Jedro

Dvom v resničnost oziroma bolje v pravilnost odločilnih dejstev mora biti ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.

Izrek

Izpodbijani sodbi se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil V.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba v okviru katere mu je sodišče določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je plačilo povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja uvodoma, iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi zahteve pa navaja, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem obsojenca in smrtjo oškodovanke, ker je zaradi nepravilnega zdravljenja oškodovanke v Ptujski bolnišnici prišlo do pretrganja vzročne zveze. Sodišče je tudi kršilo določilo prvega odstavka 143. člena ZKP, ker da bi moralo od bolnišnice zahtevati podatke o zdravljenju oškodovanke v obliki pisne odredbe oziroma bi moralo uporabiti določilo 220. člena ZKP o zasegu predmetov, saj medicinska dokumentacija o zdravljenju oškodovanke predstavlja listine, ki bi bile v postopku uporabljene kot dokaz. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je potrebno pozornost posvetilo vzročni zvezi med poškodbami, ki jih je dobila oškodovanka in nastopom njene smrti. V ta namen je postavilo sodnega izvedenca dr.K. ter ga seznanilo z mnenjem dr.L., ki ga je izven kazenskega postopka pridobila obsojenčeva zagovornica. Sodišče je mnenje sodnega izvedenca ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in ugotovilo, da so poškodbe, ki jih je oškodovanka dobila v prometni nesreči, glede na njeno siceršnje zdravstveno stanje, povzročile nastop smrti. Nestrinjanje s takšno oceno sodišča vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopusten.

B.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče že v prvem sojenju večkrat pisno zaprosilo Splošno bolnišnico Ptuj za posredovanje vse medicinske dokumentacije, ki se nanaša na oškodovanko M.M. Tudi v novem postopku, ki je sledil sklepu Višjega sodišča v Mariboru z dne 26.3.2008, s katerim je bila razveljavljena prva sodba sodišča prve stopnje v tej zadevi, je sodišče od navedene bolnišnice večkrat poskušalo dobiti manjkajočo zdravstveno dokumentacijo za oškodovanko. Tako je sodišče z dopisom z dne 17.7.2008 (na listovni številki 251 spisa) Splošno bolnišnico Ptuj pozvalo k predložitvi vse razpoložljive dokumentacije, ki se nanaša na oškodovanko, predvsem pa dokumentacije v zvezi z zdravljenjem oškodovanke od dne 7.1.2005, ko je bila oškodovanka sprejeta na kirurški oddelek, do dne 9.1.2005, ko je bila sprejeta na oddelek za intenzivno nego. Poziv k predložitvi zdravstvene dokumentacije za oškodovanko je sodišče ponovilo z dopisom z dne 26.8.2008 (na listovni številki 268 spisa), na katerega je vodstvo bolnišnice odgovorilo in navedlo, da se iskana dokumentacija, ki se nanaša na čas zdravljenja oškodovanke na kirurškem oddelku, ne najde, oziroma se je le-ta založila. Na glavni obravnavi dne 17.5.2005 je sodišče v zvezi z dokaznim predlogom obsojenčeve zagovornice za pridobitev dodatne medicinske dokumentacije ugotovilo, da bolnišnica z njo ne razpolaga, zato predlaganega dokaza ni bilo mogoče izvesti. Obsojenčeva zagovornica takšni ugotovitvi sodišča ni nasprotovala oziroma ni vztrajala pri nadaljnjih poizvedbah o manjkajoči medicinski dokumentaciji. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo določilo prvega odstavka 143. člena ZKP, ker od bolnišnice ni zahtevalo podatkov o zdravljenju oškodovanke v obliki pisne odredbe oziroma v zvezi s tem ni uporabilo določila 220. člena ZKP o zasegu predmetov.

5. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem obdolženca in smrtjo oškodovanke M.M., ker je zaradi nepravilnega zdravljenja oškodovanke prišlo do pretrganja vzročne zveze oziroma da je bil vzročni potek zaradi ravnanja drugih oseb preusmerjen.

6. Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija.(1) Če storitev ali opustitev ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec. V teoriji tako ločimo naravno vzročnost (katere ugotavljanje vsekakor spada v dejansko sfero sojenja(2)) in pravno vzročnost, ki je vrednostna oziroma akseološka kategorija, od katere je odvisen obstoj kaznivega dejanja oziroma njegova pravna opredelitev. Pri opustitvenih kaznivih dejanjih bi strogo naravoslovno pojmovanje vzročnosti pripeljalo do sklepa, da opustitev ne more povzročiti ničesar (sklepanje, da „iz nič ne more nič nastati“)(3).

