Jedro

Tožnik ni bil aktivno legitimiran za (samostojno) vložitev tožbe za varstvo lastninske pravice, ker se ta nanaša na premoženje, ki spada v skupno premoženje njega in A. A. (in bi morala tožbo vložiti oba). Aktivne legitimacije ni imel tudi zato, ker je na imenovano (začasno) prenesel posle upravljanja s spornimi nepremičninami (tudi odločitev o dovolitvi uporabe spornih nepremičnin tožencema).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 671,76 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dejanske okoliščine spora**

1. Tožnik je oče tožencev, ki sta polnoletna in preskrbljena. Živita s svojo materjo A. A. in svojima mlajšima bratoma v hiši in za opravljanje dejavnosti uporabljata gospodarske objekte, za katere tožnik trdi, da so njegova last in da jima njihove uporabe ni dovolil. S tožbo je zahteval, da sta se dolžna v 15 dneh izseliti iz hiše, opustiti vsako poseganje v nepremičnine na petih parcelnih številkah in v lastninsko pravico tožnika na teh parcelah, še posebej opustiti posest, nadaljnjo uporabo stanovanjske hiše, gospodarskih objektov in zemljišč na teh parcelah ter mu izročiti ključe stanovanjske hiše in gospodarskih objektov. Toženca sta se zahtevku upirala s trditvijo, da je sporno premoženje skupno premoženje tožnika in njegove bivše žene, njune matere, ki jima uporabo vseh nepremičnin dovoljuje.

**Prvo sojenje** _Odločitev sodišča prve stopnje in bistveni razlogi_

2. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da vse sporne nepremičnine spadajo v skupno premoženje tožnika in matere tožencev. Nato je pojasnilo, da dovoljenje zgolj enega solastnika ali skupnega lastnika po petem odstavku 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ne zadošča, toženca pa imata le soglasje matere in nista dokazala, da bi imela dogovor o uporabi sklenjen tudi s tožnikom. Zavzelo je stališče, da ima po določbi 100. člena SPZ pravico do varstva na celi stvari tudi solastnik ali skupni lastnik. Ker ni potrebno, da bi tožbo za izselitev zoper osebo, ki nepremičnino zaseda brez pravnega naslova, vložili vsi solastniki ali skupni lastniki, jo je tožnik lahko vložil sam. Če bi šlo za prekarij kot posebno vrsto pogodbenega razmerja, katerega bistvena značilnost je brezplačna prepustitev rabe tuje stvari do preklica, pa je ta s preklicem tožnika najpozneje z vložitvijo tožbe prenehal in od tedaj dalje toženca nepremičnine uporabljata brez pravnega naslova. Zahtevek za prepoved vznemirjanja je tako utemeljen po 99. členu SPZ, zahtevek za varstvo lastninske pravice pa po 100. členu SPZ.

**_Odločitev sodišča druge stopnje in bistveni razlogi_**

3. Drugostopenjsko sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V zvezi z vprašanjem tožnikovega soglasja tožencema za uporabo spornih nepremičnin je nakazalo na možnost sklenitve atipične pogodbe, ki bi lahko tožencema dajala podlago za uporabo glede na ugotovitve, da v hiši živita od rojstva in sta tam ostala tudi potem, ko sta se usposobila za delo v družinskem podjetju, ki je dejavnost opravljalo v spornih nepremičninah ter potem, ko se je tožnik odselil k novi partnerki. Pogodbo, s katero bi nastalo prekarno razmerje, bi lahko sklenila le oba skupna lastnika (torej tožnik in mati tožencev skupaj); enako velja za preklic, tožnik pa ni trdil, da bi imel za preklic uporabe soglasje bivše žene. Zato še ni mogoča presoja, ali je podana njegova legitimacija za odpoved trajnega pogodbenega razmerja po prvem odstavku 333. člena Obligacijskega razmerja (v nadaljevanju OZ) ali za preklic prekarija po tretjem odstavku 583. člena OZ. Ni nepomembno, ali je tožnik ob odselitvi prostovoljno prepustil posest, ki jim jo je do tedaj vsaj konkludentno dovoljeval, svojim štirim otrokom (tudi tožencema) in njihovi materi, zato bi morala biti ta zaslišana; če je bilo tako, bi morala s preklicem soglašati tudi ona, sicer je tožnikov zahtevek v nasprotju z upravičenji solastnika iz prvega odstavka 66. člena SPZ.

