Jedro

Značilnost odpovedi neuvedenemu dedovanju je v tem, da predstavlja po eni strani izjemo od načela, da nihče ne more razpolagati z dediščino, katere se nadeja, in da se zato pred zapustnikovo smrtjo tudi ne more pričakovati dediščini odpovedati (prvi odstavek 104. člena in prvi odstavek 137. člena ZD), po drugi strani pa tudi izjemo od načela, da zapustnik ne more pogodbeno razpolagati s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti (103. člen ZD). Tisti, ki se odpoveduje neuvedenemu dedovanju, se tako vselej odloča le na podlagi stanja v času odpovedi, zavedajoč se, da se to stanje (nepredvidljivi) prihodnosti, ko bodo nastali učinki odpovedi, lahko spremeni (premoženje prednika oz. potencialnega zapustnika se lahko poveča, lahko pa se tudi zmanjša). Ker odpoved dedovanju ne more biti delna (npr. da bi se nanašala le na tisto premoženje, ki ga je imel prednik v času odpovedi), je tveganje vključeno v samo bistvo tega posla.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o dedni odpovedi, ki so jo 23.9.1938 v obliki notarskega zapisa sklenili S.F. kot dedinja in njena starša I.D. in J. D. neveljavna. Zavrnilo je tudi podrejen zahtevek, da ta pogodba nima pravnega učinka glede premoženja, ki pripada pok. J.D. na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška z dne 28.11.1997 ter na podlagi dedovanja po pok. K. D., glede vrnjenega premoženja po pravnomočni odločbi Občine Ljubljana Šiška, Sekretariat za gospodarstvo in obrt z dne 18.4.1994, po pravnomočni delni odločbi o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana, Izpostava Moste Polje, Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 16.5.1997, ter glede vsega drugega premoženja, ki bo še vrnjeno pok. K.D. po pravnomočnih odločbah o denacionalizaciji, prav tako pa tudi glede premoženja, ki pripada pok. I.D. na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana, Izpostava Moste Polje, Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 16.5.1997 ter glede vsega drugega premoženja, ki bo še vrnjeno na podlagi denacionalizacije. Tožnico je zavezalo, da mora tožencem v petnajstih dneh povrniti 325.015 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi ugodilo le v delu, s katerim je izpodbijala odločbo o stroških postopka (in to odločbo spremenilo tako, da mora tožnica povrniti stroške prvi toženki, četrtemu tožencu, petemu tožencu, šestemu tožencu in sedmi toženki), sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je S.F. podpisala pogodbo o dedni odpovedi, da ta pogodba ni simulirana in nemoralna, ter da tudi niso podane kršitve določb pravdnega postopka (prvega odstavka 4. člena, 8. člena in 253. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pojasnilo je, da soglaša z materialno pravno presojo sodišča prve stopnje, da je zaradi enakega pravnega učinka pogodbe o odpovedi neuvedenemu dedovanju in enostranske odpovedi dediščini, ki je dedna izjava, tudi za pogodbo o odpovedi dediščini treba uporabiti drugi odstavek 80. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen).

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Meni, da se pogodba o dedni odpovedi z dne 23.9.1938 lahko nanaša le na premoženje, ki sta ga imela pok. starša S.F. ob podpisu te pogodbe. Dedna odpoved ne more veljati za premoženje, ki je bilo pridobljeno kasneje, zlasti, če je povečanje premoženja posledica dedovanja. Če je bila pogodba o dedni odpovedi sklenjena zato, ker je bil mož S.F. prezadolžen in sta njena starša poplačala njegove dolgove, potem sta očitno štela, da je njuna hči dedno odpravljena glede na njuno takratno premoženje, nikakor pa ne na premoženje, za katerega niti nista vedela, da ga bosta pridobila. Pogodba o dedni odpovedi se torej nanaša le na premoženje, ki ni predmet tožničinega podrejenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče se je sklicevalo na drugi odstavek 80. člena ZDen ter je zavzelo stališče, da ima dedič, ki se je odpovedal dedovanju še pred nacionalizacijo premoženja v mislih obseg premoženja pred podržavljenjem. Vendar tu nikakor ni šlo za odpoved dediščini glede premoženja po pok. K.D. in po pok. I.D. Tožnica je po njiju tudi dedovala, kar izhaja iz zapuščinskih spisov Okrajnega sodišča v Ljubljani O 65/52 in O 707/58. Če je tako, pa je treba odpoved dedovanju tolmačiti kot delno odpoved, to pa pomeni, da je taka odpoved nična.

