoper ta sklep tožeča stranka ni uveljavljala predhodnega varstva pri toženi stranki (drugi odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nadaljnji), ni podana procesna predpostavka za sodno odločanje o zahtevku za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zahtevek za plačilo odškodnine iz četrtega odstavka 23. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG – Ur. l. RS, št. 39/1993 in nadaljnji) je preuranjen, saj nezakonito prenehanje delovnega razmerja ni bilo pravnomočno ugotovljeno. Dveletni rok, v katerem je bila tožeča stranka dolžna spoštovati konkurenčno klavzulo, je pričel teči po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (30.9.1993). Ker je tožeča stranka klavzulo spoštovala, ji je bila prisojena odškodnina, vendar ne za celotno dveletno obdobje s pričetkom od 30.9.1993, ampak le za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje (7.3.1994). O stroških postopka je sodišče odločilo s posebnim sklepom. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbi strank zoper sklep in sodbo z dne 9.11.2004 zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo.

Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka, zoper pravnomočno sodbo pa tožena stranka.

Tožeča stranka vlaga revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Med razlogi izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa) obstaja nasprotje, saj sodišče po eni strani ocenjuje, da bi bilo potrebno sklep z dne 31.1.1994 tolmačiti v skladu s 135. členom ZDR, po drugi strani pa navaja, da tega člena ni mogoče uporabiti za razmerje med strankama. Ugotovitev, da je bil sklep z dne 8.3.1994 vročen tožeči stranki kot delavcu tožene stranke in ne kot tretji osebi, je v nasprotju z listinami v spisu. Citirano določilo ZPP je kršilo tudi sodišče prve stopnje, ker ni navedlo razlogov za zaključek, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa direktorja z dne 8.3.1994 in ne na podlagi sklepa Komisije za reševanje pritožb z dne 31.1.1994. Pritožbeno sodišče je kršilo 354. člen ZPP, ker je brez obravnave ugotavljalo, na podlagi katerega sklepa je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje. Pri tem je na novo in v nasprotju z neposredno izvedenimi dokazi ugotovilo, da se je tožeča stranka šele 16.3.1994 dejansko in formalno seznanila s tem, da ji je prenehalo delovno razmerje. Zmotno je tolmačenje 4. točke sklepa Komisije z dne 31.1.1994 v smislu opozorila na pravne posledice, če tožeča stranka ne podpiše pogodbe po 135. členu ZDR. Ta sklep je bil dokončen in izvršen tako, da je tožena stranka v delovno knjižico zapisala prenehanje delovnega razmerja 7.3.1994. Napačen je zaključek, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa z dne 8.3.1994. Med strankama dne 8.3.1994 ni bilo več delovnega razmerja, zato sklepi, sprejeti po 7.3.1994, niso imeli učinkov. Sklep z dne 8.3.1994 je bil dokončen. Vrhovno sodišče je v odločbi VIII Ips 21/1999 z dne 11.5.1999 že zavzelo stališče, da je pritožbeno sodišče zmotno razlagalo 83. člen ZTPDR, ko je tožeči stranki odklonilo sodno varstvo. Procesna predpostavka za sodno varstvo zoper sklep z dne 8.3.1994 je izpolnjena. Toženi stranki je bila vročena sprememba tožbe z dne 17.5.1994, s katero je bilo pri sodišču zahtevano varstvo pravic zaradi nezakonitih sklepov z dne 31.1.1994 in 8.3.1994. Tudi zahteva, ki je naslovljena na sodišče in na ta način vročena toženi stranki, šteje za pravilno, tožena pa bi morala o njej odločiti v 30 dneh - ker ni, je bila tožeča stranka upravičena nadaljevati postopek pred sodiščem (prvi odstavek 82. člena ZTPDR). Ker za uveljavljanje denarne terjatve ni potrebno predhodno zahtevati varstva pravic pri delodajalcu, je sodišče nezakonito zavrglo tožbo za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in s tem tožeči stranki odreklo ustavno pravico do sodnega varstva. Nižji sodišči sta zmotno šteli, da je pravnomočna sodna odločba o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja procesna predpostavka za vložitev denarnega zahtevka po četrtem odstavku 23. člena SKPG. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijana sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka vlaga revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka (2. točka 370. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Za odločitev o odškodnini zaradi konkurenčne klavzule je bistvenega pomena dejstvo, da tožeči stranki s potekom pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo delovno razmerje, vendar o tem sodišče ni zavzelo stališča. Sodišče prve stopnje ni argumentiralo svoje odločitve, enako pa je storilo tudi pritožbeno sodišče in zaradi tega bistveno kršilo določbe postopka in ustavni pravici tožene stranke do enakega varstva pravic in pravnega sredstva. Glede odškodnine morajo biti podani vsi elementi za plačilo: nastanek škode, vzročna zveza in krivda. Tožeča stranka škode ni dokazala. Toženi stranki je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, saj sodišče v obravnavani zadevi, ki se ne razlikuje od zadeve, o kateri je bilo odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 5/2004, ni odločilo enako. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Reviziji sta bili v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo tožene stranke nasprotuje njenim razlogom ter predlaga, da se jo kot neutemeljeno zavrne.

