Jedro

Tožnik (kot oškodovanec) lahko zahteva povrnitev škode neposredno od toženca (kot delavca), le če je ta škodo povzročil namenoma (2. odst. 147. čl. OZ oz. 2. odst. 170. čl. ZOR).

Namen je najtežja oblika krivde. Potrebno je zavedanje povzročitelja o nedopustnosti svojega ravnanja in posledicah in tudi volja za njihov nastanek.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec plačati tožniku znesek odškodnine v višini 16.760.623,63 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 21.10.2003 dalje do plačila in pravdne stroške z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od izdaje sodbe do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 389.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje pritožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je v času od zadnjega naroka prišel do naslednjih dejstev: pri pregledu tožilskega spisa proti S. je ugotovil, da je UKP P. v svoji ovadbi ugotovil, da je HKS S. namesto depozitov varčevalcem ponujala obveznice Z.S, čeprav le-ta ni bila zmožna vračila; da S. ni obvestil ATVP o izdaji obveznic Z.S, kar bi sicer moral storiti; da za obveznice niso izdajali potrdila o vplačilu, kakor tudi ni razvidno, ali je res bil nakazan znesek za nakup obveznic Z.S; da je 17.8.2005 tožnik od stečajnega upravitelja prejel listino "pooblastilo", s katerim naj bi dne 31.12.2001 pooblastil HKS S., da v breme izplačila njegovih depozitnih vlog v višini glavnice in pripisanih obresti do dneva izplačila, v njegovem imenu in za njegov račun izvrši vplačilo obveznice Z.S z.b.o., v višini in rokih, kot je dogovorjeno - tega pooblastila ni nikoli podpisal, pač pa je nekdo v HKS S. to storil v njegovem imenu (tožnik bo vložil kazensko ovadbo zoper neznanega storilca v HKS S., ki je ponaredil tožnikov podpis); čeprav Zakon o HKS določa, da sme HKS poslovati le preko žiro računa, so v HKS S. od 2.7.2001 naprej uvedli trezorsko blagajno in je bila v pisarni S. v P., kar pomeni, da so iz vseh poslovalnic denar fizično prenašali v to blagajno v P.; Banka Slovenije je 23.7.2001 izdala odredbo HKS S. o odpravi kršitve nezadostne višine sredstev rezerv oz. o zagotovitvi potrebne zakonske višine sredstev rezerve; ugotovil je tudi, da je bil ustanovitelj Z.S. le S.A.. Iz navedenih dejstev izhaja zaključek, da je toženec vseskozi vedel ali bi moral vedeti za naslednja dejstva: da je HKS začela izdajati obveznice Z.S zato, da je na fraudolenten način povečevala višino zakonsko določenih sredstev rezerv, da se niso sredstva iz HKS S. nakazovala na Z.S za višino izdanih obveznic Z.S, da so vsa sredstva prenašali (fizično) v trezorsko blagajno HKS S. v P., da bi lahko vse to zagotovili, so se posluževali pri dogovarjanju o pogojih depozitov, ne samo laži in dajanja lažnih poroštev, ampak tudi ponarejanja dokumentov. Jasno je, da je toženec, ko je tožniku predlagal, da sredstva pusti še naprej v HKS S. pod enakimi pogoji s tem, da se vložijo v obveznico Z.S, vedel, da ne gre za obveznico, to je vrednostni papir, temveč le za zadolžnico. Z ustno lažjo, da HKS S. jamči za obveznice in s kasnejšo pisno izdajo tega poroštva, je toženec prepričal tožnika v odločitvi, da denar ne dvigne, temveč ga veže še za eno leto pod pogojem, da je možen tudi predčasen dvig v obliki obveznice. Iz ugotovljenega nedvomno izhaja, da je šlo pri tožencu za zavestno in naklepno dejanje. V dokazne namene prilaga pooblastilo z dne 31.12.2001, predlaga vpogled v preiskovalni spis zoper A.S. pri Okrožnem sodišču v L. in vpogled v dokumentacijo Z.S pri stečajnem upravitelju G.B. v L..

