Jedro

Določbe 10., 11., 12. in 13. člena ZUSZJ je po presoji Vrhovnega sodišča treba razumeti tako, da so visokošolski zavodi pri izvajanju storitev javne službe (kamor nesporno sodi tudi izvajanje študijskih programov in s tem študija kot celovitega procesa) dolžni v vsakem posamičnem primeru gluhemu študentu (glede na njegove specifične osebne okoliščine, njegove potrebe in zmožnosti) na podlagi individualiziranega načrta omogočiti sporazumevanje na način, ki je zanj sprejemljiv (s tolmačem za slovenski znakovni jezik ali na drugačne načine, s katerimi se gluhi študent strinja). Sredstva za tolmače pa študentom visokošolski zavodi zagotavljajo znotraj sredstev za študijsko dejavnost.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 164/2013-10 z dne 14. 11. 2013 se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba Senata Visoke šole za zdravstvo Novo mesto, št. VŠZ-134/2013 z dne 4. 7. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 616,47 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino (v nadaljevanju revidentka) tožbo zoper odločbo Senata Visoke šole za ... (sedaj Fakultete za ...), št. VŠŽ-134/2013 z dne 4. 7. 2013. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot drugostopenjski organ na podlagi tretjega odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku odločila, da se vloga revidentke z dne 3. 10. 2012, ki jo je vložila kot študentka prvega letnika koncesioniranega visokošolskega strokovnega študijskega programa zdravstvena nega na Visoko šolo za ..., na podlagi Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (v nadaljevanju ZUSZJ) za priznanje pravice do tolmača za slovenski znakovni jezik v organiziranih oblikah študijskega dela (predavanjih, seminarskih, laboratorijskih in kliničnih vajah) na stroške visokošolskega zavoda zavrne.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe. Po mnenju sodišča prve stopnje ne glede na to, da revidentka v postopku ni imela možnosti sodelovanja, kar je sicer kršitev določb postopka, ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ker je dejansko stanje v obravnavanem primeru listinsko dovolj izkazano. Pravica do uporabe znakovnega jezika ?v vseh drugih življenjskih situacijah? iz drugega odstavka 10. člena ZUSZJ vključuje tudi študijsko pravico. Takšno razlago po mnenju sodišča prve stopnje potrjuje tudi določba prvega odstavka 13. člena ZUSZJ, ki določa pravico dijaka ali študenta, da zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanji, po lastni presoji uveljavlja pravico do tolmača v obsegu ne samo 30 ur letno (za gluhe osebe, ki nimajo statusa študenta), temveč celo do 100 ur letno. Plačilo stroškov tolmača za znakovni jezik po četrtem odstavku 13. člena ZUSZJ krije ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Neutemeljen je tožbeni ugovor revidentke, ki se nanaša na nepravilno uporabo določbe prvega odstavka 11. člena ZUSZJ, ki določa, da so državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe dolžni zagotoviti gluhi osebi pravico iz prvega odstavka 10. člena ZUSZJ (pravica uporabe znakovnega jezika v postopkih pred naštetimi organi) v vseh primerih, ko sporazumevanje v prilagojenih tehnikah gluhi osebi ne omogoča enakopravnega sodelovanja v postopkih, in da se pravica do tolmača uveljavlja v obsegu in na način, ki omogoča uveljavljanje pravic po načelu enake dostopnosti (drugi odstavek tega člena ZUSZJ). Načelo enake dostopnosti, na katero se revidentka sklicuje, po presoji sodišča ne pomeni, da mora biti vedno v vseh življenjskih situacijah (tudi pri študiju) preko dodeljenega ?vavčerskega? tolmača gluhi osebi omogočeno neomejeno sporazumevanje s pomočjo tolmača za znakovni jezik. Besedna zveza v ?vseh drugih življenjskih situacijah? pomeni, da si takšno življenjsko situacijo, v kateri bo gluha oseba uporabila pravico do tolmača, določi upravičenec v skladu z določbo prvega odstavka 13. člena ZUSZJ.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z izpolnjevanjem pogoja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da ima revidentka kot gluha študentka za namen sporazumevanja pri študiju s pomočjo tolmača za znakovni jezik možnost uporabiti pravico do tolmača le preko t.i. ?vavčerskega? tolmača na podlagi drugega in tretjega odstavka 13. člena ZUSZJ, ki ga plača ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, in ni upravičena do tolmača v vseh organiziranih oblikah študija na stroške tožene stranke, napačno. Sodišče prve stopnje je po presoji revidentke zmotno uporabilo določbe 10., 11., 12. in 13. člena ZUSZJ. Sodišče prve stopnje namreč izhaja iz predpostavke, da gre pri uresničevanju študijske pravice le za ?druge življenjske situacije? iz drugega odstavka 10. člena ZUSZJ, povsem pa spregleda dolžnost tožene stranke kot izvajalke javne službe (torej organa iz prvega odstavka 10. člena ZUSZJ) zagotoviti gluhi osebo pravico iz prvega odstavka 10. člena ZUSZJ v vseh primerih, ko sporazumevanje v prilagojenih tehnikah gluhi osebi ne omogoča enakopravnega sodelovanja v postopkih (prvi odstavek 11. člena ZUSZJ). Po mnenju revidentke pravica gluhe osebe iz 13. člena ZUSZJ konkretizira določbo drugega odstavka 10. člena ZUSZJ. Gluhi in naglušni študentje imajo tako pravico do dodatnih ur tolmača znakovnega jezika zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, in sicer 100 ur tolmačenja letno, ki so namenjene za njihovo osebno uporabo, ki se nanaša na njihov študij, ne pa za obiskovanje vaj in predavanj. Revidentka namreč potrebuje ?vavčerskega tolmača? za sporazumevanje v vseh drugih življenjskih situacijah, ki ne pomenijo študijskega dela, organiziranega s strani tožene stranke (to so na primer skupinska dela z drugimi študenti, priprava seminarske naloge, izvajanje raziskave za seminarsko nalogo). Za vse te situacije revidentka koristi pravico do ?vavčerskega tolmača,? pri čemer 100 ur letno ne pokrije njenih individualnih potreb po tolmaču v vsakodnevnih življenjskih situacijah. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do odločilnih dejstev (da je tožena stranka izvajalka javne službe, da ni pristopila k programu individualiziranega načrta). Poleg tega revidentki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, revidentki pa je bila odvzeta pravica do izjave. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, podredno predlaga zavrnitev revizije zaradi njene neutemeljenosti.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po vsebini zadeve vprašanje razlage 10., 11., 12., in 13. člena ZUSZJ (ki urejajo način uresničevanja pravice gluhe osebe uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javnih služb) predstavlja pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo še s preizkusom obstoja razloga za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. ZUSZJ v splošnih določbah opredeljuje pravico gluhih oseb uporabljati slovenski znakovni jezik (v nadaljevanju znakovni jezik), pravico do informiranja v njim prilagojenih tehnikah in obseg ter način uveljavljanja pravice do tolmača pri enakopravnem vključevanju gluhih oseb v življenjsko in delovno okolje ter v vse oblike družbenega življenja, kjer morajo biti gluhim osebam zagotovljene enake pravice, pogoji in možnosti, ki jih imajo osebe brez okvare sluha (prvi odstavek 1. člena ZUSZJ). Gluha oseba po ZUSZJ je oseba, ki je povsem gluha oseba, oziroma oseba, ki zaradi otežkočenega sporazumevanja uporablja znakovni jezik kot svoj naravni jezik.

