Jedro

Odgovornost za solidnost gradbe, kot jo uveljavljata tožnika v tožbi, je predpisana v prvem odstavku 662. členu OZ. Gre za posebno odgovornost, ki se nanaša na napake, ki zadevajo solidnost objekta. OZ sicer pojma napake v solidnosti gradnje ne opredeljuje, vendar pa je 104. člen v času gradnje veljavnih PGU v zvezi s tem uporabljal izraz pomanjkljivosti (napake) objekta glede njegove trdnosti in varnosti.

Pri odgovornosti za solidnost gradnje, je za obvestilo (notifikacijo) napake predviden daljši, šestmesečni rok (prvi odstavek 663. člena OZ) in ne znaša en mesec, kot je to določeno na splošno pri podjemni pogodbi v 634. členu OZ. Ker pa gre v tem primeru za pogodbo med potrošnikom in izvajalcem rok za obvestilo o drugih napakah, ki ne vplivajo na solidnost gradbe, znaša dva meseca od odkritja napake, saj je treba uporabiti ZVPot kot specialnejši predpis (37.a in 37.b člen v zvezi z drugim odstavkom 38. člena ZVPot).

Nadaljnji pogoj za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za solidnost gradbe je, da mora vzrok za napako v gradbi izvirati iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo izpodbije, če dokaže, da vzrok ne izvira iz njegove sfere. Samo na tak način se izvajalec lahko razbremeni odgovornosti za napako v solidnosti gradnje.

Med stroške odprave napak spadajo namreč vsi stroški, ki so potrebni, da je opravljen posel povsem pridobil lastnosti, ki bi jih moral imeti glede na predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je izvajalec/podjemnik, ki za napako odgovarja, zavezal opraviti s sklenitvijo gradbene/podjemne pogodbe z naročnikom.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I in III izreka potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 15.490,90EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 10. 2018 dalje do plačila. V točki II izreka je v presežku in v drugačnem obrestnem delu tožbeni zahtevek zavrnilo in v točki III izreka odločilo, daj je tožena stranka dolžna tožeči stranki v celoti povrniti njene pravdne stroške.

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz pritožbenih navedb je razbrati, da izpodbija zgolj prisodilni del sodbe, to je točki I in II izreka, saj zoper zavrnilni del (točka II izreka) niti nima pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke tako tudi obravnavalo.

Toženka v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v določenih deleih nima razlogov odločilnih dejstvih. Prav tako je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena. ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku za znesek 15.490,90 EUR ugodilo. Napačno je odločilo, da ni podan ugovor prekluzije in poteka dveletnega garancijskega roka, prav tako je prekoračen enoletni rok za vložitev tožbe. V skladu s 633. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora naročnik pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Napake, ki so bile podane, je bilo mogoče opaziti že pri običajnem pregledu, kar je potrdil tudi sodni izvedenec A. A. Tako so B. B., C. C. in D. D. na strani tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) bile strokovno usposobljene osebe, ki bi napako v neizvedbi horizontalnih vezi pod streho, glede na to, da so razpolagali s fotografijo, lahko opazili že v III. gradbeni fazi. B. B. je namreč bil označen tudi kot nadzornik tožnikov, zato bi to napako tudi po mnenju izvedenca lahko opazil že v letu 2013 in je garancijski rok dveh let od prevzema tretje gradbene faze potekel najkasneje v letu 2015.

Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka napake priznala. Navedeno ne drži, slednjih ni pričela odpravljati, temveč je zahtevke, kot je razvidno iz celotne listinske dokumentacije, ki je v sodnem spisu, posredovala gradbeniku oziroma nadzorniku. Tudi iz dopisov tožnika toženki izhaja, da je med strankama obstajal spor. Iz priložene korespondence izhaja, da sta se pravdni stranki dogovarjali o odpravi manjših pomanjkljivosti, glede horizontalnih vezi pa med strankama ni bilo komunikacije, niti se toženka ni nikoli zavezala h kakršnemukoli posegu v tej smeri.