**Drugo sojenje** _**Odločitev sodišča prve stopnje**_

4. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Po navodilu pritožbenega sodišča je dokazni postopek dopolnilo še z zaslišanjem A. A.. Najprej je ugotovilo, da sta oba starša molče, s konkludentnimi dejanji, tožencema dovoljevala uporabo spornih nepremičnin od rojstva in tudi potem, ko sta postala polnoletna in sta se po zaključku študija zaposlila v družinskem podjetju; tedaj so vsi našteti in še mlajša dva otroka, brata tožencev, tvorili družino. Na to ugotovitev je oprlo stališče, da je med tožencema in njunima staršema sklenjena atipična pogodba, na podlagi katere je nastalo trajno pogodbeno razmerje, v okviru katerega smeta toženca brezplačno prebivati v hiši in uporabljati vse nepremičnine staršev (vključno s prostori, v katerih opravljata dejavnost).1 Nato je ugotovilo, da je tožnik ob prostovoljni odselitvi od doma k novi partnerki posest spornih nepremičnin opustil in da dovoljenja za uporabo spornih nepremičnin tožencema ni preklical. Presodilo je, da tega niti ne bi mogel veljavno storiti brez soglasja bivše žene2 ter da je s tem konkludentno privolil, da nepremičnine uporabljajo vsi člani družine, ki so po njegovi odselitvi ostali doma in da je edina oseba, ki trenutno lahko odloča o tem, ali smeta toženca uporabljati sporne nepremičnine oziroma jima uporabo odreči, njuna mati. Ona pa z uporabo soglaša. Ker je tožnik vsa upravičenja v zvezi z upravljanjem spornih nepremičnin konkludentno prenesel na A. A. (vsaj začasno, dokler teče med njima sodni postopek v zvezi z ugotovitvijo skupnega premoženja), je njegov zahtevek v nasprotju s prvim odstavkom 66. člena SPZ. Najprej bo moral urediti lastninska razmerja s solastnico oziroma skupno lastnico in od tega bo odvisna usoda obligacijskega razmerja, sklenjenega s tožencema. Ne more pa zahtevati odstopa od trajnega razmerja, ki ustvarja nedeljivo obveznost na aktivni strani zgolj v svojo korist (v korist enega od upnikov nedeljive obveznosti).

**Odločitev pritožbenega sodišča**

5. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. S pritožbo je tožnik grajal dejansko ugotovitev o konkludentni sklenitvi pogodbe s tožencema in uveljavljal kršitev pravil postopka v zvezi s to ugotovitvijo in v zvezi z materialnim procesnim vodstvom in prekluzijo.

**Dopuščeno vprašanje**

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 45/2019 z dne 9. 5. 2019 dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj: − ali je solastnik oziroma skupni lastnik upravičen samostojno zahtevati varstvo lastninske pravice na celotni stvari skladno z določilom 100. Stvarnopravnega zakonika, neodvisno od drugih solastnikov oziroma skupnih lastnikov na isti stvari in

− ali dejanje vložitve tožbe na izpraznitev nepremičnin pomeni tudi dejanje preklica nadaljnje uporabe nepremičnin za toženo stranko.

**Povzetek bistvenih revizijskih navedb**

7. Tožnik v reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da pritožbi ugodi in zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje nižjim sodiščem.

