Jedro

Na odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, da je upravni organ začasno odločbo razveljavil in postopek ustavil po več kot desetih letih, odkar so nastopili razlogi za ustavitev postopka. Kršitev načela ekonomičnosti postopka (13. člen ZUP/86) namreč ne predstavlja takšne kršitve procesnih pravil, ki bi lahko imela vpliv na pravilnost izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Center za socialno delo Ravne na Koroškem je v 1. točki izreka sklepa št. 567-897/95-6 z dne 12. 3. 2010 odločil, da se upravni postopek, uveden po uradni dolžnosti, v zadevi zaščite interesov in koristi mladoletne A.A., rojene ..., in mladoletne B.B., rojene ..., po uradni dolžnosti z dnem 22. 4. 1999 ustavi. V 2. točki izreka sklepa pa Center za socialno delo Ravne na Koroškem z dnem 22. 4. 1999 razveljavil začasno odločbo št. 567-897/95-6 z dne 17. 3. 1999, s katero je bilo odločeno o začasni namestitvi deklic v rejniško družino. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je center za socialno delo po uradni dolžnosti v postopku zaščite interesov in koristi deklic dne 17. 3. 1999 z začasno odločbo št. 567-897/95-6 deklici začasno namestil v rejniško družino. Po izdaji začasne odločbe je center nadaljeval z upravnim postopkom z namenom, da izda odločbo o glavni stvari, s katero bi se razveljavila začasna odločba. Dne 22. 4. 1999 pa je bil center za socialno delo seznanjen s sporazumom opr. št. P 48/99, ki sta ga v postopku razveze in dodelitve otrok na sodišču dne 22. 4. 1999 sklenila tožnica in njen mož, C.C., ki sta se v sporazumu dogovorila, da se njuna mladoletna hči B.B. dodeli v začasno vzgojo in oskrbo babici, D.D., tožnica pa je dovolila, da se babici v začasno vzgojo in varstvo dodeli tudi njena mladoletna hči, A.A. Ker je center za socialno delo ocenil, da je sporazum v korist deklic, je na podlagi sporazuma uredil rejništvo pri babici otrok. Z upravnim postopkom zaščite otrok pa upravni organ ni nadaljeval, saj je postopek odločanja o vzgoji in varstvu deklic potekal pri pristojnem sodišču v Slovenj Gradcu. Pri nadzoru nad delom centra za socialno delo pa je upravni inšpektor ugotovil, da center za socialno delo o dejanskem zaključku upravnega postopka začasne namestitve deklic v rejništvo ni odločil. Inšpektor je zato centru predlagal, da izda o tem ustrezni sklep, kar je upravni organ na podlagi četrtega odstavka 131. člena in tretjega odstavka 217. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86) z izdajo izpodbijanega sklepa tudi storil. Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila pritožbo, o kateri je bilo odločeno z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije št. 12002-21/2010/4 z dne 16. 6. 2010. Z omenjeno odločbo je pritožbeni organ v 1. točki izreka prvostopnega sklepa odpravil besedilo „po uradni dolžnosti z dnem 22. 4. 1999", 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je v celoti odpravil in jo nadomestil z besedilom: „Začasna odločba Centra za socialno delo Ravne na Koroškem št. 567-897/95-6 z dne 17. 3. 1999 o začasni namestitvi mladoletne A.A., rojene ..., in mladoletne B.B., rojene ..., v rejniško družino, se razveljavi“ (1. točka izreka). V ostalem delu je pritožbeni organ tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnil (2. točka izreka). Po ugotovitvi drugostopnega organa je Center za socialno delo Ravne na Koroškem potem, ko je izvedel za sklenitev sporazuma o namestitvi deklic v začasno vzgojo in oskrbo pri babici, dejansko prenehal z vodenjem upravnega postopka, pri tem pa je kršil pravila postopka. Po četrtem odstavku 131. člena ZUP/86 lahko namreč postopek, ki je začel teči po uradni dolžnosti, organ ustavi. Ustavitev upravnega postopka pomeni formalni konec postopka in zato v zadevi, ki je bila predmet postopka, meritorno ne more biti več odločeno. O ustavitvi postopka izda organ, ki vodi postopek, pisni sklep. Za ustavitev postopka zaznamek v spisni dokumentaciji ne zadostuje. Zaznamek v spisu tudi ne more nadomestiti vročitve sklepa o ustavitvi postopka, zoper katerega ima stranka pravico do posebne pritožbe. Omenjeno pomanjkljivost je v obravnavani zadevi prvostopni organ po mnenju ministrstva odpravil z izdajo izpodbijanega sklepa. Začasno odločbo pa upravni organ izda pred koncem postopka, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se začasno uredijo sporna vprašanja ali razmerja, odločba pa se izda na podlagi podatkov, ki obstajajo ob izdaji odločbe. Veljavnost začasne odločbe je časovno omejena, saj se z novo odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem ugotovitvenem postopku, začasna odločba razveljavi z učinkom ex nunc (tretji odstavek 217. člena ZUP/86). Glede na obrazloženo je prvostopni organ po mnenju ministrstva s sklepom pravilno odločil, da se začasna odločba razveljavi. S sklepom se po prvem odstavku 120. člena ZUP/86 odloča le o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Pri razveljavitvi začasne odločbe pa ne gre za procesno vprašanje, zaradi česar bi moral prvostopni organ o razveljavitvi začasne odločbe po mnenju ministrstva odločiti z odločbo. To pomanjkljivost je v pritožbenem postopku odpravil pritožbeni organ, ki je z odločbo odpravil 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je odpravil besedilo „po uradni dolžnosti z dnem 22. 4. 1999“, saj upravne odločbe ne morejo imeti veljavnosti za nazaj, besedilo „po uradni dolžnosti“, pa je pritožbeni organ odpravil, ker po nepotrebnem obremenjuje izrek sklepa. V ostalem delu je ministrstvo prvostopni sklep kot pravilen potrdilo.