Tožnica se je na povečanje premoženja po sklenitvi pogodbe o dedni odpovedi sklicevala v pripravljalni vlogi z dne 27.9.2001, s katero je tožbo spremenila tako, da je postavila še podrejen zahtevek.

Takrat je predlagala tudi vse dokaze za svoje trditve, s katerimi ta zahtevek utemeljuje. Izrecno je poudarila, da so nekateri drugi denacionalizacijski postopki še v teku. To pomeni, da so izpolnjeni tudi pogoji iz 286. člena ZPP.

Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena v delu, s katerim izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Sicer je revizija neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožnica je z vlogo z dne 27.9.2001 spremenila tožbo tako, da je poleg obstoječega uveljavljala še drug (podrejen) zahtevek (2. odstavek 184. člena ZPP). Glede podrejenega tožbenega zahtevka ni navedla vrednosti spornega predmeta. Ker pa se pri eventualni kumulaciji, naj gre za začetno ali naknadno, dovoljenost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej (prim. sklepa VS RS II Ips 758/95 z dne 18.1.1996 in II Ips 396/96 z dne 22.1.1998 ter sodbo in sklep II Ips 79/2003 z dne 18.9.2003), tožnica zaradi nenavedbe vrednosti spornega premeta nima pravice do revizije zoper tisti del sodbe, s katerim je odločeno o podrejenem zahtevku (prim. pravno mnenje VS RS z dne 16.12.1993, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II/93 str. 12). V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Na odločitev o primarnem zahtevku pa se nanaša le revizijska navedba, da je dedna odpoved delna in zato nična (ker je s pogodbo o dedni odpovedi zajeto le tisto premoženje, ki sta ga imela I. in J. D. ob sklenitvi te pogodbe).

To stališče je zmotno. Značilnost odpovedi neuvedenemu dedovanju je namreč v tem, da predstavlja po eni strani izjemo od načela, da nihče ne more razpolagati z dediščino, katere se nadeja, in da se zato pred zapustnikovo smrtjo tudi ne more pričakovani dediščini odpovedati (1. odstavek 104. člena in 1. odstavek 137. člena ZD), po drugi strani pa tudi izjemo od načela, da zapustnik ne more pogodbeno razpolagati s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti (103. člen ZD) (prim. Zupančič, Dedno pravo, Ljubljana 1991, str. 143). Tisti, ki se odpoveduje neuvedenemu dedovanju, se tako vselej odloča le na podlagi stanja v času odpovedi, zavedajoč se, da se to stanje v (nepredvidljivi) prihodnosti, ko bodo nastali učinki odpovedi, lahko spremeni (premoženje prednika oziroma potencialnega zapustnika se lahko poveča, lahko pa se tudi zmanjša). Ker odpoved dedovanju ne more biti delna (npr. da bi se nanašala le na tisto premoženje, ki ga je imel prednik v času odpovedi), je tveganje vključeno v samo bistvo tega posla.

Ker izhaja iz napačne (in nelogične) predpostavke, da se pogodba o dedni odpovedi nanaša le na premoženje, ki sta ga imela I. in J. D. ob sklenitvi te pogodbe, je seveda napačen (in v izhodišču tudi nelogičen) revizijski zaključek, da je ta pogodba (ker naj bi šlo za delno odpoved dedovanju) nična. Ob takem (revizijskem) pojmovanju namreč sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju tako rekoč nikoli ne bi bil dovoljen (ker bi se nanašal le na prednikovo premoženje ob sklenitvi sporazuma, bi šlo vselej, ko bi se prednikovo premoženje do smrti povečalo, za delno, torej za nično odpoved dedovanju).

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo v delu, s katerim izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o primarnem zahtevku (378. člen ZPP).