Jedro

O projektu in posledično o projektnem delu je mogoče govoriti, če je rezultat projekta nekaj novega - produkt ali storitev, če so viri projekta posebej predvideni in omejeni ter povezani s tveganjem in če ima projekt tudi predviden svoj zaključek. Različne potrebe po delu javnih uslužbencev v okviru razpoložljivih proračunskih sredstev, s katerimi je tožena stranka utemeljevala sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, nikakor niso mogle predstavljati samostojnega projekta v smislu navedenih elementov splošne opredelitve projekta in projektnega dela.

Tožnica v času sklenjenih pogodb o zaposlitvi ni delala na nobenem posebej organiziranem projektu, katerega zaključek bi bil izrecno predviden. Navedeno pomeni, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas na podlagi določb 56. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 68. člena ZJU prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Pri odločanju o sodnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 ni odločilna samo delavčeva želja po prenehanju delovnega razmerja oziroma želja po nadaljevanju, temveč je lahko pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi. Ta se lahko kaže tudi v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem, zaradi katerega bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja znatno oteženo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnici z dne 31. 12. 2016 nezakonito (I. točka izreka); da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 12. 2016, ampak preneha po sodbi sodišča dne 21. 3. 2018 (II. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 1. 2017 do 21. 3. 2018 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 12. 2015, jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji ob upoštevanju izplačanega nadomestila za čas brezposelnosti obračunati mesečna bruto nadomestila plače in po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je reintegracijski zahtevek in zahtevke za priznanje delovnega razmerja ter vseh pravic, vključno z zahtevkom za plačilo nadomestila plač, za čas od 21. 3. 2018 dalje (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v bruto znesku 4.072,90 EUR, odvede davke in prispevke in ji plača ustrezen neto znesek, višji zahtevek (za plačilo dodatnih 4.927,10 EUR) pa je zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.484,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (V. točko izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi reintegracijskemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni podala trditev niti predložila dokazov o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Trditve glede odnosa do dela je tožena stranka ves čas dopolnjevala in popravljala, kar je v nasprotju z določbo 286. člena ZPP. Tožena stranka ni navedla konkretnega dogodka, zaradi katerega naj bi sodno osebje imelo slabe izkušnje, oziroma katere naloge naj bi tožnica nevestno opravila. Svoje delo je tožnica opravila vestno, zato je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še vedno mogoče. Trdi, da je očitek o nevestnem delu posledica odstotnosti iz zdravstvenih razlogov. Če bi tožena stranka resnično izgubila zaupanje v delo tožnice, bi ji že prej odpovedala pogodbo o zaposlitvi oziroma ji ne bi podaljševala veljavnosti pogodb o zaposlitvi za določen čas. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe materialnega prava o projektnem delu. Tožnica je bila zaposlena na projektu, ki ni bil časovno omejen, zato ni bilo mogoče skleniti ene same pogodbe za celotno trajanje projekta. Vnaprej ni bilo znano, koliko javnih uslužbencev bo potrebno zaposliti. Sklicuje se na dopise Vrhovnega sodišča RS v zvezi izvajanjem posebnih programov. Sredstva za program odprave sodnih zaostankov je zagotovilo Vrhovno sodišče RS na posebni proračunski predpostavki. Tožena stranka vztraja, da so se zaradi izvedbe projekta pogodbe o zaposlitvi podaljševale več zaporednih let. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 100/2012. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o reparaciji neizvršljiva, saj obveznost plačila nadomestila plače ni navedena v bruto znesku. Izpodbija odločitev o odmeri denarnega povračila. Glede na to, da tožnica kot administratorka nima slabih možnosti za zaposlitev in da se ni prijavila na kasnejši razpis pri toženi stranki, bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti denarno povračilo v višini treh tožničinih plač. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Ker tožnica ni uspela z reintegracijskim zahtevkom, tožena stranka ocenjuje, da tožničin uspeh znaša le 50 %, kar bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri stroškov.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje tožnica, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas pravilno zaključilo, da delo sodne zapisnikarice ni projektno delo po določbi 3. točke prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) in tudi ne projektno delo glede na enajsto alinejo prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZJU). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija oziroma ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljala delo sodne zapisnikarice, ki se ni v ničemer razlikovalo od dela ostalih sodnih zapisnikaric, zaposlenih pri toženi stranki za nedoločen čas. Pravilno je ugotovilo, da je program sodišč - dodatni kadrovski viri, ki ga financira Vrhovno sodišče RS, namenjen reševanju oziroma zmanjševanju števila sodnih zaostankov. Dejansko gre za sredstva na posebni proračunski postavki Vrhovnega sodišča RS, ki so namenjena financiranju in podpori izvedbe programov sodišč. Razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnico je bil torej časovno omejeno financiranje programov odprave sodnih zaostankov. Glede na takšne dejanske ugotovitve je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da delo tožnice pri toženi stranki ni imelo značilnosti projektnega dela. O projektu in posledično o projektnem delu je mogoče govoriti, če je rezultat projekta nekaj novega - produkt ali storitev, če so viri projekta posebej predvideni in omejeni ter povezani s tveganjem in če ima projekt tudi predviden svoj zaključek. Različne potrebe po delu javnih uslužbencev v okviru razpoložljivih proračunskih sredstev, s katerimi je tožena stranka utemeljevala sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, nikakor niso mogle predstavljati samostojnega projekta v smislu navedenih elementov splošne opredelitve projekta in projektnega dela, ki bi bilo končano z 31. 12. 2016. 7. Ker je bilo v obravnavanem sporu ugotovljeno, da program odprave sodnih zaostankov sploh ni predstavljal projekta po 3. točki prvega odstavka 68. člena ZJU, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012, v kateri je sodišče odločilo, da je tožnik s toženo stranko zakonito sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za opravljanje dela na projektu, katerega trajanje je bilo predvideno do datuma, s katerim je bila časovno omejena tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi.

