Jedro

Pogodbeni dogovor o načinu obračuna obveznosti dolžnika iz Pogodbe (v primeru odstopa od pogodbe zaradi razlogov na strani leasingojemalca) predstavlja vnaprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa upnika (premoženja, ki bi upniku pripadalo, če bi bila pogodba v celoti pravilno izpolnjena). Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik trdil, da končni obračun leasinga še ni bil izveden, zaradi tega pa tudi ni mogel (ne glede na drugačne trditve) dokazati, da (vnaprej dogovorjen) izračun pozitivnega pogodbenega interesa presega obseg škode, ki je zaradi odstopa nastala upniku. Upnik razpolaga s pravnomočnimi in izvršljivimi sodbami (s katerimi je dolžniku naloženo plačilo neplačanih obrokov leasinga), dolžnik pa ni uspel niti verjetno izkazati, da so navedene terjatve prenehale, saj končni obračun še ni bil sestavljen (in izveden).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnikov družbenik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (1.) zavrnilo zahtevo za izločitev izvedenca dr. D. D., (2.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (3.) za upravitelja imenovalo X. X. in (4.) ugotovilo, da upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti preko pravnoorganizacijske oblike: X. X. – odvetnik – Odvetniška pisarna mag. X. X. 2. Zoper navedeni sklep se pritožujta dolžnik in njegov družbenik S. d.o.o., L., zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi ter predlog za začetek stečajnega postopka zavrne, podrejeno pa, da pritožbama ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Dolžnikov družbenik je priglasil pritožbene stroške.

3. Predlagatelj - upnik H. d.o.o., L., je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Glede na to, da pritožnika uveljavljata (v bistvenem) enake pritožbene razloge, višje sodišče odgovarja obema hkrati.

6. Višje sodišče tudi tokrat pritrjuje sodišču prve stopnje, da očitki, s katerimi pritožnik utemeljuje izvedenčevo pristranskost, niso utemeljeni. Tudi če je izvedenec pri izdelavi mnenja res prekoračil svoje naloge, je to storil zaradi tega, ker je odgovarjal na postavljeno vprašanje sodišča prve stopnje. Ne glede na to se je v izpodbijanem sklepu o pravnih vprašanjih (verjetnost terjatve, insolventnost dolžnika) opredeljevalo tudi sodišče prve stopnje. Nestrinjanje z izvedenčevim delom, uporabljenimi metodami dela in njegovimi zaključki pa niso izločitveni razlogi, temveč se lahko uveljavljajo le kot pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je pritožnik ponovno tudi storil. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dolžnikove navedbe, da je bil izvedenec v času od 1.1.2000 do 31.3.2002 direktor družbe M. d.d., ki je bila poslovni partner A. d.d., ne morejo predstavljati utemeljenega suma, da izvedenec pri izdelavi izvedeniškega mnenja ni bil nepristranski, zaradi česar bi bilo treba v skladu s 6. točko prvega odstavka 70. člena ZPP utemeljeno sklepati, da obstaja razlog za njegovo izločitev. Zatrjevani poslovni odnos predstavlja tudi po oceni višjega sodišča tako časovno odmaknjeno dogajanje, da ne more vplivati na izvedenčev odnos do tega postopka. Višje sodišče pa še ugotavlja, da dolžnik ne zatrjuje, da bi bil v zvezi z zatrjevanim poslovnim razmerjem z izvedencem v kakršnem koli sporu.

