Jedro

Opisane razmere v gorskem svetu predvsem zaradi nižjih temperatur ter večje količine snega, ki ga nanašajo na očiščene površino sprotno še drugi obiskovalci oziroma pohodniki, in sprotno nastajajočega se ledu, ne dopuščajo takšnega vzdrževanja varnosti kot na primer v mestnih in drugih negorskih območjih. To velja tudi za območja okrog samih planinskih domov, kjer prav tako v hudih zimskih razmerah ni mogoče zagotavljati sprotnega čiščenja snega in odstranjevanja ledu kot v urbanih okoljih. Po drugi strani pa prav tovrstni objekti izpolnjujejo tudi v težjih vremenskih pogojih tistim obiskovalcem, ki se kljub opisanim razmeram izpostavijo na račun lastnega tveganja zaradi izvrševanja svojih potreb in zadovoljstev, svojo prvenstveno nalogo – zagotavljanje počitka, hrane in pijače gostom. Vse to pa terja milejši pristop pri opredeljevanju zahtevane ravni sicer poklicne skrbnosti (dobrega strokovnjaka v smislu drugega odstavka 6. člena OZ) oskrbnikov planinskih domov ter po drugi strani obremenitev obiskovalcev s povečano previdnostjo, oziroma s povečano stopnjo zavedanja, da je treba paziti na vsak svoj korak, čim zapustijo tovrstne objekte v opisanih razmerah.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku z dne 30. 12. 2008, podana v deležu 40%. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku z dne 30. 12. 2008 podana v deležu 80 %, v preostalem deležu pa tožeča stranka sama trpi škodo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je obveznost tožene stranke podana v deležu 60 %, v preostalem deležu pa tožeča stranka sama trpi škodo. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 317/2015 z dne 14. 1. 2016 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bil v konkretnem primeru pravilno uporabljen standard potrebne skrbnosti.