8. Poudarja, da njegov zahtevek temelji na njegovih lastninskih upravičenjih, predvsem na določbah 92. in 100. člena SPZ in bi mu moralo sodišče ugoditi, kar utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1152/2013 z dne 7. 8. 2013; ni res, da bi bila ta zadeva drugačna od tu obravnavane, kot izhaja iz izpodbijane sodbe: v primerjani sodbi je šlo po razlogih izpodbijane sodbe za položaj, ko uporabnik nepremičnine ni imel pravne podlage za uporabo nepremičnine, obravnavana zadeva pa naj bi se nanašala na situacijo, ko naj bi uporabnika (toženca) imela pravno podlago - pogodbo, sklenjeno z obema skupnima lastnikoma spornih nepremičnin, ki naj bi jo želel odpovedati le eden od skupnih lastnikov-tožnik. Toženca sploh nista trdila, da naj bi bila sklenjena pogodba in je sodišče to okoliščino ugotavljalo ex offo, v nasprotju z določbo 7. člena ZPP, pri čemer ni upoštevalo, da o tem ni izpovedala niti njuna mati. Izpodbijana sodba je obremenjena še s procesnima kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sta toženca v vlogi z dne 20. 3. 2017 izrecno zatrdila, da sporne nepremičnine uporabljata s soglasjem matere in toženca, ki soglasja ni nikoli preklical. 9. Po tožnikovem prepričanju mu sodišče neutemeljeno očita, da soglasja tožencema pred vložitvijo tožbe ni preklical. To je namreč storil z vložitvijo tožbe, kar je povsem ustrezno glede na razloge sodbe pritožbenega sodišča v zadevi II Cp 1569/2018 z dne 5. 12. 2018, po katerih se prekaristično razmerje prekliče in le-to preneha najpozneje z vložitvijo tožbe.

**Povzetek bistvenih navedb odgovora na revizijo**

10. Toženca sta na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Navajata, da je med pritožbenim postopkom postala pravnomočna sodba, s katero je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da so sporne nepremičnine skupno premoženje tožnika in A. A. ter da sta deleža ne njih enaka. Sodba je podlaga za vpis solastnine v zemljiško knjigo. Solastnik ima po 66. členu SPZ pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu in ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Za varstvo svoje pravice na stvari v solastnini ima solastnik pravico do tožbe po 100. členu SPZ. Proti drugemu solastniku ima vindikacijsko tožbo (92. člen SPZ) za varovanje svoje solastninske pravice le, če je stvar med solastniki glede uporabe in posesti razdeljena. Enako velja glede vindikacijske tožbe proti tretjim. Temeljno vodilo varstva solastnine je nekršenje pravice drugih solastnikov na individualno določeni stvari.

11. Tožnik se je uporabi in posesti odpovedal. S tožbo zahteva vrnitev cele stvari, ki ni razdeljena, ne da bi pri tem tožil tudi solastnico. Sam pravnega varstva na celi stvari proti tretji osebi ne more zahtevati. A. A. z izselitvijo tožencev ne soglaša. Z ugoditvijo njegovemu zahtevku bi bila kršena pravica imenovane. Tožbo je (enako kot druge tožbe) vložil izključno zaradi nagajanja bivši ženi in svojim štirim otrokom; ne more prenesti dejstva, da ima njegova bivša žena na skupnem premoženju enak delež kot on in da sta se toženca postavila na noge (prvi ima svoje uspešno lesarsko podjetje, drugi pa je pri njem zaposlen) , zato jih preganja z nepremičnin, zahteva plačilo uporabnine, ne skrbi za mlajša dva še šolajoča se sina in je bila za plačilo preživnine potrebna izvršba.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Obseg preizkusa izpodbijane drugostopenjske sodbe v postopku z revizijo je omejen. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (in so pomembna za odločitev o reviziji). Zato ne bo odgovarjalo na revizijske trditve, ki se ne nanašajo na ti vprašanji, kot so očitki o kršitvah razpravnega načela v zvezi z ugotovitvijo o sklenitvi dogovora med tožnikom in A. A. in kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Varstvo pravic strank v konkretnih sporih ni primarna funkcija dopuščene revizije; individualne interese posameznikov Vrhovno sodišče varuje predvsem posredno, z varstvom javnega interesa. Zato v skladu s svojo precedenčno vlogo v dopuščenih revizijah odgovarja na pravna vprašanja, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, razvoj prava preko sodne prakse in poenotenje sodne prakse. Gre za pravna vprašanja, katerih pomen sega preko konkretne zadeve, a so prvenstveno pomembna tudi za konkretno zadevo. Vrhovno sodišče ob odločanju o revizijah ne sprejema stališč o abstraktnih hipotetičnih vprašanjih, ampak odloča in stališča sprejema v posamičnih sporih ob upoštevanju v njih ugotovljenih pravotvorih dejstev. Odgovoriti mora torej na vprašanja, od katerih je odvisen izid spora v konkretnem primeru.