7. Prav ima sodišče prve stopnje, da bi lahko predlog za izločitev izvedenca tudi zavrglo, saj je dolžnik navedel, da je bil izvedenec pri njem v letu 2002 na sestanku in je zato predlog za izločitev, ki je bil (ponovno) vložen tik pred narokom, prepozen. Drži, da pravočasnosti ne more opravičiti dolžnikova trditev, da je prišel do določenih podatkov šele po pregledih serverjev. Pri tem višje sodišče še dodaja, da je bil dolžnik s postavljenim izvedencem seznanjen že 3.10.2017 (sklep o postavitvi izvedenca) in bi vsekakor lahko tekom postopka že prej prišel do dokazov o njegovi pristranskosti, še posebej, ker si je v tej smeri (glede na že vložene zahteve za izločitev) ves čas intenzivno prizadeval. 8. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da dolžnikovemu družbeniku ni vročilo sklepa o začetku stečajnega postopka, čeprav bi to moralo storiti. Vendar že sam družbenik v pritožbi pojasni, da je za sklep izvedel 24.5.2019 (ko ga je s tem seznanil stečajni dolžnik), višje sodišče pa ugotavlja, da je bila s tem zatrjevana kršitev sanirana. Pritožnik je pritožbo vložil pravočasno. Sam navaja, da jo je vložil v pritožbenem roku, ki teče od objave sklepa in opozarja, da mu je zaradi tega za pripravo pritožbe ostal le del z zakonom predvidenega časa. Glede na to, da je družbeniku rok za pritožbo tekel od takrat, ko se je seznanil z izpodbijanim sklepom, višje sodišče pojasnjuje, da bi pritožbo lahko vložil tudi kasneje oziroma bi jo lahko po potrebi v tem (zanj podaljšanem) roku tudi dopolnil. 9. Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje, ne glede na navodilo višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu, izvedenca ni seznanilo s pritožnikovimi pripombami na izvedensko mnenje (vloga z 14.12.2017), temveč mu je poslalo le pritožbi dolžnika in njegovega družbenika. Prav tako izvedenca pred izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja ni seznanilo s svojimi stališči glede dolžnikovih ugovorov (obstoj terjatev, ugovor zastaranja)**.**

10. Kot je v odgovoru na pritožbo navedel upnik, sta vse nepravilnosti, za katere družbenik dolžnika v pritožbi trdi, da naj bi bile vsebovane zgolj v njegovi vlogi z dne 14.12.2017, nato dolžnik in njegov družbenik uveljavljala v pritožbah zoper sklep o začetku stečajnega postopka z dne 7.2.2018. S prejemom pritožb je bil izvedenec tako seznanjen z vsemi njunimi očitki glede izvedenskega mnenja, zato po oceni višjega sodišča zatrjevana kršitev ni mogla vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP). Poleg tega je sodišče prve stopnje dopolnjeno izvedeniško mnenje vročalo strankam in izvedenca nato na naroku tudi zaslišalo. S tem je bilo dolžniku zagotovo omogočeno, da je z izvedencem razčistil vsa še sporna vprašanja.

11. Iz listinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje izvedenca, preden mu je naložilo dopolnitev izvedeniškega mnenja, seznanilo s svojimi stališči v zvezi z dolžnikovimi ugovori glede obstoja upnikovih terjatev, ugovora zastaranja ter datuma, na katerega je potrebno ugotavljati dolžnikovo insolventnost. Po presoji višjega sodišča pa (glede na popolno in prepričljivo izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec odgovoril na vsa zastavljena in za odločitev v zadevi pomembna vprašanja) to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje (sicer skromno, pa še vedno zadovoljivo) obrazložilo, da upnikove terjatve niso prenehale, da je bil zastaralni rok pretrgan, ugovor zastaranja pa zato neutemeljen.

12. Sodišče prve stopnje se (očitno zaradi vseh dolžnikovih neuspešnih poskusov, da bi na najrazličnejše načine zadržal oziroma odložil odločitev o začetku stečajnega postopka in zaradi prepričljivosti izvedeniškega mnenja, v katerem je izvedenec ugotovil, poleg zatrjevanih, obstoj še dodatnih domnev insolventnosti) ni več podrobno ukvarjalo z dolžnikovimi ugovori. Res se mora sodišče izreči o vseh dolžnikovih ugovorih, ki so pomembni za odločitev, vendar pa je način, na katerega sodišče obravnava ugovore, odvisen tudi od tega, kako dobro jih dolžnik utemelji.

13. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj prepisalo izvedensko mnenje. Tudi če je sodišče del mnenja v obrazložitvi navedlo dobesedno, to še ne pomeni, da ga ni obravnavalo. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje preizkusilo v okviru svojega strokovnega znanja, nanj pa se je moralo v določeni meri tudi zanesti. Pri svoji odločitvi mu je zato sledilo in delno tudi povzelo izvedenčeve razloge za insolventnost dolžnika.

14. Višje sodišče je že v razveljavitvenem sklepu zapisalo, da je izvedenec že v prvem postopku izčrpno odgovoril na večino zastavljenih vprašanj. Glede na to, da je tokrat sodišče prve stopnje v odločbi zapisalo, da zavrača dolžnikove ugovore zastaranja in prenehanja judikatnih terjatev, višje sodišče ugotavlja, da pri tem ni storilo nobene absolutno bistvene kršitve postopka, preostale kršitve, ki jih zatrjujeta pritožnika, pa niso vplivale na pravilnost sprejete odločitve.

15. Ne drži, da sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da nepravilnosti izvršilnega postopka na pravnomočnost sodb ne vplivajo, ni zapisalo, kateri izvršilni postopek ima v mislih. V drugem odstavku obrazložitve je navedlo, da gre za izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I 4093/2016. 16. Res je, kot navaja pritožba, da je izvedenec (ob odsotnosti poslovne dokumentacije dolžnika) mnenje izdelal na podlagi več let starih podatkov, vendar po oceni višjega sodišča dolžnik s tem, ko je zatrjeval, da mu je vso poslovno dokumentacijo odvzel izvršitelj v izvršilnem postopku, ni uspel izkazati, da le iz tega razloga ni mogel pripraviti in oddati letnih poročil. Glede na svoje trditve o nadaljnjem poslovanju tekom tega predhodnega stečajnega postopka in glede na obveznosti poslovodstva po 59., 60., 60a. in 61. členu ZGD-1, bi to dolžnik gotovo mogel in moral storiti.

17. Tudi če bi res prišlo do nepravilnosti v izvršilnem postopku, višje sodišče ocenjuje, da to, glede na časovno oddaljenost, ne more več predstavljati pomembne ovire za dolžnika glede predložitve dokazov o pozitivnem poslovanju, ki ga zatrjuje v svojih vlogah. Ni si mogoče predstavljati nobenega razloga, zakaj dolžnik ne bi razpolagal z dokazi glede zatrjevanega uspešnega poslovanja in zakaj jih ne bi (če bi v resnici obstajali) predložil sodišču (in izvedencu).

18. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o obstoju aktivne legitimacije upnika oprlo na dve pravnomočni in izvršljivi sodbi (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani XII Pg 2348/2012 z dne 22.1.2014, na podlagi katere je dolžnik v zamudi že od 15.10.2014 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 473/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 247/2014 z dne 2.10.2014, na podlagi katere je dolžnik v zamudi že od 30.10.2014, ko je ta sodba postala izvršljiva). S plačilom navedenih obveznosti dolžnik zamuja že več kot dva meseca. Nastale so namreč že zoper prvotnega dolžnika (B. d.o.o.) in so v skladu s šestim odstavkom 580. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 618. člena ZGD-1 prešle na stečajnega dolžnika.

19. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem judikatnih terjatev navedlo, da „očitno niso prenehale“ ter da so navedene sodne odločbe “pravnomočne in izvršljive“, višje sodišče pa ugotavlja, da sta v zvezi s tem obe stranki tekom celotnega postopka zelo obširno pojasnjevali svoja stališča. 20. Dolžnik je zatrjeval, da je v obeh pravnomočno zaključenih postopkih upnik zahteval izpolnitev obveznosti iz Pogodb, sodišče pa je s sodbama dolžniku naložilo izpolnitev dolgovanih obveznosti iz Pogodb. Ker je upnik kasneje od Pogodb odstopil, dolžnik trdi, da je po pravilih razvezanih pogodb izgubil pravico zahtevati izpolnitev pogodbe, s tem pa je izgubil tudi pravico uveljavljati terjatev iz sodb. Namesto tega je pridobil pravico terjati plačilo obveznosti na podlagi končnega obračuna, ki pa še ni bil narejen in obveznost tako še ni zapadla v plačilo.