4. Dopuščeno revizijo vlaga tožena stranka. Poudarja, da je napačno uporabljeno določilo drugega odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Standard skrbnosti dobrega strokovnjaka je sodišče prestrogo tolmačilo. Gre za planinski dom v visokogorju, do katerega v zimskem času dostopajo zgolj planinci, od katerih se, še posebej v zimskem času, pričakuje ustrezna fizična pripravljenost ter posebna previdnost in oprema, ki je nujna za takšne podvige. Skrbnosti zavarovanca tožene stranke kot oskrbnika visokogorske koče tako ni mogoče enačiti oziroma primerjati s skrbnostjo imetnika turističnega objekta nekje v dolini, saj je do planinskega doma oziroma koče mogoče priti zgolj peš po zahtevni in strmi poti, ki jo v zimskem času lahko prehodijo zgolj izkušeni in dobro opremljeni planinci. Oskrbnik koče tako lahko kot obiskovalce pričakuje zgolj določen krog ljudi, to je izkušene planince in ne širši krog ljudi, kot na primer drugi imetniki lokalov in drugih turističnih objektov. Nesporno je, da je šlo za povsem zimske razmere, v katerih sneg in led nista nekaj nepričakovanega za običajno skrbnega planinca, takšne razmere so bile znane in pričakovane tudi tožniku, opazil jih je že pri prihodu v kočo. Snežna odeja naj bi bila v konkretnem primeru visoka tudi nad en meter, temperatura je bila izredno nizka, tudi do 20 stopinj pod ničlo. Šlo je za ekstremne zimske razmere in vsak pohodnik oziroma planinec, ki se v takšnih razmerah odpravi na pot, mora nase prevzeti določen riziko in hoditi temu ustrezno, še z večjo previdnostjo, še posebej če je poleg navedenih dejavnikov tveganja prisotna tudi tema. Temeljno pravilo sleherne prostovoljne dejavnosti je, da vsak udeleženec pri teh dejavnostih sam trpi škodo v sferi rizika, na katerega mora računati. Že ob tožnikovem prihodu v kočo se je v okolici koče nahajal sneg in led ter se mračilo, ko je odhajal pa je bila zunaj tema. Tožnik tudi ni padel neposredno pred vhodom temveč, ko je že napravil dva koraka od stopnic naprej. Zavarovanec tožene stranke je kot oskrbnik koče površino pred vhodom koče vsak dan čistil, razbijal led in občasno tudi posolil z običajno soljo. Tudi tožnik je v svoji izpovedbi potrdil, da je bila okolica koče ob njegovem prihodu v kočo očiščena, kar se je videlo. Oskrbniku koče ni mogoče naložiti takšne povečane skrbnosti, da bi večjo površino okoli planinske koče v zimskem času večkrat solil oziroma posipal s posebne vrste soljo, ki bi vsebovala določene dodatke in bi po mnenju v postopku postavljenega izvedenca kemijske stroke tudi edina učinkovala v konkretnem primeru. Posipanje s soljo, ki vsebuje posebne dodatke, v naravovarstvenih okoljih (A. spada pod območje Logarske doline) predstavlja onesnaževanje okolja, kar je splošno znano. Neutemeljen je tudi očitek sodišča, da je bila okolica koče neustrezno osvetljena, pri čemer ni šlo za padec neposredno pred vhodom, ki je bil primerno osvetljen že zaradi notranje luči, temveč najmanj dva koraka od konca stopnic pred vhodom proti poti, ki je vodila nazaj v dolino, ter da je bila zunaj že tema. Zato je zahteva sodišča o namestitvi luči neposredno na kamnito površino pod napuščem prestroga. Tožnik bi moral uporabiti naglavno oziroma kako drugo ustrezno svetilko in s tem ustrezno poskrbeti za lastno varnost pri hoji v gorah v snegu in v temi. Obveznost postavitve oziroma namestitve opozorilnih tabel je pretirana in nepotrebna, saj je vsakemu običajno skrbnemu človeku sploh pa planincu znano, da je ob zimskih razmerah s snežno odejo in temperaturo pod lediščem v gorah pričakovati ledeno pohodno površino. Sklicuje se na sodbo II Cp 877/2015 z dne 8. 7. 2015 in sodbo Cp 2603/2014 z dne 19. 11. 2014 Višjega sodišča v Ljubljani ter sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 353/2009 z dne 23. 8. 2012. Poudarja, da izpodbijana sodba bistveno odstopa od prakse navedenih sodišč. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

5. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Pravno odločilni dejanski okvir, na katerega je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev, je naslednji: - tožnik je padel na kamniti površini planinskega doma A., ki se nahaja pred dvema stopnicama pri vhodu v planinski dom in se razteza po dolžini celotnega planinskega doma dva metra v širino, prekrit pa je z napuščem; - površine so se čistile, vendar čiščenje zaradi nizkih temperatur, nanosa snega s strani planincev in s strani vetra ni bilo dolgo učinkovito, zato je bila površina večkrat ledena; - na trgu je v maloprodaji dostopno sredstvo za taljenje ledu na manjših površinah, ki učinkuje v nasprotju z navadno soljo tudi pri nizkih temperaturah, kakršne so bile na dan škodnega dogodka na A.; - v času padca tožnika – od 20.00 do 21.00 ure je bila tema, vidljivost je bila zato na mestu padca slaba, saj je površino pred objektom osvetljevala le luč, prižgana na hodniku, ki je prihajala skozi steklena vrata, svetloba od te luči pa ni zadostovala, da bi bile pohodne površine na mestu padca dobro vidne oziroma da bi bil viden led na teh površinah; - zavarovanec tožene stranke na vidno mesto ni postavil opozorilne table, ki bi obiskovalce planinskega doma opozarjala na poledenela tla oziroma na možnost zdrsa; - tožnik je led in sneg na pohodni površini pod napuščem videl že ob prihodu, čeprav snega in ledu takrat še ni bilo toliko oziroma ga ni bilo na tistem mestu; v kočo je prišel popoldne, iz nje pa je šel zvečer.