Reviziji sta neutemeljeni.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, lahko pa se vloži tudi zoper drugostopenjski sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

K reviziji tožeče stranke: Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep ne vsebuje očitanih pomanjkljivosti in ga je mogoče preizkusiti. Za razsojo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja je odločilnega pomena zgolj ugotovitev o neobstoju procesnih predpostavk za sodno varstvo, ki ni v ničemer odvisna od vsebine določila 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji), zato revident neuspešno očita, da je med razlogi izpodbijanega sklepa podano nasprotje glede tolmačenja 135. člena ZDR. Zmoten je tudi revizijski očitek, da je v nasprotju z listinami v spisu ugotovitev o vročitvi sklepa z dne 8.3.1994 tožeči stranki kot delavcu tožene stranke in ne kot tretji osebi. Ali je bila tožeča stranka v trenutku vročitve tega sklepa delavec tožene stranke ali ne, za razsojo niti ni pomembno, saj je odločilnega pomena zgolj to, da bi tožeča stranka morala kakršnokoli nepravilnost sklepa z dne 8.3.1994 (tudi v reviziji zatrjevano retroaktivno prenehanje delovnega razmerja) uveljavljati najprej pri toženi stranki, česar pa ni storila.

Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP očita revident tudi sodišču prve stopnje, ker naj bi ne navedlo razlogov za zaključek, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa z dne 8.3.1994, ne pa na podlagi sklepa z dne 31.1.1994. Tožeča stranka v pritožbi ni uveljavljala takšne absolutne bistvene kršitve določb postopka. Revizijski očitek, da pritožbeno sodišče te kršitve ni upoštevalo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in prvostopenjskega sklepa razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo odločanje, oziroma da ni samo opravilo obravnave (30. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), je šteti kot uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka, storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki pa ni utemeljena. Kot pritožbeno sodišče pravilno ugotavlja, je bila 4. točka sklepa Komisije za reševanje pritožb z dne 31.1.1994 že pravnomočno razveljavljena (s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 564/2001-2 z dne 21.8.2003 v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje I Pd 3660/1994-51 z dne 3.11.2000), zato pri ugotavljanju podlage za prenehanje delovnega razmerja sodišče prve stopnje navedenega sklepa Komisije utemeljeno ni upoštevalo.

Zmoten je očitek relativne bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi sodišče druge stopnje brez obravnave ugotavljalo, na podlagi katerega sklepa je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje (354. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 370. člena ZPP). Tako kot sklep sodišča prve stopnje tudi izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa z dne 8.3.1994. Drugostopenjsko omenjanje sklepa Komisije za reševanje pritožb z dne 31.1.1994 predstavlja zgolj odgovor na pritožbeno vztrajanje, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo že na podlagi sklepa Komisije. Neuspešno je tudi revidentovo opozarjanje, da je drugostopenjska ugotovitev o datumu dejanske in formalne seznanitve tožeče stranke s prenehanjem delovnega razmerja v nasprotju z neposredno izvedenimi dokazi. Takšen očitek po vsebini predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V 4. točki sklepa Komisije za reševanje pritožb z dne 31.1.1994 je bilo tožeči stranki naloženo, da mora podpisati pogodbo o zaposlitvi, ki ji je bila predložena dne 12.11.1993, sicer ji bo prenehalo delovno razmerje v roku 30 dni po prejemu tega sklepa. Ker je bila citirana točka sklepa pravnomočno razveljavljena (s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 564/2001-2 z dne 21.8.2003 v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje I Pd 3660/1994-51 z dne 3.11.2000), revizija neuspešno vztraja, da je delovno razmerje tožeči stranki prenehalo že na podlagi tega sklepa Komisije.