Sicer pa navaja, da se je sodišče pri sprejetju izpodbijane sodbe oprlo na sledeče trditve:

1. Da ni sporno, da je tožnik denar dvignil iz HKS S. in ga naložil v obveznice, ki jih je izdala Z.S. Ta trditev je zgrešena. Dejstvo je, da tožnik, odkar je denar vložil v HKS S. do danes, še ni videl denarja, kaj šele, da bi ga dvignil in ponovno vložil. Vse do sedaj je bil tožnik prepričan, da je z izdajo tožniku s strani HKS S. blagajniškega izdatka št.... z dne 31.12.2001, prišlo do nakazila denarja na Z.S za nakup obveznice, sedaj pa je prepričan, da denar sploh ni šel iz HKS S. na Z.S, kar pomeni, da je izdana obveznica v bistvu le zadolžnica.

2. da je toženec deloval kot delavec HKS S. in ne samostojno. Ta ugotovitev sodišča nima nikakršne veze pri presoji naklepa.

3. Sodišče sklepa, da teksta potrdila ni sestavil sam, verjetno ga je dobil po elektronski pošti od vodstva, zato pri njegovem podpisu piše za. Sodba po mnenju tožnika ne more sloneti na domnevah, temveč na ugotovitvah. Na kakšen način je toženec prišel do tega potrdila ni važno, važno je to, da je vedel, kaj na njemu piše, ko ga je podpisal (kar tudi priznava) in izdal tožniku. S podpisom na kakršnikoli listini se le potrdijo dejstva, navedena v tem dokumentu in to je smisel podpisa.

4. Od izdaje te obveznice toženec osebno nima nobene koristi. Tudi ta trditev sodišča pri presoji naklepa ni važna, saj se ne toži, da si je toženec pridobil korist, temveč, da je bila tožniku povzročena škoda s tem dejanjem toženca.

5. Glede na pooblastila, ki jih je toženec imel, je logično, da je o izdaji potrdila nekoga vprašal. Tudi gornje sklepanje sodišča ne drži, dejstvo je, da ko sta se tožnik in toženec pogovarjala v toženčevi sobi za goste, ob ustnem zagotovilu, da za obveznico jamči HKS S., toženec ni nikogar vprašal, iz česar je tožnik sklepal, da ima toženec vsa pooblastila kot vodja enote, zato ni dvomil v njegove besede, kar se je nato izkazalo, da temu ni tako.