8. Revizijske navedbe, da bi močnejša posebna sol, ki bi jo moral uporabiti zavarovanec tožene stranke za preprečevanje in odstranjevanje ledu, onesnaževalno vplivala na okolje, predstavlja v revizijskem postopku nedopustno izpodbijanje meja ugotovljenega dejanskega stanja. Zato se s temi revidentkinimi trditvami, ki ne predstavljajo del dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe, revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Sodišče druge stopnje je ugotovilo deljeno odgovornost tožnika in zavarovanca tožene stranke, soprispevka pravdnih strank k nastanku škode pa porazdelilo v razmerju 40 % na strani tožnika in 60 % na strani zavarovanca tožene stranke. Na strani slednjega so upoštevane okoliščine, da je ta imel na razpolago ustreznejši način čiščenja in sicer posebno sol, ki je močnejša od navadne soli, katero bi moral uporabiti na spornem delu, kjer je tožnik padel (pod pokrito površino planinskega doma - neposredno ob stopnicah, ki vodijo v objekt pod njegovim napuščem). Nadalje je v breme zavarovanca tožene stranke upoštevano, da na tistem mestu ni bilo opozorilne table, ki bi opozarjala na morebiten zdrs, zlasti v okoliščinah, kakršne so bile sporne (tema, nizke temperature in slabo vreme, predvsem sneg, katerega je bilo težko sprotno odstranjevati) ter neustrezno osvetljeno površino v tistem delu. Po drugi strani pa je očitalo tožniku neskrbnost, ki bi moral pričakovati, da se razmere pred vhodom lahko poslabšajo, saj bi lahko za njim prišlo še več planincev, prav tako pa so temperature proti večeru vedno nižje in se površine bolj ledenijo, pri čemer je tožnik led in sneg na pohodni površini pod napuščem videl že ob prihodu, in da bi moral še sam poskrbeti za osvetljevanje z osebno svetilko. Revizija ima tako sicer prav, da bi moral tožnik, kot očitno bolj usposobljen pohodnik, poskrbeti za večjo vidnost poti pred seboj z lastno osvetlitvijo, ter da bi predvsem moral v gorah pričakovati ledeno pohodno površino oziroma, da sneg in led v takšnih razmerah nista nepričakovana za povprečno skrbnega planinca, še posebej ne v primeru, ko se je že v popoldanskem času lahko seznanil z razmerami na spornem mestu ter s prognozo o večji zaledenelosti v večernem času. Vendar pa je v izpodbijani pravnomočni sodbi ta njegova neprevidnost oziroma neskrbnost upoštevana v deležu njegovega soprispevka pri nastanku škode, ki zmanjšuje delež odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Do škodnega dogodka je vendarle prišlo v omejeni - notranji vplivni sferi planinskega doma, v okviru njegove pokrite površine, in ne na prostem - v naravnem okolju gorskega sveta neposredno podvrženemu hudim zimskim vremenskim in nočnim razmeram, kot poskuša prikazati revidentka. Skrbnost dobrega strokovnjaka je tako upoštevaje še zgoraj nanizane okoliščine narekovala zavarovancu tožene stranke, da poskrbi za varnost pri vstopanju oziroma izstopanju iz njegove objekta neupoštevaje ali je obiskovalec bolj ali manj usposobljen za gibanje v hujših zimsko gorskih razmerah.

10. Okoliščina, da se je tožnik odločil odpraviti na pot v opisanih razmerah, ponovno posebej izpostavljena tudi še v reviziji, pa ni v pravno relevantni mešani vzročni zvezi z nastalo škodo, in tudi ne more vplivati na večji delež odgovornosti. Gre za motiv, kateremu ni mogoče pripisovati pravnega pomena. Prav vseeno namreč je, ali bi se odločil zapustiti planinski dom iz kakšnega drugega razloga (na primer zgolj zato, da bi stopil za nekaj trenutkov ven na svež zrak, ipd.). V vsakem primeru bi se na mestu škodnega dogodka znašel v enaki ali vsaj bistveno podobni situaciji, ki jo je povzročila tudi opisana neskrbnost zavarovanca tožene stranke.