Prav tako so nepravilni zaključki sodišča, da je do prevzema nepremičnine prišlo v letu 2016, saj je bila nepremičnina tožnikoma izročena že 28. 2. 2014, od leta 2014 pa tožnika v predmetni nepremičnini tudi bivata. Zapisnik o ponovnem prevzemu z dne 24. 5. 2016 ni primopredajni zapisnik, temveč se nanaša zgolj na spremembo gradbenega dovoljenja, s katerim se je le-to spremenilo tako, da je ustrezalo dejanskemu stanju, ki je bilo spremenjeno na izrecno željo tožnikov. Garancijski roki so tako pričeli teči že dne 28. 2. 2014.

Sodišče se sklicuje tudi na rok iz 662. člena OZ, in sicer, da tožnik ni zamudil desetletnega jamčevalnega roka, saj gre za napake, ki so vplivale na stabilnost objekta. Sodni izvedenec je ugotovil, da odsotnost horizontalne vezi ne vpliva na protipotresno varnost oziroma ogroženost in tudi ne na stabilnost objekta, zato je v tej smeri dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Prav tako je podana zgoraj navedena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj stališče sodišča glede jamstva iz 662. člena OZ ni obrazloženo.

OZ v primeru nastanka škode določa tudi znižanje odškodnine. Tožnika sta pritegnila strokovne pomočnike, ki bi lahko ocenili, ali so bila izvedena vsa dela, ki so bila dogovorjena v pogodbi. Ti strokovni pomočniki so po vsaki pogodbeni fazi opravili ogled, preverili, če so vsa dela opravljena in nato fazo potrdili. Vsi tožnikovi nadzorniki so bili ustrezno strokovno usposobljeni, za to bi morali in mogli o odsotnosti horizontalnih vezi oziroma neustreznosti obstoječe vezi pravočasno obvestiti tožnika, s čimer bi bistveno zmanjšali škodo oziroma vrednost sanacije, kar sta potrdila oba izvedenca. Izvedenec E. E. pa je še povedal, da če bi se ta napaka odkrila v III. gradbeni fazi, bi vrednost del predstavljala zgolj 0,49 % vrednosti objekta, kar bi tedaj znašalo le 882,00 EUR, izvedenec A. A. pa, da bi znašala 722,70 EUR. Zaključki sodišča, da ni podana soodgovornost tožnikov, so tako napačni.

Sodišče je tudi napačno odločilo o načinu odprave sanacije, saj je spregledalo, da tožnik z zahtevkom ni uveljavljal izpolnitve pogodbenih obveznosti iz gradbene pogodbe, temveč zahtevek iz naslova stvarnih napak. Zaključki sodišča, ki je kot način sanacije vzelo izpolnitev gradbene pogodbe po projektni dokumentaciji, je tako napačen. Sodna izvedenca sta ugotovila, da je napake mogoče odpraviti na različne tehnične načine, pri čemer sta oba prav tako navedla, da se z vsemi doseže enak učinek za odpravo napake. Način, ki ga je sodni izvedenec E. E. ocenil, je najugodnejši tudi za tožnike, saj najmanj intenzivno posega v stavbo in v bivanje. Rešitev z namestitvijo jeklene ploščice predstavlja enakovredno oziroma ustrezno rešitev, ki je manj invazivna in posledično bistveno cenejša ter bi strošek sanacije znašal 8.924,32 EUR brez DDV, oziroma 9.772,13 EUR z DDV. Toženki namreč ni mogoče naložiti več od odprave oziroma vrednosti sanacije. Izvedenec A. A. pa je v dopolnitvi mnenja številka 2 tudi jasno navedel, da sanacija južne vezi ni potrebna, saj iz fotografij izhaja, da ima vez debelino 14 cm in presek 350 cm², kar po oceni izvedenca zadošča, zato v tem delu sanacije ne bi smeli prišteti k skupnemu prisojnemu znesku.

