Jedro

Komisija je strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev obveznega cepljenja daje mnenje. Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, katerega vsebina mora zajemati vse, kar določa 193. člen ZUP. Tožniki so bili z mnenjem Komisije seznanjeni šele s prejemom izpodbijane odločbe. S tem jim je bilo onemogočeno, da opozorijo na morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti mnenja.

Pomanjkljivo strokovno mnenje ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 181-181/2009-4 z dne 3. 12. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 80 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se pri deklici A.A., rojeni …. 10. 2008 cepljenje: - proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim ne opusti, - proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix ne opusti, - proti hepatitisu B s cepivom Engerix pediatric ne opusti, - proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju s cepivom Boostrix ne opusti, - proti tetanusu s cepivom Tetanol ne opusti.

V obrazložitvi povzema predlog tožnikov za opustitev cepljenja njune hčerke in sicer, da so pri hčerki že v porodnišnici zaznali šum na srcu, zaradi česar je bil opravljen medicinski poseg. Zaradi omenjenega in zaradi alergij v družini ter zato, da hčerke ne bi izpostavljali možnim stranskim in negativnim učinkom in škodljivim posledicam cepljenja, sta tožnika zaprosila za opustitev cepljenja. Predlog tožnikov je bil posredovan komisiji za cepljenje (v nadaljevanju: Komisija), da poseduje strokovno mnenje o obstoju morebitnih razlogov za opustitev cepljenja pri A.A. Komisija je mnenje izdelala in ga toženi stranki posredovala. Komisija je na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije menila, da glede na prirojeno srčno bolezen otroka okužbe bolj ogrožajo, zato je osnovno cepljenje nujno potrebno, pri teh bolnikih se priporočajo še dodatna cepljenja. Upoštevajoč strokovno mnenje Komisije je tožena stranka odločila, da se obvezno cepljenje A.A. proti otroškim boleznim, ki so navedene v izreku odločbe, ne opusti.

Tožnika se ne strinjata z odločitvijo tožene stranke in zahtevata odpravo odločbe, ker menita, da v postopku dejansko stanje ni bilo pravilno popolno ugotovljeno, da zakon ni bil pravilno uporabljen, kršena so bila pravila postopka. Menita, da je zaključek Komisije napačen, ker ni obravnavala in upoštevala vseh razlogov za opustitev cepljenja, ki so navedeni v predlogu za opustitev cepljenja in ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB, Uradni list RS, št. 33/06-uradno prečiščeno besedilo) v 22. a členu. Na mnenje Komisije nista imela možnosti podati nobenih pripomb oziroma pritožb, saj jima mnenje Komisije ni bilo vročeno. V primeru, da bi mnenje Komisije prejela in se z njim seznanila, bi podala tudi zahtevo za razgovor pred Komisijo, skladno z 22. členom ZNB. Opozarjata, da niti Komisija niti tožena stranka pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja nista preučili vseh razlogov za opustitev cepljenja niti nista zahtevali dodatne dokumentacije oziroma dodatnih zdravstvenih pregledov. Prav tako nista upoštevali navedb o alergijah v družini. Poudarjata, da bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za hčerkino zdravje, zato je treba upoštevati in ugotoviti razloge za opustitev cepljenja, pri tem pa menita, da škoda, ki bi utegnila nastati deklici zaradi stranskih pojavov cepljenja presega korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje deklice in širše skupnosti. V dosedanjem postopku tudi ni nihče ugotavljal in preverjal ali obstajajo pri hčerki alergije na sestavine cepiv, ki so tudi naštete v ZNB med razlogi za opustitev cepljenja, prav tako ni nihče upošteval navedb o alergijah v družini, niti ni nihče preverjal obstoja dednih in avtoimunih bolezni, ki so v družin. Predlagata, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in odloči, naj se cepljenje proti spornim otroškim boleznim trajno opusti oziroma podrejeno, naj sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter ji vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov z zamudnimi obrestmi.

Zahtevala sta tudi izdajo začasne odredbe. O zahtevi je sodišče s sklepom opr. št. I U 119/2011 odločilo dne 27. 1. 2011 in predlagano začasno odredbo izdalo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih za svojo odločitev in prereka tožbene navedbe. Meni, da pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) niso bila kršena, saj gre v konkretnem primeru za opustitev cepljenja, za tako imenovani specialni postopek, kjer se določbe ZUP uporabljajo le subsidiarno. Zakon kot specialni zakon v konkretnem primeru določa specialna postopkovna določila. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o nalezljivih boleznih v členih 22. a do 22. č ureja postopek in pravice prizadetih oseb v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. Po 1. odstavku 22. b člena ZNB pristojno ministrstvo predlog za opustitev cepljenja pošlje Komisiji, ki mora preučiti predlog in če oceni za potrebno, mora zahtevati dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (1. odstavek 22. c člena ZNB) ter opraviti morebitni zahtevani razgovor s starši (2. odstavek 22. c člena). Po tako opravljenem postopku izdela strokovno mnenje o tem ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja (3. odstavek 22. c člena), na podlagi tega pa upravni organ izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja (1. odstavek 22. c člena). Na podlagi navedene zakonske ureditve je mogoče reči, da je Komisija strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev obveznega cepljenja daje strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, katerega vsebina mora zajemati vse, kar določa 193. člen ZUP (enako stališče je zavzelo v svojem sklepu opr. št. X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010 tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije). Zaradi take narave mnenja, kjer se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku (1. odstavek 22. c člena ZNB), ZNB pa nima določb o možnosti staršev, da se pred izdajo odločbe seznanijo z vsebino mnenja Komisije in o njej izrečejo, je treba v teh postopkih subsidiarno uporabiti določbe ZUP. Načelo zaslišanja strank iz 1. odstavka 9. člena ZUP zahteva, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V kolikor starši pred izdajo odločbe niso seznanjeni z vsebino mnenja Komisije, nimajo možnosti, da bi predstavili nasprotne argumente, ne morejo učinkovito varovati svojih pravic na način, kot ga zagotavlja 3. odstavek 146. člena ZUP. Med drugim tudi s tem, da postavljajo vprašanja izvedencem, da se seznanijo z uspehom dokazovanja in o tem izrečejo (4. in 5. točka 3. odstavka 146. člena ZUP). Tako ravnanje v zvezi z izvedenskim mnenjem izrecno zahteva tudi 194. člen ZUP. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise, so bili tožniki z mnenjem Komisije seznanjeni šele s prejemom izpodbijane odločbe. S tem jim je bilo onemogočeno, da opozorijo na morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti mnenja. Na to tožnika v tožbi tudi izrecno opozarjata. Tako v upravnem spisu pomanjkljivo strokovno mnenje po presoji sodišča ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, zato je tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1 – Uradni list RS, št. 105/06). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka dati tožnikoma možnost, da se izjavita o vsebini mnenja Komisije, obravnavati njune pripombe in zahtevati morebitno dopolnitev mnenja ter šele nato izdati odločbo.

K 2. točki izreka: Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnikoma prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/07). Po določbi 1. odstavka 3. člena Pravilnika se priznajo tožniku stroški v višini 80 EUR, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.