Vrhovno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom nižjih sodišč, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo dne 7.3.1994 na podlagi sklepa z dne 8.3.1994. Drugostopenjsko sodišče je ob upoštevanju 102. a člena ZDR pravilno obrazložilo, da odsotnost pravnega pouka v sklepu z dne 8.3.1994 tožeči stranki ne more biti v škodo, kar pa ne pomeni, da lahko ta zoper sklep uveljavlja neposredno sodno varstvo in se s tem izogne določilu drugega odstavka 83. člena ZTPDR, v skladu s katerim delavec ne more zahtevati varstva pravic pri sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožeča stranka procesne predpostavke iz citiranega določila ZTPDR ni izpolnila, je sodišče utemeljeno zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 7.3.1994. Revident zmotno meni, da je bila procesna predpostavka izpolnjena že s tem, ko je s spremembo tožbe, ki je bila vročena tudi toženi stranki, zahteval varstvo pravic zaradi nezakonitega sklepa z dne 8.3.1994. Sprememba tožbe je procesno dejanje tožeče stranke v sodnem sporu, toženi stranki pa je vročena z namenom, da se seznani o dejanjih nasprotne stranke v postopku. Nikakor pa ni mogoče spremembe tožbe, ki je naslovljena na sodišče, šteti kot uveljavljanje pravnega sredstva tožeče stranke v postopku pri delodajalcu po določilih ZDR.

Revident opozarja na razveljavitveni sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 21/1999 z dne 11.5.1999, ki je bil predhodno izdan v tej zadevi in v katerem je bilo med drugim zavzeto stališče, da je pritožbeno sodišče (v odločbi Pdp 1204/96-3 z dne 18.9.1998) v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 8.3.1994 zmotno razlagalo 83. člen ZTPDR in ugotovilo neobstoj procesne predpostavke. Stališča iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča ne vplivajo na sprejem drugačne odločitve v izpodbijanem sklepu. V uvodni obrazložitvi sklepa VIII Ips 21/1999 je jasno navedeno, da je dokončna odločba na drugi stopnji reševanja spornega razmerja pri delodajalcu procesna predpostavka, t. j. pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko delavec, nezadovoljen z odločbo, s tožbo sproži postopek pred delovnim sodiščem - takšno stališče pa je bilo v celoti upoštevano v izpodbijanem sklepu.

Revizija neutemeljeno zatrjuje, da med strankama dne 8.3.1994 ni bilo več delovnega razmerja, zato sklepi, sprejeti po 7.3.1994, niso imeli učinkov. Neveljavnost sklepa z dne 8.3.1994 bi namreč tožeča stranka morala uveljavljati najprej v postopku varstva pravic pri toženi stranki. Napačno je tudi revizijsko zatrjevanje, da je bil sklep z dne 8.3.1994 dokončen – o dokončnosti sklepa bi bilo mogoče govoriti le, če bi zoper njega tožeča stranka kljub izostanku pravnega pouka ugovarjala v razumnem roku in bi tožena stranka o tem ugovoru dokončno odločila oziroma če o ugovoru ne bi odločila v 30 dneh od njegove vložitve (prvi odstavek 83. člena ZTPDR).

Ker nezakonito prenehanje delovnega razmerja ni bilo pravnomočno ugotovljeno, je sodišče kot preuranjeno zavrglo tožbo v delu, v katerem je bilo uveljavljano plačilo odškodnine iz četrtega odstavka 23. člena SKPG. Zaradi neobstoja temelja za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja bi sicer sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti, vendar v tem smislu revizijsko sodišče izpodbijanega sklepa ni spremenilo, saj bi s tem odločilo v škodo revidenta (359. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).