Sodišča nadalje ni pojasnilo, za katero varianto, ali za varianto izvedenca A. A. ali izvedenca E. E., se je odločilo in kakšni so bili razlogi za odločitev ter zakaj je poleg ponudbe F., ki je vključevala kompletno sanacijo, prištela še posamezne postavke iz mnenja izvedenca E. E. Prav tako ni pojasnilo, na kakšni podlagi je seštevalo postavke iz obeh mnenj, čeprav gre za dva povsem ločena tipa sanacije in zato postavk po obeh načinih niti ni mogoče sestavljati. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je prištelo postavko selitve družine, ko pa je izvedenec E. E. jasno navedel, da ob ustrezni organizaciji to ni potrebno, ter tudi ne, zakaj se je odločilo, da je potrebno pridobiti PZI, saj je izvedenec E. E. PZI predvidel za svojo varianto sanacije in ne za tisto, ki jo je predvidel izvedenec A. A. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja, ali je sodišče ugotovilo stvarno napako, škodo, ali manj vrednost nepremičnine, in tudi ne, kako je to vplivalo na odločitev sodišča glede tožbenega zahtevka.

Prav tako ni mogoče spregledati dejstva, da ocena izvedenca A. A., na katero se opira sodba, ni temeljila na njegovih izračunih in ocenah, temveč na ponudbi podjetja D. d.o.o., ki nastopa na trgu in je zainteresirana, da svoje storitve proda po čim višji ceni. Naloga sodnega izvedenca je, da sam oceni stroške sanacije in prav to je namen izvedeniškega mnenja. Dejansko stanje v tem delu zato ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo mnenja izvedenca E. E., ki je v mnenju zapisal, da neizvedba horizontalne vezi ne vpliva na potresno varnost na območju Maribora, saj sodišče meni, da zgolj dejstvo, da v Mariboru ni bilo potresa, ne pomeni, da potresa ne more biti. Prav tako je izvedenec E. E. v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 15. 2. 2022 ugotovil, da so pri horizontalni potresni vezi na južni steni odstopanja še v mejah standardov oziroma normale, saj je pri vezi važnejši presek vzdolžne armature kot višina armiranobetonske vezi. Izvedenec tako ugotavlja, da pravilnost in solidnost objekta (potresna odpornost) z nižjo višino vezi ni okrnjena. Izvedenec A. A. pa je v svoji dopolnitvi mnenja številka 2 tudi jasno navedel, da sanacija južne vezi ni potrebna, kar je skladno z mnenjem izvedenca E. E. z dne 15. 2. 2022. Tako tudi odsotnost horizontalne vezi ne predstavlja stvarne napake v smislu 459. člena OZ. Sodišče prve stopnje je glede potresne nevarnosti zavzelo drugačno stališče, kot je ugotovil izvedenec E. E. in pri tem ni pojasnilo, na na takšni podlagi je prišlo do drugačnega zaključka, zato je sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti.

V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, da bi morala projektna dokumentacija vsebovati tudi projekt za izvedbo (PZI), pritožba navaja, da v letu 2012 PZI ni bil potreben. Na podlagi drugega odstavka 5. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) uporabno dovoljenje ni potrebno za začetek uporabe enostavnega in nezahtevnega objekta ter stanovanjskih stavb ter posledično tudi ni bilo treba pridobiti PZI.

Izpodbijana sodba je napačna tudi v delu, v katerem je bilo odločeno o teku zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo upoštevati, da je, da sta tožnika zdržala znesek 4.610,00 EUR ter ga obrestovati od primopredaje, to je od 28. 2. 2014 do 30. 10. 2018, ta znesek obresti pa prav tako odšteti od ugotovljenega zneska sanacije.

Napačna pa je tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Tožnika sta namreč uveljavljala tožbeni zahtevek v višini 20.369,19 EUR, prisojen pa je bil znesek 15.490,90 EUR, kar pomeni, da je toženka vseeno uspela v deležu 24 %, kar po oceni pritožbe ni neznaten del in bi ga moralo sodišče v skladu z določilom 154. člena ZPP tudi upoštevati.