V tožbi tožnica izpodbijani odločitvi nasprotuje in navaja, da jo je organ na prvi stopnji zavajal, saj ji je zatrdil, da ne vodi nobenega upravnega postopka, v katerem bi bila tožnica udeležena kot stranka. Po mnenju tožnice je obrazložitev drugostopne odločbe v nasprotju z izrekom odločbe, o razveljavitvi začasne odločbe pa prvostopni organ po njenem mnenju ne bi smel odločiti s sklepom, pač pa bi moral na podlagi 88. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) izvesti poseben ugotovitveni postopek, v katerem bi moral pridobiti strokovno mnenje komisije, tožnici pa bi moral dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo končne odločbe. Tožnica tudi nasprotuje ugotovitvi ministrstva, da je prvostopni organ, ko je izvedel za sklenitev sporazuma z dne 22. 4. 1999, dejansko prenehal z vodenjem upravnega postopka. Sklenitev sporazuma z dne 22. 4. 1999 pa po njenem mnenju ni razlog za ustavitev upravnega postopka. Kot navaja, dodelitev tožničine starejše hčerke, A.A., v varstvo in vzgojo ni bila predmet razveznega postopka, saj oče deklice ni C.C. Zato sodišče o vzgoji in varstvu A.A. niti ni bilo stvarno pristojno odločati. Tožnica se tudi ne strinja z izdajo začasne odločbe, saj jo prvostopni organ z obremenilnimi očitki oseb, ki so pred njeno izdajo podale izjave, ni seznanil. S tem, ko tožnici pred izdajo začasne odločbe, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, je bila v postopku zagrešena absolutna bistvena kršitev določil upravnega postopka. Po mnenju tožnice so določene listine v upravnem spisu ponarejene. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je prvostopni organ tožnici hčerki dejansko odvzel že v noči iz 15. na 16. 3. 1999, ne da bi o tem izdal kakršen koli upravni akt. Dne 17. 3. 1999 pa je prvostopni organ izdal začasno odločbo, s katero je za nazaj saniral stanje, v izreku odločbe pa ni navedel, da sta bili deklici materi odvzeti. Tožnica v nadaljevanju opozarja še na druge kršitve predpisov pri izdaji začasne odločbe in sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi prvostopno odločbo Centra za socialno delo Ravne na Koroškem ter odločbo ministrstva, izdano v pritožbenem postopku. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je upravni organ ravnal pravilno, ko je začasno odločbo o oddaji tožničinih mladoletnih hčerk v začasno rejništvo razveljavil, postopek odločanja o odvzemu deklic in o njuni oddaji v rejništvo pa je s sklepom ustavil. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je center za socialno delo z začasno odločbo z dne 17. 3. 1999 mladoletni hčerki tožnice na podlagi 157. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) oddal v rejništvo. Začasna odločba, zoper katero se tožnica ni pritožila, je postala pravnomočna. Z izpodbijano odločitvijo upravnih organov je bila začasna odločba na podlagi tretjega odstavka 217. člena ZUP/86 razveljavljena, postopek odločanja o odvzemu otrok in o oddaji v rejništvo pa je bil s sklepom na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZUP/86 ustavljen. Izpodbijano odločitev upravna organa utemeljujeta s sporazumom, ki je bil dne 22. 4. 1999 sklenjen pred sodiščem v postopku razveze zakonske zveze tožnice in njenega tedanjega zakonskega partnerja, s katerim sta se tožnica in njen mož, C.C., dogovorila, da se njuna hči, A.A., odda v rejništvo babici D.D., tožnica pa je pred sodiščem podala soglasje, da se babici dodeli v rejništvo tudi njena starejša hči, A.A. Kot ugotavlja sodišče, so se z omenjenim sporazumom tožnica in C.C. (starša mladoletne B.B.) ter dekličina babica sporazumeli o oddaji deklice v rejništvo po starših v smislu 176. člena ZZZDR, po katerem lahko oddajo otroka v sporazumu z osebo, ki otroka sprejme, v rejništvo tudi sami starši. Sporazum o oddaji otroka v rejništvo v smislu omenjene določbe zakona pa predstavlja tudi sporazum tožnice in babice o oddaji tožničine starejše hčerke, A.A., v rejništvo. O sklenitvi sporazuma ter o njegovi vsebini je bil v skladu z določbo 176. člena ZZZDR pravilno obveščen tudi center za socialno delo, pred katerim je bil takrat v teku postopek odločanja o odvzemu otrok in o oddaji deklic v rejništvo po odločbi centra za socialno delo (157. člen ZZZDR). Center za socialno delo je na podlagi pooblastila iz 155. člena ZZZDR ugotovil, da je sklenjeni sporazum v korist mladoletnih otrok, zato je po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je začasno odločbo razveljavil, postopek, ki je bil začet po uradni dolžnosti, pa je na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZUP/86 ustavil. S sklepom o ustavitvi postopka se namreč ustavi po uradni dolžnosti začeti upravni postopek v primeru, ko upravni organ med postopkom ugotovi, da ni več potrebe oziroma pogojev za vodenje postopka in za izdajo meritorne odločitve o stvari. S sklenitvijo sporazuma staršev in skrbnice o oddaji deklic v rejništvo, za katerega je bilo ugotovljeno, da je v korist otrok, so namreč prenehali razlogi, zaradi katerih je bila potrebna oddaja deklic v rejništvo na podlagi odločbe centra za socialno delo, torej brez materine privolitve (170. člen ZZZDR). Zato ni utemeljen tožničin tožbeni ugovor, da bi moral center za socialno delo v postopku izvesti poseben ugotovitveni postopek ter pridobiti mnenje strokovne komisije in nato v zadevi s končno odločbo odločiti meritorno.