8. Tožnica v času sklenjenih pogodb o zaposlitvi ni delala na nobenem posebej organiziranem projektu, katerega zaključek bi bil izrecno predviden. Navedeno pomeni, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas na podlagi določb 56. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 68. člena ZJU prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da tožnici z 31. 12. 2016 delovno razmerje ni zakonito prenehalo in ji po navedenem datumu priznalo delovno razmerje in pravice iz tega razmerja.

9. Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da odločitev sodišča prve stopnje o reparaciji v IV. točki izreka sodbe ni izvršljiva. Izrek, v katerem je toženi stranki opisno naloženo, da tožnici obračuna bruto nadomestilo plače ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek, je določen oziroma vsaj določljiv, saj višina tožničine plače izhaja iz pogodbe o zaposlitvi iz dne 8. 12. 2015, tožena stranka pa razpolaga z vsemi potrebnimi podatki za njen izračun.

10. Tožena stranka je v tem sporu predlagala prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca.

11. Neutemeljen je ugovor tožnice, da tožena stranka ni podala nobenih trditev niti ponudila dokazov glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Tožena stranka je podala ustrezne trditve o tožničinem odnosu do dela in porušenem zaupanju ter ponudila dokaze v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2018, v kateri je podala predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določbe 286. člena ZPP.

12. Pri odločanju o sodnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 ni odločilna samo delavčeva želja po prenehanju delovnega razmerja oziroma želja po nadaljevanju, kot jo izraža tožnica v pritožbi, temveč je lahko pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi. Ta se lahko kaže tudi v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem, zaradi katerega bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja znatno oteženo. Sodišče prve stopnje je po preučitvi okoliščin pravilno ocenilo, da je ocenjena skupna korist obeh strank manjša z nadaljevanjem delovnega razmerja, kot bi bila v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je oprlo na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke in priče A.A., da tožnica ni imela primernega odnosa do dela ter da je svoje delovne naloge opravljala površno in nevestno. Zakonita zastopnica je pojasnila, da je do izgube zaupanja prišlo v posledici tožničinega dela in ne zaradi bolniške odsotnosti, zato so drugačne navedbe tožnice v pritožbi neutemeljene. Zaradi izgube zaupanja je nesorazmerno obdržati trajno pogodbeno delovno razmerje v veljavi. Želja tožnice, da nadaljuje z delovnim razmerjem, ob obstoju te prevladujoče okoliščine ne more biti odločilna. Zato je sodišče prve stopnje namesto reintegracije pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo denarno povračilo v višini 5 povprečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pri odmeri denarnega povračila je sodišče v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica bila do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaposlena več kot tri leta, do datuma sodne razveze pa več kot štiri leta, kakor tudi da tožnici njena izobrazba administrativnega tehnika ne daje večjih možnosti za novo zaposlitev. Trditev tožene stranke, da bi se tožnica lahko prijavila na kasnejši razpis pri toženi stranki ob predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v tem sporu, ne more biti okoliščina, ki bi narekovala odmero nižjega denarnega povračila.

14. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da delna zavrnitev zahtevka za denarno povračilo namesto reintegracije pri odločanju o stroških postopka ne pomeni delnega neuspeha tožnice v delovnem sporu, zaradi katere bi bila tožnica upravičena le do povrnitve sorazmernega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da v zvezi z zavrnjenim reintegracijskim delom tožbenega zahtevka ne nastanejo posebni stroški, kar smiselno enako velja tudi za denarno povračilo namesto reintegracije. Zato je treba šteti, da tožnica ni uspela zgolj z minimalnim delom zahtevka. To pa pomeni, da ji je skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti celotne utemeljeno priglašene stroške postopka.

15. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe strank ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njunih pritožb niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker niso bili podani s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.