Nazadnje pritožba še izpostavlja, da se sodišče ni argumentirano opredelilo do četrte dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca E. E., zato je toženka predlagala dopolnitev mnenja in zaslišanje izvedenca. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je bi ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3.Tožnika sta v pravočasnem odgovoru na pritožbo prerekala navedbe iz pritožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev ter za potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevata tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje v delih, ki jih pritožba izpostavlja, sicer skopi, vendar zadoščajo za pritožbeni preizkus.

6.Pritožba navedeno kršitev neutemeljeno uveljavlja iz razloga, ker sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve naj ne bi obrazložilo svojega stališča glede jamstva iz 662. člena OZ. Sodišče prve stopnje je v navedeni točki pojasnilo, da nista potekla niti dveletni niti desetletni garancijski rok, predviden v 662. členu OZ in pri tem ugotovilo, da je do primopredaje objekta prišlo dne 24. 5. 2016, tožnika pa sta napake v neizvedbi horizontalnih protipotresnih vezi reklamirala dne 15. 11. 2017. Kaj bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti glede jamstva iz 662. člena OZ, pritožba ne pove, prvi odstavek citiranega člena pa določa, da izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v 10 letih od izročitve in prevzema del.

7.Zgoraj navedeno kršitev pritožba uveljavlja tudi iz razloga, ker ni jasno razvidno, ali je sodišče prve stopnje ugotovilo stvarno napako, škodo ali manjvrednost nepremičnine ter tudi naj ne bi bilo obrazloženo, kako je to vplivalo na odločitev sodišča glede tožbenega zahtevka. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila vložena tožba na podlagi garancije za stvarne napake na zgradbi, kot tako jo je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo in tudi presodilo vrednost sanacije grajanih napak. Zato morebitna nepravilna formulacija v sodbi, v katerem sodišče govori o povračilu škode, ni vplivala na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

8.Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana, ker bi naj po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje glede potresne nevarnosti zavzelo drugačno stališče kot izvedenec E. E., pri tem pa ni pojasnilo, na kakšni podlagi je prišlo do drugačnega zaključka, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je v točki 29 obrazložitve določno obrazložilo, da je v tem delu odstopilo od mnenja izvedenca E. E., ker zgolj dejstvo, da v Mariboru doslej ni bilo potresa, ne pomeni, da potresa ne more biti, obveznosti vgraditve horizontalne prečne protipotresne vezi pa določajo smernice Eurocod 8, pri čemer sta oba sodna izvedenca potrdila, da bi protipotresne vezi morale biti vgrajene. To pa so zadostni razlogi, da je sodbo mogoče tudi v tem delu preizkusiti.

9.Pritožba prav tako neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v zvezi z gornjim obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med izvedenskim mnenjem izvedenca E. E.

10.Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za tako imenovano protispisnost, ki se mora nanašati na odločilna dejstva, pri čemer je protispisnost napaka povsem tehnične narave, ko sodišče samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov, in šele potem tako vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument.

11.V tem delu tako pritožba ne uveljavlja kršitve iz 15. točke, temveč kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa, kot je obrazloženo zgoraj, iz tega razloga ni podana. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje tudi ni napačno povzelo ugotovitev sodnega izvedenca E. E., temveč je v tem delu zgolj odločilo drugače, svojo odločitev pa je tudi obrazložilo.

12.Bistvo navedb tožnikov pred sodiščem prve stopnje je bilo, da so po primopredaji hiše, ki je bila predmet gradbene in prodajne pogodbe, v garancijskem roku nastale številne stvarne napake. Le-te so bile: velike razpoke na zidovih predelnih sten v prvem nadstropju, razpoke vzdolž stikov sten prvega nadstropja z mavčno kartonskim plafonom, nad poševno zidanima nosilnima zunanjima zidovoma ni izvedene AB horizontalne protipotresne vezi, katere izvedba je predvidena s PGD-PZI in projektno dokumentacijo, horizontalna protipotresna vez nad južnim - čelnim nosilnim zidom je neustreznih dimenzij, saj je njena višina maksimalno 13 cm od v projektu predvidenih 20 cm in toplotna izolacija iz kamene volne je napačno - pomanjkljivo položena, saj se nahaja samo med njimi (toplotni most). Navedene napake vplivajo na solidnost zgradbe, saj vplivajo na potresno varnost objekta, zato zanje velja desetletni jamčevalni rok. Zaradi teh napak, tožnika s tožbenim zahtevkom zahtevata znižanje pogodbene vrednosti gradbenih del za znesek 20.369,19 EUR ter povračilo stroškov sanacije v znesku 15.759,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 5. 2018 dalje do plačila. Tožnika sta tako uveljavljala zahtevek na podlagi jamčevanja za napake in ne odškodninskega zahtevka v obliki odškodnine za škodo, kar sicer napačno v določenem delu obrazlaga sodišče prve stopnje, kar pa kot bo obrazloženo v nadaljevanju ni vplivalo na odločitev v zadevi.