7. Vložnica zahteve z navedbami, da je nepravilno zdravljenje oškodovanke takšno ravnanje drugih oseb, ki preusmeri vzročni potek oziroma pomeni pretrganje vzročne zveze, ne uveljavlja le zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč v prvi vrsti nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Kolikor bi se namreč izkazalo, da je pri oškodovanki prišlo do nepravilnega zdravljenja, ki je povzročilo njeno smrt, obsojenca ne bi bilo mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku 325. člena KZ. Ključni zakonski znak tega kaznivega dejanja je namreč smrt ene ali več oseb, ki predstavlja odgovornost za hujšo posledico do katere mora biti storilec v odnosu malomarnosti.

8. Zatrjevane kršitve kazenskega zakona ni mogoče preizkusiti, ker je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi (427. člen ZKP). Dvom v resničnost oziroma bolje v pravilnost odločilnih dejstev mora biti ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.(4)

9. V obravnavani zadevi prihaja do konkurence dveh dolžnostnih ravnanj oziroma njune opustitve; obsojenca za katerega je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da ob zapustitvi vozila ni ukrenil vse potrebno, da se vozilo ne bi samo premaknilo, ker ni zategnil ročne zavore, s čimer je kršil prvi odstavek 55. člena Zakona o varnosti cestnega prometa ter zdravstvenega osebja Splošne bolnišnice Ptuj, v kateri je bila oškodovanka zdravljena in kjer je tudi umrla. Kolikor bi se v dokaznem postopku izkazalo, da zdravljenje oškodovanke ni bilo ustrezno oziroma bi bilo mogoče ob ustreznem zdravljenju njeno smrt preprečiti, bi to dejstvo pomenilo pretrganje vzročne zveze, kar bi vplivalo na pravno opredelitev kaznivega dejanja, ker obsojencu ne bi bilo mogoče očitati odgovornosti za hujšo posledico, to je smrt oškodovanke.

10. Res je sicer, da Vrhovno sodišče presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni odločbi, vendar pa ima sodišče v določbi 427. člena tudi pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni odločbi. Pri precejšnem dvomu o njihovi resničnosti lahko izpodbijano odločbo razveljavi, zato da bi v novem postopku sodišče prve stopnje dokazno gradivo znova, bolj kritično presodilo. V konkretni kazenski zadevi je Vrhovnemu sodišču nastal precejšen dvom v pravilnost zdravljenja oškodovanke M.M., ki bi lahko imelo za posledico pretrganje vzročne zveze med opustitvijo dolžnostnega ravnanja obsojenca in smrtjo oškodovanke, na podlagi naslednjih okoliščin: - iz ambulantnega kartona Splošne bolnišnice Ptuj (priloga C9 v spisu) izhaja, da je bila pacientka M.M. dne 7.1.2005 ob 17.12 uri obravnavana v navedeni bolnišnici, ker je pri izstopanju iz avtomobila vanjo zapeljal avto brez voznika. Ob sprejemu v bolnišnico je bila razumna, pogovorljiva, orientirana, nevrološki status je bil v mejah normale, trebuh mehak, na otip neobčutljiv, občutljiv je bil le predel pubične kosti. Opravili so rentgensko slikanje ter ji postavili diagnozo fractura ossis pubis bilateralis (prelom obeh sramnic). Sprejeta je bila na kirurški oddelek. Iz odpustnega pisma za M.M. je razvidno, da je bila bolnica dne 9.1.2005 ob 00.45 uri sprejeta na oddelek za reanimacijo v izredno slabem zdravstvenem stanju hipovolemičnega in kardialnega šoka. Ob sprejemu je bil arterijski pritisk 50/20, srčni utrip 120 na minuto, pacietka je bila somnolentna. Kljub intenzivni terapiji je bolnica dne 9.1.2005 ob 3.22 uri umrla zaradi srčnega zastoja. Obdukcija, ki jo je opravil prim.as.mag.R.K., dr.med. je pokazala, da je smrt oškodovanke nastopila kot posledica poškodbenega šoka, katerega vzrok so prelomi kosti medenice z obilno krvavitvijo v mehka tkiva medenice, desnega retroperitoneja in desnega stegna; - sodišče je na predlog obsojenčeve obrambe od Splošne bolnišnice Ptuj zahtevalo predložitev vse razpoložljive medicinske dokumentacije za oškodovanko, predvsem pa dokumentacije, ki se nanaša na njeno zdravljenje na kirurškem oddelku, kjer je bila hospitalizirana okoli 33 ur, v času, ko se ji je zdravstveno stanje zaradi krvavitev kritično poslabšalo in je terjalo premestitev na oddelek za reanimacijo, kjer je po slabih treh urah umrla. Kljub večkratnim pozivom sodišča bolnišnica zahtevane medicinske dokumentacije ni predložila, z obrazložitvijo, da se ta ne najde oziroma, da se je založila; - iz strokovnega mnenja asist.R.L., dr.med. (priloga B3 spisa), ki ga je sodišču predložila obsojenčeva obramba izhaja, da glede na čas nastanka poškodbe dne 7.1.2005 ob 15. uri in glede na to, da je bila poškodovanka sprejeta v intenzivno terapijo z znaki šoka šele dne 9.1.2005, se pojavlja vprašanje, zakaj je do hipovolemičnega šoka prišlo in zakaj ni bil spoznan prej, ko je bila bolnica hospitalizirana na kirurškem oddelku. Tovrstna poškodba pri povprečno zdravem poškodovancu ne bi smela povzročiti smrti, zato se zastavlja vprašanje o pravilnosti zdravljenja oškodovanke. Navedeno strokovno mnenje je sodišče na glavni obravnavi dne 17.5.2005 predočilo sodnemu izvedencu mag.R.K.dr.med., ki je v obravnavani zadevi podal izvedensko mnenje. Izvedenec mag.K. je ob pregledu strokovnega mnenja dr.L. ugotovil, da slednji ni upošteval, da je imela oškodovanka cirozo jeter, ki je vsekakor vplivala na obsežnost podplutb, ker je znano, da imajo bolniki z navedeno boleznijo moteno strjevanje krvi, zato so krvavitve pri njih bolj izrazite; - sodni izvedenec mag.R.K., dr.med., je zaslišan na glavni obravnavi dne 17.5.2005 na vprašanje obsojenčeve zagovornice ali lahko brez dokumentacije o zdravljenju oškodovanke na kirurškem oddelku zanesljivo trdi, da na njeno smrt ni vplivalo nepravilno zdravljenje na tem oddelku izpovedal, da na zastavljeno vprašanje zaradi pomanjkanja zdravstvene dokumentacije, ki je sodišče še vedno ni uspelo pribaviti od bolnišnice, objektivno ne more odgovoriti. Načina zdravljenja da ne more ocenjevati, če ne razpolaga z zdravstveno dokumentacijo.