9. Po določbi prvega odstavka 10. člena ZUSZJ imajo gluhe osebe pravico uporabljati znakovni jezik v vseh postopkih pred državnimi organi, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javnih služb (v nadaljevanju organi). Navedeno pravico pa so po izrecni določbi prvega odstavka 11. člena organi dolžni zagotoviti v vseh primerih, ko sporazumevanje v prilagojenih tehnikah gluhi osebi ne omogoča enakopravnega sodelovanja v postopkih, in sicer na zahtevo gluhe osebe ali po uradni dolžnosti takoj, ko gluha oseba predloži na vpogled dokument, s katerim ji je priznana pravica do tolmača (prvi odstavek 12. člena ZUSZJ). Navedena pravica se uveljavlja v obsegu in na način, ki omogoča uveljavljanje po načelu enake dostopnosti (drugi odstavek 12. člena ZUSZJ). Obseg uveljavljanja te pravice pa je lahko omejen pri izvajanju storitev javne službe v skladu z izdelanim individualiziranim načrtom z odpravljanjem oviranosti gluhih oseb na drugačne načine, ki je sprejemljiv za gluho osebo (drugi odstavek 11. člena ZUSZJ)(1) Plačilo stroškov tolmača v navedenih primerih zagotovijo organi v letnih finančnih načrtih. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZUSZJ (na kateri temelji izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, s katero je v celoti pritrdilo presoji tožene stranke) pa ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik tudi v vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih bi ji gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njenih potreb. Navedeno pravico lahko gluha oseba uveljavlja po lastni presoji v obsegu 30 ur letno, gluha oseba, ki ima status dijaka ali študenta, pa zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, lahko tudi več, vendar skupaj največ 100 ur letno. Delo tolmača za znakovni jezik v navedenem obsegu plača gluha oseba z vavčerjem, ki ji ga izda center za socialno delo na podlagi odločbe o pravicah po tem zakonu; plačilo stroškov tolmača za znakovni jezik krije ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je Vrhovno sodišče vezano na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1, izhaja, da je revidentka študentka koncesioniranega strokovnega študijskega programa zdravstvena nega in da ji je kot gluhi osebi priznana pravica do tolmača za slovenski znakovni jezik po ZUSZJ; da tožena stranka kot visokošolski zavod izvaja redni študij navedenega programa in tako v tem delu svoje dejavnosti opravlja javno službo.