21. Pogodbeni dogovor o načinu obračuna obveznosti dolžnika iz Pogodbe (v primeru odstopa od pogodbe zaradi razlogov na strani leasingojemalca) predstavlja vnaprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa upnika (premoženja, ki bi upniku pripadalo, če bi bila pogodba v celoti pravilno izpolnjena). Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik trdil, da končni obračun leasinga še ni bil izveden, zaradi tega pa tudi ni mogel (ne glede na drugačne trditve) dokazati, da (vnaprej dogovorjen) izračun pozitivnega pogodbenega interesa presega obseg škode, ki je zaradi odstopa nastala upniku. Upnik razpolaga s pravnomočnimi in izvršljivimi sodbami (s katerimi je dolžniku naloženo plačilo neplačanih obrokov leasinga), dolžnik pa ni uspel niti verjetno izkazati, da so navedene terjatve prenehale, saj končni obračun še ni bil sestavljen (in izveden).

22. Dolžnik trdi, da navedene terjatve zaradi neobstoja končnega obračuna še niso zapadle. To ne drži, judikatne terjatve so vsekakor zapadle, da bi dolžnik v takšnem primeru s svojim ugovorom lahko uspel, da bi moral dokazati, da upniku (zaradi ugotovitev v končnem obračunu) ni več ničesar dolžan.

23. Ker se aktivna legitimacija za vložitev predloga za začetek ugotavlja na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, to pomeni, da je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo utemeljilo njen obstoj na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodb, ki jih je predlogu predložil upnik. Dolžnik je tisti, ki bi moral tem trditvam in dokazom iz predloga nasprotovati tako uspešno, da bi omajal trditve upnika, to pa mu tudi po oceni višjega sodišča ni uspelo.

24. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo zastaranje terjatev iz Pogodb pretrgano s tem, ko je upnik prijavil svoje terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika D. d.o.o. To pretrganje zastaranja pa v skladu z določbo tretjega odstavka 1034. člena Obligacijskega zakonika (OZ) učinkuje tudi v razmerju do poroka (do dolžnika v tej zadevi).

25. Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben.

26. V zvezi z ugotavljanjem obeh položajev insolventnosti je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je povzelo njegove navedbe, da se stanje insolventnosti v zvezi z ugotavljanjem obstoja domneve iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP presoja na dan vložitve upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka, zato je bilo treba za izračun 20% deleža uporabiti kot merilo zadnje objavljeno letno poročilo in stanje obveznosti na dan 31.12.2014. Iz bilance stanja na dan 31.12.2014 izhaja, da je imel dolžnik na ta dan za 576,60 EUR obveznosti, od katerih je 20% znašalo 114,00 EUR. Kot je poudaril izvedenec, tudi če bi upoštevali zgolj sodno ugotovljene dolgove dolžnika iz dveh pravnomočnih sodb (skupaj 1.338.372,00 EUR), bi bilo navedeno merilo insolventnosti večkrat izkazano. Tudi ko je izvedenec pri svojem izračunu upošteval stanje obveznosti k dolžniku pripojenih družb (B. d.o.o., mat. št. 000001 in C. d.o.o. mat. št. 000002), je ponovno ugotovil, da so upnikove zapadle terjatve večkratno presegle višino 20% obveznosti.

27. Izvedenec je zapisal, da tudi, če bi upoštevali zgolj sodno ugotovljene dolgove dolžnika iz dveh upnikovih pravnomočnih sodb (skupaj 1.338.372,00 EUR), h katerim je sedaj treba prišteti še natekle zamudne obresti (na dan izdelave izvedenskega mnenja v višini 299.628,00 EUR), kar je 21,2% zneska dolžnikovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu, je dolžnik insolventen po merilu trajnejše nelikvidnosti in 1. alineje drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Izvedenec je še pojasnil, da je bi transakcijski račun dolžnika neprekinjeno blokiran 732 dni, vse od začetka razveljavljenega postopka pa je ponovno v blokadi.

28. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka insolventen po merilu trajnejše nelikvidnosti, se mu s preostalimi merili insolventnosti niti ne bi bilo potrebno ukvarjati.

29. Zato vse ostale ugotovitve sodišča prve stopnje (in izvedenca) le še dodatno potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve. Izvedenec je namreč ugotovil insolventnost tudi po 2. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in sicer po merilu nemožnosti izpolnitve sklepa o izvršbi (če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti). Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je blokada transakcijskih računov dolžnika (ta vsebuje samo pravnomočne sklepe o izvršbi, sklepe o davčni ali menični prisilni izvršbi...., kar pomeni, da so obveznosti nastale in zapadle že pred izvršilnim postopkom) še dodaten dokaz o plačilni nesposobnosti dolžnika.

30. Izvedenec je ugotovil tudi dolgoročno plačilno nesposobnost dolžnika po 1. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. V zvezi z domnevo po 2. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP pa je navedel, da dolžnik prezadolženosti sicer ne izkazuje, saj ima na dan 31.12.2015 še vedno pozitiven (minimalen) kapital, poudaril pa je, da bi se to spremenilo že v primeru, če bi imel dolžnik poknjižen vsaj del dolga do upnika. Dolžnik trdi, da sodišče prve stopnje (oziroma izvedenec) izhaja iz zmotne predpostavke, da dolžnik nima knjižene nobene obveznosti do upnika, čeprav je sam večkrat izpostavil, da to velja le za obveznosti iz Pogodb, medtem ko za obveznosti iz sodb tega naj ne bi nikoli trdil. Višje sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz listinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi dolžnik s čimerkoli izkazal, da je zatrjevane obveznosti knjižil. 31. Izvedenec je (pravilno) ugotavljal dolžnikovo prezadolženost na podlagi podatkov, ki mu jih je posredoval dolžnik oziroma na podlagi javno dostopnih podatkov, v dopolnilnem mnenju z dne 11.9.2018 pa je še podrobno opisal, da se dolžnikove obveznosti zaradi teka zamudnih obresti še povečujejo, prav tako pa se veča razkorak med vrednostjo obveznosti in premoženja.

32. Izvedenec je ugotovil insolventnost dolžnika tudi na dan izdelave dopolnitve mnenja (6.9.2018) in še dodatno pojasnil, da dokapitalizacija dolžnika v višini 3.939.158,74 EUR kot stvarnim vložkom, ki je razvidna iz Akta o ustanovitvi dolžnika z dne 25.4.2017, ne more vplivati na ugotavljanje insolventnosti, saj ne izboljšuje likvidnosti (drugi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Izpostavil je tudi, da je dokapitalizacija prenizka, da bi odpravila dolgoročno plačilno nesposobnost glede na prijavljene terjatve upnikov, predvsem pa ni izboljšala likvidnosti dolžnika, kar je razvidno tudi iz obstoječe blokade dolžnikovega transakcijskega računa.

33. Neutemeljeno pritožba očita izvedencu (in sodišču prve stopnje), da sta obstoj domnev insolventnosti po ZFPPIPP ugotavljala na podlagi starih podatkov, izvedenec pa naj ne bi znal odgovoriti na vprašanje o dejanskem premoženjskem in finančnem stanju dolžnika. Glede na to, da dolžnik izvedencu ni posredoval informacij o svojem finančnem stanju, izvedenec navedenega stanja drugače kot na podlagi objavljenih letnih poročil niti ni mogel ugotoviti, zato stari podatki, ki izhajajo iz preteklih letnih poročil, predstavljajo edino merodajno dokumentacijo, na katero je lahko izvedenec oprl svoje mnenje**.**

34. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka in da je dolžnik insolventen, je utemeljeno sklenilo, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek (tretji odstavek 239. člena ZFPPIPP v zvezi s 50. členom ZFPPIPP).

35. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

36. Ker dolžnikov družbenik ni uspel s pritožbo, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.