11. Navedeno bi lahko pomenilo tudi, da so bile pri zdravljenju na kirurškem oddelku spregledane oziroma nepravočasno zaznane obsežne notranje krvavitve oškodovanke, ki so bile zaradi njene bolezni jeter še intenzivnejše kot pri sicer zdravem poškodovancu, kar bi predstavljalo kršitev dolžnostnega ravnanja medicinskega osebja oziroma zdravstveno napako, ki je povzročila oškodovankino smrt in bi pomenila pretrganje vzročne zveze med opustitvijo dolžnostnega ravnanja obsojenca in nastalo hujšo posledico.

12. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljen dvom v odločilno dejstvo izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovnem postopku raziskati odločilna dejstva v zvezi z zdravljenjem M.M. in v zvezi s tem ugotoviti, ali bi ob takojšni zaznavi krvavitev, upoštevaje poškodovankino cirozo jeter, zaradi zadobljenih poškodb kljub pravilnemu zdravljenju nastopila njena smrt. Kolikor se bo v ponovljenem dokaznem postopku izkazalo, da podatki o zdravljenju oškodovanke na kirurškem oddelku Splošne bolnišnice Ptuj ne obstajajo, bo moralo sodišče upoštevati morebitno izkazan dvom v pravilnost zdravljenja oškodovanke v korist obdolženca in temu primerno prilagoditi pravno opredelitev kaznivega dejanja.

Op.št.(1):Enako tudi Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti, Ljubljana, 1998, str. 119 Op.št.(2):O tem izrecno Fasching, Zivilprozessrecht Lehr-und Handbuch, 2. Aufl., Wien, 1990, str. 955, enako tudi Rechberger – Simotta, Grandriss des oesterreichichisches Zivilprozessrecht Erkenntnisverfahren, 6. Aufl., Wien, 2003, str. 860 Op.št.(3)Tako tudi Bavcon in ostali, Kazensko pravo – splošni del, Ljubljana, 2009, str. 180 Op.št.(4):O tem izrecno Pavišić, Komentar zakona o kaznenom postupku s prilozima, Rijeka, 2002, str. 512