11. Ključno vprašanje, ki je v obravnavani revizijski zadevi med strankama sporno, je vprašanje, ali pravica uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe iz prvega odstavka 11. člena ZUSZJ (ki se po ZUSZJ uresničuje z uveljavljanjem pravice do tolmača za znakovni jezik) zajema tudi pravico študenta do uporabe znakovnega jezika v študijskem procesu (pri izvajanju študijskega programa) na visokošolskih zavodih (in fakultetah) kot izvajalcih javne službe, torej na predavanjih in vajah (oziroma ali gre za eno od oblik ?drugih življenjskih situacij? iz drugega odstavka 10. člena ZUSZJ). Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali je v obravnavanem primeru tožena stranka zavezanka za plačilo stroškov tolmača za znakovni jezik.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi zaradi učinkovitega varstva pravic gluhih oseb ni mogoče uporabiti zgolj restriktivne jezikovne razlage relevantnih določb ZUSZJ, temveč je treba navedene določbe ZUSZJ uporabiti (razlagati) široko, ob upoštevanju namena, zaradi katerega je bil ZUSZJ sprejet. Kot izhaja iz Predloga ZUSZJ (Poročevalec DZ, št. 86/2001), je zakonodajalec z uresničitvijo ustavnih pravic enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in pravice do uporabe svojega jezika (62. člena Ustave) uredil pravice do slovenskega znakovnega jezika gluhim osebam v posebnem zakonu zato, da bi s priznanjem znakovnega jezika in njegovo uporabo preprečil njihovo izoliranost in jim omogočil enakopravnejše obravnavanje in uveljavljanje vseh človekovih pravic in svoboščin, s tem pa tudi dostop do enakovredne izobrazbe ter socialne in poklicne vključitve. Čeprav v slovenski pravni ureditvi ni izrecne opredelitve gluhih oseb kot ?invalidov,? je gluhota po mednarodni klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije ena težjih invalidnosti.(2) Odraz vedno večjega pomena družbenega zavedanja o pomenu zagotavljanja dejanskega enakopravnega obravnavanja invalidov pomeni tudi sprememba prvega odstavka 14. člena Ustave, s katero je bila pravica do nediskriminacijskega obravnavanja dopolnjena tako, da je med osebnimi okoliščinami, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijo, izrecno navedena tudi invalidnost. Sodobni pristopi na področju posebnega varstva invalidov izhajajo iz socialnega modela invalidnosti (oviranosti), ki poudarja medsebojno povezanost z okoljem, predvsem pa ovire v okolju kot temeljne vzroke diskriminacij, kar pomeni, da je treba ukrepe usmeriti zlasti na odstranjevanje in zmanjševanje ovir v okolju in na uvajanje razumnih prilagoditev, ki naj invalidom zagotovijo dejanske enake možnosti in enako obravnavanje ter možnosti za samostojno življenje in dejavno enakopravno vključitev v družbo.(3) Zaradi navedenega bi po presoji Vrhovnega sodišča razumevanje zakona, za kakršno se zavzema sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (in pred njim tožena stranka), pomenilo obid namena, zaradi katerega je bil ZUSZJ sprejet. 13. Kljub pojasnjenemu pa po presoji Vrhovnega sodišča pravica do uporabe znakovnega jezika gluhim osebam med študijem ni neomejena (kot to velja za postopke iz prvega odstavka 10. člena ZUSZJ, v katerih se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznih gluhih oseb, ki jih ta uveljavlja na primer pri vpisu na fakulteto ali vpisih v višji letnik). Pri ugotavljanju njenega obsega je namreč treba tudi v obravnavani zadevi izhajati iz namena ureditve posebnih pravic invalidov iz 52. člena Ustave. Namen takšne posebne ureditve je v tem, da se invalidom poleg splošnih pravic zagotavljajo še dodatne, posebne pravice, ki so utemeljene prav v posebnih okoliščinah invalidov (z upoštevanjem njihovih posebnih potreb in zmožnosti), zaradi katerih jim je oteženo uresničevanje določenih pravic. Ena izmed takšnih pravic je po presoji Vrhovnega sodišča tudi pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Navedeni namen pa je zasledoval tudi zakonodajalec v ZUSZJ, saj je obseg uveljavljanja te pravice omejil pri izvajanju storitev javne službe v skladu z izdelanim individualiziranim načrtom z odpravljanjem oviranosti gluhih oseb na drugačne načine, ki je sprejemljiv za gluho osebo (drugi odstavek 11. člena ZUSZJ). Po presoji Vrhovnega sodišče brez individualiziranega načrta, ki je sprejemljiv za gluho osebo, ni mogoče uresničiti pravice uporabljati znakovni jezik v procesu (visokošolskega) izobraževanja.