11. Vendar pa deleža deljene odgovornosti med pravdnima strankama nista določena v pravilnem materialnopravnem sorazmerju. Revidentka se sicer neutemeljeno sklicuje na v reviziji citirane sodne odločbe, saj niso primerljive z dejanskimi pravno odločilnimi okoliščinami konkretne zadeve (dolžnost vzdrževalcev javnih cest). Vendar pa ima prav, ko izpostavlja drugačne okoliščine od tistih - običajnih v urbanih področjih. Opisane razmere v gorskem svetu predvsem zaradi nižjih temperatur ter večje količine snega, ki ga nanašajo na očiščene površino sprotno še drugi obiskovalci oziroma pohodniki, in sprotno nastajajočega se ledu, ne dopuščajo takšnega vzdrževanja varnosti kot na primer v mestnih in drugih negorskih območjih. To velja tudi za območja okrog samih planinskih domov, kjer prav tako v hudih zimskih razmerah ni mogoče zagotavljati sprotnega čiščenja snega in odstranjevanja ledu kot v urbanih okoljih. Po drugi strani pa prav tovrstni objekti izpolnjujejo tudi v težjih vremenskih pogojih tistim obiskovalcem, ki se kljub opisanim razmeram izpostavijo na račun lastnega tveganja zaradi izvrševanja svojih potreb in zadovoljstev, svojo prvenstveno nalogo – zagotavljanje počitka, hrane in pijače gostom. Vse to pa terja milejši pristop pri opredeljevanju zahtevane ravni sicer poklicne skrbnosti (dobrega strokovnjaka v smislu drugega odstavka 6. člena OZ) oskrbnikov planinskih domov ter po drugi strani obremenitev obiskovalcev s povečano previdnostjo, oziroma s povečano stopnjo zavedanja, da je treba paziti na vsak svoj korak, čim zapustijo tovrstne objekte v opisanih razmerah. Tožnik je obiskovalec, ki je moral biti nadpovprečno usposobljen za hojo v gorah v neugodnih ali celo nevarnih razmerah, ki so se raztezale tudi na območje izhoda iz planinskega doma. Stopnja upravičenega pričakovanja previdnosti v takšnih pogojih v večji meri bremeni njega. V soočenju potrebne skrbnosti profesionalnega ponudnika storitev, ki je bil sicer dolžan tudi v gorskih razmerah zagotoviti dosegljivo varnostno raven v okviru pokritih površin koče, vendar v neprijaznejših oziroma manj ugodnih razmerah - na eni strani ter potrebne lastne previdnosti uporabnika teh storitev - na drugi strani, ima tako v primerih, kot je sporni, vendarle večjo težo druga. Vse naštete opustitve (uporabe ustreznega sredstva za odstranjevanje oziroma preprečevanje nastanka ledu, namestitve ustrezne osvetlitve in opozorilne table v okviru objekta) so torej sicer pravilno ugotovljene prvine tako protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke kot tudi njegove krivdne odgovornosti, katere ga poskuša revidentka celo v celoti razbremeniti, pravnomočno prisojeni odgovornostni delež v breme tožene stranke pa nekoliko pravno neustrezen odraz teh opustitev. Določbi drugega odstavka 6. člena OZ, ki ureja pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, ter določba prvega odstavka 171. člena OZ, ki uzakonja deljeno odgovornost, sta bili torej v izpodbijani sodbi delno nepravilno uporabljeni. Pravilno razmerje deljene odgovornosti znaša 40% v breme tožene stranke oziroma njenega zavarovanca in 60% v breme tožnika.

12. Ob povedanem je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo ter spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem delu pa je revizijo zavrnilo (kolikor si revidentka prizadeva za še manjši del deljene odgovornosti oziroma celo za celotno razbremenitev odgovornosti).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 164. člena ZPP.