Upravni organ je začasno odločbo razveljavil s sklepom, čeprav bi o razveljavitvi po tretjem odstavku 217. člena ZUP/86 moral odločiti z odločbo. Omenjena procesna kršitev, ki jo je odpravil že pritožbeni organ, pa po presoji sodišča na pravilnost odločitve po vsebini ni imela vpliva.

Na odločitev v zadevi tudi ne more imeti vpliva dejstvo, da je upravni organ začasno odločbo razveljavil in postopek ustavil po več kot desetih letih, odkar so nastopili razlogi za ustavitev postopka. Kršitev načela ekonomičnosti postopka (13. člen ZUP/86) namreč ne predstavlja takšne kršitve procesnih pravil, ki bi lahko imela vpliv na pravilnost izpodbijane odločitve.

Ker je predmet presoje v tem upravnem sporu odločitev upravnega organa o razveljavitvi začasne odločbe ter o ustavitvi upravnega postopka, sodišče ni presojalo utemeljenosti tožbenih ugovorov, ki se tičejo pravilnosti in zakonitosti začasne odločbe, ki je pravnomočna. Zoper omenjeno odločbo je imela tožnica možnost vložiti pravna sredstva, pa te možnosti ni izkoristila.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Postopek pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov je bil namreč pravilen, akta pa sta po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.