13.Ni dvoma, da je bila med pravnima strankama poleg prodajne pogodbe, sklenjena tudi gradbena pogodba. V skladu s 649. členom OZ je gradbena pogodba podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno. Za presojo v obravnavani zadevi je bilo tako treba uporabiti določbe OZ, ki se nanašajo na gradbeno pogodbo, glede odgovornosti za napake pa skladno s 660. členom OZ določbe iz poglavja o podjemni pogodbi. Glede na to, da sta v obravnavani zadevi tožnika sklenila kupoprodajno in gradbeno pogodbo kot potrošnika (med njima ni bila sklenjena gospodarska pogodba), pa je glede jamčevanja za napake treba uporabiti tudi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), v delu, ki se nanaša na grajanje napak pri pogodbi o storitvah.

14.Odgovornost za solidnost gradbe, kot jo uveljavljata tožnika v tožbi, je predpisana v prvem odstavku 662. členu OZ. Gre za posebno odgovornost, ki se nanaša na napake, ki zadevajo solidnost objekta. OZ sicer pojma napake v solidnosti gradnje ne opredeljuje, vendar pa je 104. člen v času gradnje veljavnih Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU) v zvezi s tem uporabljal izraz pomanjkljivosti (napake) objekta glede njegove trdnosti in varnosti.

15.Pri odgovornosti za solidnost gradnje, je za obvestilo (notifikacijo) napake predviden daljši, šestmesečni rok (prvi odstavek 663. člena OZ) in ne znaša en mesec, kot je to določeno na splošno pri podjemni pogodbi v 634. členu OZ. Ker pa gre v tem primeru za pogodbo med potrošnikom in izvajalcem rok za obvestilo o drugih napakah, ki ne vplivajo na solidnost gradbe, znaša dva meseca od odkritja napake, saj je treba uporabiti ZVPot kot specialnejši predpis (37.a in 37.b člen v zvezi z drugim odstavkom 38. člena ZVPot).

16.Kar zadeva rok, v katerem izvajalec jamči za morebitne napake, ki vplivajo na solidnost gradbe, prvi odstavek 662. člena OZ določa, da le-ta znaša deset let. V vseh ostalih primerih veljajo v skladu s 660. členom OZ določbe o uveljavljanju napak pri podjemni pogodbi, pri kateri je za uveljavljanje napak določen jamčevalni rok dveh let od prevzema posla. Za oba primera pa je za začetek teka jamčevalnega roka odločilen trenutek prevzema izvedenih del oziroma prevzema posla.

17.Za uspešno sodno uveljavljanje odgovornosti za stvarne napake, morajo tako biti izpolnjene naslednje predpostavke: 1. da je naročnik izvajalca pravočasno obvestil o tej napaki (v dveh mesecih, ko je zanjo izvedel, če gre za ostale napake in v roku šest mesecev, če gre za napake v solidnosti gradnje), 2. da se je napaka pokazala v 10-letnem jamčevalnem roku, ali če ne gre za napako v solidnosti gradnje v dvoletnem letnem jamčevalnem roku in 3. da je naročnik sodno uveljavljal zahtevke na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake v enem letu od obvestila o napaki, oziroma v skladu z ZVPot dve leti od obvestila o napaki (velja tako za napake v solidnosti zgradbe kot tudi za ostale napake).

