Jedro

Intervenienti tudi v primeru, če bi jim bila stranska intervencija dopuščena, ne bi mogli preprečiti razpolaganja tožene stranke v smislu sklenitve sodne poravnave. Intervenient samo pomaga stranki postopka (in je torej njen pomočnik). V postopku zato ne veljajo dejanja intervenienta, ki so v nasprotju s (pozitivnimi) dejanji glavne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo vse predloge za dopustitev stranske intervencije, med drugim tudi pritožnikovo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil V., d. d., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno razveljavitev.

3. Tožeča stranka pritožbenim navedbam nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predloge predlagateljev stranske intervencije (199. člen ZPP) zavrnilo z nosilnimi razlogi, da zgolj ekonomski interes predlagateljev ne zadošča za to, da bi jim bilo mogoče priznati tudi pravni interes za predlagane stranske intervencije. Pojasnilo je, da sodna poravnava (v konkretnem primeru z vsebino, po kateri sta pravdni stranki soglasni glede višine še odprtih terjatev) učinkuje le med pravdnima strankama, zato ne more imeti pravnih posledic za nobenega od predlagateljev intervencije.

6. Pritožnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, ki za odločitev ne morejo biti bistvenega pomena. Višje sodišče namreč pritrjuje pravilnemu stališču izpodbijanega sklepa, in sicer, da intervenienti – tudi v primeru, če bi jim bila stranska intervencija dopuščena – ne bi mogli preprečiti razpolaganja tožene stranke v smislu sklenitve sodne poravnave (četrti odstavek 201. člena ZPP). Slednje je za odločitev bistvenega pomena: ne glede na razloge, zaradi katerih pritožnik meni, da sporna poravnava ne bi smela biti sklenjena, zgolj s položajem stranskega intervenienta sklenitve te poravnave ne more preprečiti. Intervenient je zaradi svojega položaja, ko ne nastopa kot stranka, pač pa samo pomaga stranki postopka (in je torej njen pomočnik), omejen v tem, da v postopku ne veljajo dejanja, ki so v nasprotju z dejanji glavne stranke. To pomeni, da niso dopustna tista dejanja intervenienta, ki so v nasprotju s pozitivnimi dejanji stranke. Intervenient ne more za stranko samostojno opravljati posameznih pravdnih dejanj, ki bi nasprotovala njenim pravdnim dejanjem, in torej tudi ne preprečiti sklenitve sodne poravnave. Tega pritožbeni razlogi ne morejo spremeniti.

7. V konkretni zadevi ne gre spregledati niti tega, da je sklep stečajnega sodišča o soglasju k sodni poravnavi pravnomočen. V kolikor bi zoper njega bila vložena pritožba (pritožnik je hkrati predsednik upniškega odbora tožene stranke), potem bi bilo o upravičenosti soglasja k sodni poravnavi mogoče razpravljati; ker gre za pravnomočno odločitev, tega vprašanja ni mogoče več načenjati.

8. Višje sodišče tako ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na določbi 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi sama.