6. Dejstvo, da je plača zamudila junija 2002, ne kaže na to, da bi v času dogovora toženec vedel za finančno stanje HKS S. in Z. S, zato ni mogoče tožencu očitati, da je namenoma oškodoval tožnika. Tudi to dejstvo ni važno pri presoji naklepa, pomembno je, da je vedel, da HKS S. ne jamči za obveznosti Z.S, temveč obratno, da Z.S. jamči za obveznosti HKS S., kljub temu pa je izdal sporno potrdilo. Bistvo pri izdanem potrdilu je to, da je bila njegova vsebina neresnična in da toženec ni imel pooblastila za izdajanje poroštev, temveč le direktor S., kot je to sam povedal. Tudi sicer iz vsebine sodbe ni težko razbrati, da je šlo za očiten naklep.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi najprej navaja dejstva, katera je ugotovil z vpogledom v "kazensko ovadbo zoper S." že po končani obravnavi v konkretni pravdni zadevi in na teh gradi zaključek, da je toženec vedel ali bi moral vedeti, da je HKS začela izdajati obveznice Z.S. zato, da je na fraudolenten način povečevala višino zakonsko določenih sredstev rezerv, da se sredstva iz HKS S. niso nakazovala na Z.S. za višino izdanih obveznic Z.S., da so vsa sredstva prenašali fizično v trezorsko blagajno HKS S. v P., da bi lahko vse to zagotovili, so se posluževali tudi ponarejanja dokumentov in da je zato toženec vedel, da obveznica Z.S. ne predstavlja vrednostnega papirja, ampak zadolžnico. O tem v pritožbi predlaga vpogled v dokumentacijo Z.S. pri stečajnem upravitelju G.B. v L., vpogled v preiskovalni spis zoper A.S. pri Okrožnem sodišču v L. in v pooblastilo z dne 31.12.2001. Da bi teh (novih) dejstev in dokazov tožnik brez svoje krivde ne mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP, kar je po 1. odst. 337. čl. ZPP pogoj za pritožbeno uveljavljanje novih dejstev in dokazov, tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje, zato le-teh pritožbeno sodišče ne more upoštevati. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena. Tudi pritožbeno sodišče razume prvostopenjsko ugotovitev, "da je tožnik denar dvignil iz HKS S. in ga naložil v obveznico Z.S.", prav tako kot razlaga pritožba, da naj bi se istočasno vršil dvig in prenakazilo na Z.S. za nakup obveznice, tako je tožnik vseskozi trdil in o tem predložil tudi blagajniške izdatke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec zaposlen v HKS S. kot vodja enote v K., bil je tudi pooblaščen za izdajo obveznice Z.S. v primeru njenega vplačila, zato je za njegovo ravnanje po določbi 147. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) oz. enako prej 170. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odgovorna pravna oseba, pri kateri je bil zaposlen. Ker pa je tožnik vložil tožbo zoper toženca, je zato v nadaljevanju sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da lahko tožnik (kot oškodovanec) zahteva povrnitev škode neposredno od toženca (kot delavca), le če je ta škodo povzročil namenoma (2. odst. 147. čl. OZ oz. 2. odst. 170. čl. ZOR). V takem primeru pa bi moral dokazati toženčev naklep. Ko pritožba citira besedilo izpodbijane sodbe... teksta potrdila ni sestavil sam, verjetno ga je dobil po elektronski pošti od vodstva,... se to nanaša na povzeto izpoved toženca in ne za sklepanje sodišča, kot navaja pritožba. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo in tudi povzelo izpoved priče, direktorja S., ki je priznal, da je zaposlenim in (torej tudi tožencu) povedal, da za Z.S. stojijo obrtniki. Tudi toženec je izpovedal, da so bili poklicani v P., kjer jim je vodstvo predstavilo obveznice in to je posredoval tožniku. Toženec namreč ni bil vključen v poslovanje in upravljanje HKS S., kot je izpovedala omenjena priča S., zato je sodišče prve stopnje tožencu upravičeno verjelo, da je tekst potrdila o jamstvu HKS S. prejel od vodstva, saj to potrjuje tudi dejstvo in kar je potrdil tudi tožnik, da mu toženec potrdila ni izdal istega dne in tudi zapis na potrdilu samem "za" S.V.. Tožnik trdi, da je sklepal, da ima toženec kot vodja enote vsa pooblastila in da ob ustnem zagotovilu, da za obveznico jamči HKS S., o tem ni nikogar vprašal, čeprav iz njegove izpovedi izhaja drugače, da je imel dvome in je kot pogoj za nakup obveznice zahteval jamstvo HKS, zato mu je toženec izdal potrdilo, vendar ne istega dne, ampak kasneje, to pa potrjuje prej navedene toženčeve trditve. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da od izdaje sporne obveznice toženec nima nobene koristi in da ugotovljena dejstva ne kažejo, da bi toženec vedel za finančno stanje HKS S. in Z.S., kar po mnenju pritožbe ni pomembno, ampak, da je toženec vedel, da HKS S. ne jamči za obveznosti Z.S., pa je kljub temu izdal sporno potrdilo. Taka pritožbena trditev pa je protispisna, kaj takega iz po prvostopenjskem sodišču izvedenih dokazov ne izhaja. Povsem pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ob vsem ugotovljenem, tožencu ni mogoče očitati, da je namenoma oškodoval tožnika. Namen je najtežja oblika krivde. Potrebno je zavedanje povzročitelja o nedopustnosti svojega ravnanja in posledicah in tudi volja za njihov nastanek. Da bi bila ta dva elementa, razumski (zavestni) in volja (usmerjena k povzročitvi škode tožniku) podana pri toženčevem ravnanju, iz izvedenih dokazov, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja. Zato je prvostopenjska odločitev materialnopravno pravilna in ker sodišče druge stopnje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).