14. To pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je treba citirane določbe ZUSZJ razumeti tako, da so visokošolski zavodi pri izvajanju storitev javne službe (kamor nesporno sodi tudi izvajanje študijskih programov in s tem študija kot celovitega procesa) dolžni v vsakem posamičnem primeru gluhemu študentu (glede na specifične osebne okoliščine prosilca, njegove potrebe in zmožnosti) na podlagi individualiziranega načrta omogočiti sporazumevanje na način, ki je zanj sprejemljiv (s tolmačem za slovenski znakovni jezik ali na drugačne načine, s katerimi se gluhi študent strinja). Sredstva za tolmače pa študentom visokošolski zavodi zagotavljajo znotraj sredstev za študijsko dejavnost. 15. Takšno razumevanje citiranih določb ZUSZJ pa po presoji Vrhovnega sodišča izhaja tudi ob smiselni uporabi določb Zakona o izenačevanju invalidov (ZIMI), ki je začel veljati 19. 10. 2014. Ta v II. poglavju z naslovom: Prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti v določbi 5. člena (z naslovom: Povezava z drugimi predpisi) določa, da za uresničevanje pravic invalidov veljajo tudi nediskriminacijske določbe in določbe, ki zagotavljajo izenačevanje možnosti po drugih predpisih in da se ne glede na določbe drugih zakonov uporabljajo določbe tega zakona, če so za invalida ugodnejše. V določbi prvega odstavka 11. člena z naslovom: Dostop do vključujočega izobraževanja ZIMI (med drugim) določa, da se mora invalidom zagotavljati vključevanje v programe izobraževanja na vseh ravneh in vseživljensko učenje v okolju, v katerem živijo, kot to velja tudi za druge državljane. Po izrecni določbi tega zakona imajo invalidi pravico do ustreznih prilagoditev (šolskega oziroma) študijskega procesa individualnim potrebam invalida (drugi odstavek tega člena zakona), pri čemer pojem ?primernih prilagoditev? opredeljuje potrebne zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki ne nalagajo nesorazmernega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebni, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje pravic in svoboščin.