K reviziji tožene stranke: Revident neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni argumentiralo svoje odločitve, enako pa naj bi storilo tudi pritožbeno sodišče in zaradi tega bistveno kršilo določbe postopka in ustavni pravici tožene stranke do enakega varstva pravic in pravnega sredstva. Očitek je zgolj pavšalen, saj revident ni opredelil, kršitev katerega člena ZPP uveljavlja. Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnjeni tako dejanski kot pravni razlogi za odločitev in jo je zato mogoče preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz prvega odstavka šestega člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30.8.1991 izhaja zaveza tožeče stranke, da v času opravljanja svojega dela in še dve leti po prenehanju delovnega razmerja v C. ne sme ustanoviti podjetja, ki bi z opravljanjem dejavnosti utegnilo povzročiti škodo podjetju, skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali o avtorskem delu pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za C. pomenilo konkurenco. Na dejansko ugotovitev, da je tožeča stranka po prenehanju delovnega razmerja spoštovala konkurenčno klavzulo, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revident neutemeljeno izpodbija temelj odškodninskega zahtevka, češ da tožeči stranki s potekom pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bila določena konkurenčna klavzula, delovno razmerje sploh ni prenehalo. Sodišče je pravilno razlogovalo, da s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, v kateri je določena konkurenčna klavzula, slednja ne preneha veljati, saj bi v nasprotnem primeru konkurenčna klavzula izgubila svoj smisel in je ne bi bil nihče dolžan upoštevati. Učinek konkurenčne klavzule je v tem, da ta za v pogodbi opredeljen čas zavezuje stranke k določenemu ravnanju. Glede na pogodbeno voljo strank v obravnavani zadevi nastop učinkovanja konkurenčne klavzule ni bil vezan na prenehanje pogodbe o zaposlitvi, temveč na prenehanje delovnega razmerja, ki pa je nastopilo kasneje.

V okviru pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti, le-to ugotavlja, da je zaključek nižjega sodišča o začetku teka roka za spoštovanje konkurenčne klavzule z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi (30.9.1993), napačen. Učinkovanje konkurenčne klavzule je bilo glede na določilo prvega odstavka šestega člena pogodbe o zaposlitvi določeno za čas dveh let po prenehanju delovnega razmerja. Dveletni rok je torej pričel teči po 7.3.1994, za celotno dveletno obdobje, šteto od navedenega datuma dalje, pa je tožeča stranka zaradi dokazanega spoštovanja klavzule tudi upravičena do odškodnine. Slednji so z izpodbijano sodbo posamezni mesečni zneski sicer prisojeni le za čas od marca 1994 do vključno septembra 1995, vendar v tem delu tožeča stranka revizije ni vložila oziroma z njo niti ne bi mogla uspeti. Del tožbenega zahtevka, s katerim je bilo vtoževano plačilo odškodnine tudi za čas od oktobra 1995 do vključno marca 1996, je bil namreč v predhodnem postopku že pravnomočno zavrnjen (sodba Pdp 564/2001-2 z dne 21.8.2003 v zvezi s sodbo I Pd 3660/1994-51 z dne 3.11.2000).

Revizija neutemeljeno uveljavlja, da bi morali biti za plačilo odškodnine zaradi konkurenčne klavzule podani vsi elementi odškodninske odgovornosti in pri tem izpostavlja obstoj škode. Izpodbijana sodba je pravilno upoštevala, da je bila predmetna pogodba o zaposlitvi sklenjena še v času veljavnosti ZDR, zato je glede na načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji) za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine ključna vsebina dogovora strank v pogodbi o zaposlitvi. Revizijsko sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da se je tožena stranka zavezala s pogodbo izplačati tožeči stranki odškodnino zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, medtem ko bi za povrnitev zgolj tožeči stranki nastale dejanske škode morali stranki pogodbeno razmerje urediti drugače. Tožeči stranki zato v sporu ni bilo potrebno dokazati obstoja škode.

Zmoten je revizijski očitek, da je bila toženi stranki kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, ker sodišče ni odločilo enako kot je bilo odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 5/2004. Citirana sodba Vrhovnega sodišča je temeljila na drugačnem dejanskem stanju kot je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi (tožnik ni bil vezan na konkurenčno klavzulo, ker mu je tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja dala pisno soglasje za sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu). Poleg tega pa je iz sodbe VIII Ips 5/2004 razbrati stališče, da je pri presoji upravičenosti do odškodnine zaradi konkurenčne klavzule odločilnega pomena v pogodbi o zaposlitvi izražena volja strank, na takšno razlogovanje pa je oprta tudi odločitev v obravnavanem sporu.

Ker v skladu z vsem obrazloženim v revizijah uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo, saj ta ni prispeval k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).