15. Pravotvorna dejstva konkretnega primera so sledeča: − Vse sporne nepremičnine spadajo v skupno premoženje tožnika in matere tožencev.

− Oba starša tožencema tudi potem, ko po zakonu nista bila več dolžna skrbeti zanju – ko sta postala polnoletna in sta se po zaključku študija zaposlila v družinskem podjetju, molče, s konkludentnimi dejanji, dovoljevala (so)uporabo spornih nepremičnin.

− Tožnik jima uporabe ni branil niti ob kasnejši odselitvi od družine; tedaj je konkludentno privolil, da nepremičnine uporabljajo vsi člani družine, ki so po njegovi odselitvi ostali doma (poleg A. A. in tožencev še dva mlajša sina).

− Vsa upravičenja v zvezi z upravljanjem spornih nepremičnin je vsaj začasno, do rešitve medsebojnega spora, konkludentno prenesel na A. A..3 − Toženca s soglasjem matere sporne nepremičnine še uporabljata (v stanovanjskem delu nepremičnin živita, v gospodarskem oziroma poslovnem delu pa opravljata zdaj samostojno, od očetove ločeno lesno dejavnost).

− Opustitev uporabe je tožnik prvikrat zahteval s tožbo.

16. Pravnomočna zavrnilna sodba temelji na dveh samostojnih razlogih. Prvi je, da tožnik ni bil aktivno legitimiran za (samostojno) vložitev tožbe za varstvo lastninske pravice, ker se ta nanaša na premoženje, ki spada v skupno premoženje njega in A. A. (in bi morala tožbo vložiti oba). Drugi je, da aktivne legitimacije ni imel zato, ker je na imenovano (začasno) prenesel posle upravljanja s spornimi nepremičninami (tudi odločitev o dovolitvi uporabe spornih nepremičnin tožencema).4

17. Presoja prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije za tožbo zaradi prenosa upravičenj v zvezi z upravljanjem spornih nepremičnin na A. A. ni bila predmet revizijskega preizkusa; tožnik je ni izpodbijal niti s pritožbo in drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo, da bi bila materialnopravno zmotna. In že ta presoja je za zavrnitev zahtevka zadoščala. Zato ni pomembno, ali je o rezervnem razlogu odločno materialnopravno pravilno: če (oziroma ker) tožnik sploh ni bil upravičen izvrševati upravičenj v zvezi z upravljanjem, ni mogel vložiti tožbe niti sam niti skupaj z A. A. (zato za odločitev o reviziji ni pomembno prvo dopuščeno vprašanje) in ni pomembno, ali je vložitev tožbe pomenila preklic nadaljnje uporabe spornih nepremičnin (kar je vsebina drugega dopuščenega vprašanja).

**Odločitev o reviziji**

18. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

19. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške, medtem ko je toženima strankama dolžan povrniti njune stroške revizijskega postopka (II. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in upoštevaje vrednost spornega predmeta v višini 20.000,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR, ki velja v času odločanja Vrhovnega sodišča o reviziji in znašajo 671,76 EUR (odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3 - 900 točk, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife - 18 točk, 22 % DDV).

20. Vrhovno sodišče je v senatu v sestavi, navedeni v uvodu sodbe, odločilo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 S svojim zaslužkom preživljata dva mlajša tožnikova otroka, svoja brata, in mater, ki je bila vseskozi zaposlena v družinskem podjetju, a jo je tožnik ob razpadu družine odpustil. Svojo dotedanjo dejavnost opravlja sam, toženca pa opravljata istovrstno dejavnost samostojno, ločeno od tožnikove. 2 Ker gre za posel izrednega upravljanja po petem odstavku 67. člena SPZ in zahtevek za prenehanje obligacijskega razmerja s tožencema za izročitev celotne nepremičnine je pomeni uveljavljanje nedeljive obveznost po 416. členu OZ. 3 Da so vse sporne nepremičnine skupno premoženje bivših zakoncev in da sta njuna deleža na njem enaka je bilo pravnomočno odločeno po vložitvi tožbe v obravnavani zadevi: z delno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2591/2014-II z dne 19. 6. 2017, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2626/2017 z dne 30. 5. 2018. 4 Glej 10 in 11. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.