Jedro

Presoja primernosti odškodnine iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pri zvinu levega kolena s krvavitvijo v kolenski sklep.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s škodo, ki je nastala tožniku ob škodnem dogodku dne 28.11.2001, je sodišče ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za tožniku nastalo škodo in mu iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 600.000,00 SIT, iz naslova strahu odškodnino v znesku

200.000,00 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnino v znesku 200.000,00 SIT, iz naslova nepremoženjske škode pa odškodnino v znesku 11.438,00 SIT, skupaj tedaj znesek 1,011.438,00 SIT, ki ga je zmanjšalo za tekom pravde plačani znesek 135.000,00 SIT na račun nepremoženjske škode, vse s pripadki od zneskov, v višini in za čas, ki podrobno izhajajo iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 472.177,70 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija nad prisojenim zneskom 476.438,00 SIT s pripadki. Navaja poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, čas trajanja bolniškega staleža (en mesec) ter zaključuje, da bi glede na kratkotrajno zdravljenje, ki je potekalo brez zapletov in večjih nevšečnosti bila primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin znesek 400.000,00 SIT (zmanjšan za že plačano odškodnino 135.000,00 SIT). Čeprav je izvedenec dr. D menil, da zaradi poškodbe funkcionalno pomembno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in delovnih zmožnosti ni nastalo, je sodišče tožniku iz tega naslova vseeno prisodilo odškodnino in pri tem znova upoštevalo pretrpljene in bodoče bolečine ter neprijetnosti. Sodišče je tako tožniku prisodilo dvakratno odškodnino za isto škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev satisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Telesne bolečine, duševne bolečine in strah nimajo ocene, zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhaja iz 200. člena ZOR. Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin) s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno in sicer glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovana oziroma oblikuje navedena razmerja. Navedena merila veljajo tudi za bodočo nepremoženjsko škodo (203. člen ZOR).

Tožeča stranka ne oporeka dejanskim ugotovitvam prvega sodišča, ki so pravno pomembne za prisojo odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem.

Meni le, da je prisojena odškodnina iz tega naslova glede na kratkotrajnost bolniškega staleža in zdravljenje brez zapleta, pretirana. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je pri odmeri odškodnine iz tega naslova sodišče upoštevalo vsa zgoraj navedena merila in izhodišča, prisojena odškodnina pa je v zadostni meri tudi individualizirana in primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za takšne škode. Tožnik je namreč zaradi poškodbe (zvina levega kolena s krvavitvijo v kolenski sklep) 6 do 8 dni trpel hude telesne bolečine, 20 dni lahke telesne bolečine, ob spremembi vremena, mišični preutrujenosti, daljši hoji in vožnji pa jih trpi še vedno. Upoštevaje intenzivnost in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neprijenosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem, ki jih je nanizalo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, je sodišče z zneskom 600.000,00 SIT prisodilo pravično denarno odškodnino, in tedaj pravilno uporabilo materialno pravo.

Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi.

Pritrditi je potrebno pritožbi, da izvedenec meni, da pri tožencu zaradi poškodbe funkcionalno pomembno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in zmožnosti za delo ni podano, vendar pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev (prisojo odškodnine za to škodno postavko), oprlo na izpovedbo samega toženca, in ugotovilo, da svoje pretežno stoječe delo tožnik opravlja s povečanimi napori ter da je zaradi bolečin prikrajšan za hojo v gore. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno prisodilo tožniku tudi odškodnino 200.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer ni podvajalo odškodnine za telesne bolečine in to škodno postavko, saj imajo ugotovljene bolečine za posledico, da tožnik delo opravlja s povečanimi napori in je moral zaradi njih opustiti hojo v hribe, zaradi česar nedvomno duševno trpi. S prisojeno odškodnino je tedaj prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker je glede na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje preizkusilo pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti tudi za odškodnino za strah, je ugotovilo, da je glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča s prisojeno odškodnino za strah v znesku 200.000,00 SIT odločitev materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in postopkom pred njo kakšne po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb postopka ni zagrešilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.