Jedro

Glede dokazovanja obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) ni posebnih določb, kar pomeni, da je obstoj pogojev mogoče v skladu z 2. odstavkom 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dokazovati z vsem, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, tudi samo z izjavami prič.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 863/2000-7 z dne 3.7.2001 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.2000. S to je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote B. z dne 18.9.1999, izdano v ponovnem postopku, s katero je bil tožnici priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja in odločila, da se tožnici navedeni status ne prizna.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na določbo 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98-odločba ustavnega sodišča in 43/99) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Iz tožničine izjave izhaja, da je z družino - očetom, materjo in tremi brati, živela v kraju P. pri G., ki je bil v izselitvenem območju, vendar Nemci njene družine niso izselili, ker je oče delal v rudniku G. Po izselitvi domačinov so v njihovo vas naselili K.. Leta 1943 je prišlo do spora med njenim očetom in K., ki jim je ves čas grozil. Nemci so očeta sumili, da sodeluje s partizani, partizani so jih tudi opozorili naj se umaknejo. Dne 25.7.1943 so Nemci očeta aretirali in ga odpeljali najprej v šolo v G., nato v zapore v B., po enem mesecu pa v Nemčijo. Kakšen dan pred očetovo aretacijo je njena mati z otroci pobegnila v D. vas v vinski hram družine K. Preživljali so se z deli na okoliških kmetijah in vinogradih. Pomagali so jim sorodniki in sosedje. Otroci niso hodili v šolo. Pred Nemci so se skrivali po gozdovih. Njihova zemlja z domačijo je bila dodeljena K. Iz izjav v postopku zaslišanih prič izhaja, da so Nemci tožničinega očeta dne 25.7.1943 aretirali zaradi spora s K., ki je obdeloval njihovo zemljo, družina - mati z otroci pa je zaradi strahu pred aretacijo nemških oblasti pobegnila v D. vas. Iz potrdila Muzeja Narodne osvoboditve M. z dne 8.4.1998 je razvidno, da po pregledu popisnih listov o zaplembi, poročila županov iz leta 1942 o beguncih in kartoteke o odseljencih, niso našli podatkov o družini V. iz P. Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da tožnica ni dokazala dejanskega stanja, ki ga za priznanje statusa begunca zahteva ZZVN - pobeg pred vojnim nasiljem okupacijskih sil ali pred prisilno izselitvijo. O dejanski izselitvi tožnice in o aretaciji tožničinega očeta tožnica ni uspela pridobiti nobenih listinskih dokazov. Na drugačno odločitev o zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnice na odločbo, s katero je bil status begunca priznan njenemu bratu, saj iz te ne izhaja, da je pravnomočna, pa tudi sicer ni nujno, da so okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev enake, ne glede na to, da gre za člane iste družine.

Tožnica v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča napačna. Sodišče je zmotno presodilo v postopku izvedene dokaze. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovil organ prve stopnje nedvomno izhaja, da je pobegnila pred okupatorjem. Predlaga, da ji pritožbeno sodišče prizna uveljavljani status in pravice žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. člena ZZVN, je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po določbi 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja - begunec, ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo. Prav to, ali je tožnici grozil prisilni ukrep okupatorja in ali je pred prisilnim ukrepom pobegnila pa je v zadevi sporno.

Tožnica je v upravnem postopku dokazovala neposredno grozeče vojno nasilje - aretacijo s strani nemških oblasti, pred katerim je z družino pobegnila, kar je eden izmed pogojev za priznanje navedenega statusa. Iz obrazložitve v upravnem sporu izpodbijane odločbe izhaja, da po presoji tožene stranke, tožnica zatrjevanega dejanskega stanja ni izkazala, ker za svoje trditve ni predložila nobenih listinskih dokazov.

V ZZVN ni posebnih določb glede dokazovanja obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, kar pomeni, da je obstoj zakonskih pogojev mogoče dokazati z vsem, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari - tudi s pričami in izjavami stranke (2. odstavek 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). V ZUP ni določb, ki bi dajale posameznim dokazom večjo dokazno vrednost. Iz upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje v postopku zaslišal tožnico in priči J.A. in Z.Z., ki sta obe navajali enake razloge za pobeg kot tožnica - to je, da je tožnici in njeni družini grozila aretacija s strani nemških oblasti. Zato samo dejstvo, da tožnica ni predložila listinskih dokazov, ne more biti zadostna podlaga za zavrnitev tožničine zahteve, ne da bi tožena stranka presodila tudi druge v postopku izvedene dokaze in navedla razloge za svojo presojo. Ker tožena stranka ni tako ravnala, je s tem bistveno kršila določbo 8. in 10. člena ZUP, saj je prav od pravilne presoje teh dokazov odvisno ali je tožnica pobegnila pred prisilnim ukrepom okupatorja, kar bi utemeljevalo njen položaj žrtve vojnega nasilja. Zato sodišče prve stopnje za odločanje na seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS ni imelo podlage, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Ker je glede na navedeno podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče, na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.