16. Glede na pojasnjeno zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (in pred njim tožene stranke) je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 s to sodbo ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, pri čemer je ta v ponovljenem postopku vezana na stališče Vrhovnega sodišča v tej sodbi glede uporabe materialnega prava.

K II točki izreka:

17. Revidentka je z revizijo uspela, in ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo tožene stranke, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Pri odmeri stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 te stroške določilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Pri tem je uporabilo določbe Pravilnika, ki so veljale v času začetka sodnega postopka na prvi stopnji (upravnega spora), saj gre za povrnitev stroškov za že opravljena procesna dejanja in bi bila uporaba Pravilnika o spremembi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki velja od 21. 12. 2013 (ta znižuje višine priznanih pavšalnih zneskov), v nasprotju s 155. členom Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Revidentki je tako priznalo stroške upravnega spora v znesku 183,30 EUR in stroške po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR, povečane za 22 % DDV (44,73 EUR), skupaj torej 248,03 EUR. Odmera stroškov revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154., prvega odstavka 163. in drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so odmerjeni na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT. Na podlagi tarifne številke (4) 3300 se revidentki prizna 282,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in stroške po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR, kar s priglašenim 22 % DDV (66,44 EUR) skupaj znaša 368,44 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentki povrniti stroške postopka v višini 616,47 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. O zahtevku za vračilo sodnih taks Vrhovno sodišče ni odločalo, ker je za odločanje o tem zahtevku pristojno sodišče prve stopnje (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v zvezi s točko c. opombe 6. 1. Taksne tarife, ki je priloga ZST-1. (1) Iz obrazložitve Predloga ZUSZJ (Poročevalec DZ, št. 86/2001) izhaja, da so ?drugačni načini? iz citiranega člena ZUSZJ predvsem uvajanje visoke tehnologije na področju računalništva v visokošolskem izobraževanju, podnapisi in svetlobni signali (str. 27).

(2) Gluho osebo namreč opredeljuje izguba sluha na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz povprečno na ravni 91 dB ali več. Zaradi okvare sluha imajo gluhe in težko naglušne osebe velike težave pri sporazumevanju in vključevanju v okolje, v katerem živijo, se izobražujejo, ustvarjajo, delajo ali preživljajo prosti čas, kar lahko vodi v različne oblike socialne izključenosti.

(3)Tudi Konvencija o pravicah invalidov z dne 13. decembra 2006, ki jo je leta 2008 ratificirala Slovenija (Ur.l.37/08, Ur.l. - Medn.pog., št. 10/08; MKPI), ki je prvi celovit zavezujoč dokument o invalidih, sprejet na mednarodni ravni, med drugim določa obveznost držav pogodbenic, da se invalidom enako kot drugim in brez diskriminacije omogoči dostop do splošnega visokošolskega izobraževanja, poklicnega izobraževanja, izobraževanja odraslih in vseživljenjskega učenja. V ta namen države pogodbenice invalidom zagotovijo primerne prilagoditve (24. člen); Prim. tudi Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije 2011, stran 873. (4) Tarifa, ki je priloga ZOdvT (Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009) se v obravnavanem primeru uporablja skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015).