18.Iz razlogov sodišča prve stopnje od točke 9 do 14 obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje napako, ki se nanaša na neizvedbo armiranobetonske (AB) protipotresne horizontalne vezi nad poševno zidanima zunanjima zidovoma in na neustrezno dimenzijo višine horizontalne protipotresne vezi nad južnim čelnim nosilnim zidom (njena višina maksimalno znaša 13 cm namesto potrebnih 20 cm), štelo kot skrito napako, in da neizvedba AB protipotresne horizontalne vezi predstavlja napako v zvezi s solidnostjo gradnje, medtem ko napaka glede horizontalne potresne vezi na južni steni ni takšna napaka, ki bi vplivala na pravilnost in solidnost objekta (točka 32 obrazložitve). Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 31 obrazložitve tudi ugotovilo, da posamezne razpoke, ki so se po času izgradnje objekta pojavile na posameznih delih konstrukcije, niso nastale zaradi neizvedene protipotresne vezi, saj v času izgradnje objekta do danes v Mariboru in okolici ni bilo potresa. Vse navedeno je ugotovil tudi sodni izvedenec A. A., ki mu je sodišče prve stopnje glede tega pravilno sledilo.

19.Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da sta tožnika najpomembnejšo skrito napako, ki se nanaša na neizvedbo AB protipotresne horizontalne vezi nad poševno zidanima zunanjima zidovoma in na neustrezno dimenzijo višine horizontalne protipotresne vezi nad južnim čelnim nosilnim zidom, reklamirala pravočasno, ko sta o tej napaki toženko obvestila z dopisom z dne 15. 11. 2017 (niti ne v roku enega meseca po tem, ko sta za napako izvedela). Ni dvoma, da je to napako ugotovil šele izvedenec, ki sta ga tožnika angažirala v začetku meseca novembra 2017, nato pa sta z zgornjim dopisom napako notificirala toženki. Tudi napake, ki se nanaša na neustrezno izvedbo protipotresne vezi na južni steni, tožnika nista mogla odkriti prej, dokler tega ni odkril izvedenec v začetku novembra 2017. Ker je šlo za skrite napake, časovna opredelitev trenutka prevzema del niti ni bistvena, saj je šlo za skrite napake, značilnost teh pa je, da jih pri običajnem pregledu, ki ga naročnik opravi ob prevzemu del, niti ni mogoče odkriti.

20.Ker toženka s svojimi podizvajalci ni vgradila AB protipotresne horizontalne vezi in je neustrezno vgradila takšno vez na južni steni, kar vse pa bi toženka morala storiti, saj je bilo to del njene pogodbene obveznosti, kar sta potrdila oba sodna izvedenca, se tudi šteje, da je toženka morala vedeti za te napake. Tretji odstavek 663. člena OZ, ki se nanaša na gradbeno pogodbo in tudi 636. člen OZ, ki se nanaša na podjemno pogodbo namreč določata, da če se napaka nanaša na dejstva, ki izvajalcu mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, se slednji ne more sklicevati na dolžnost obvestitve in na izgubo pravic.

21.Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je jamčevalnini rok štelo od uradnega prevzema, ki se je opravil dne 24. 5. 2016. Tedaj je bil podpisan Zapisnik o prevzemu izvedenih gradbenih del na objektu: "Enota B stanovanjskega dvojčka na parceli št. 283/12 k.o. ... (1)". Dne 24. 5. 2016 pa ni bil opravljen ponovni prevzem, kot to neutemeljeno navaja pritožba, temveč ponovni pregled in prevzem izvedenih gradbenih del, kar izrecno izhaja iz uvoda zapisnika z dne 24. 5. 2016 (dokaz A4). Ob poskusu prvotnega prevzema dne 17. 4. 2015 so bile namreč še ugotovljene pomanjkljivosti in tedaj do prevzema ni prišlo (zapisnik z dne 17. 4. 2015 - dokaz A15).

22.Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je glede napak, ki so se nanašale na razpoke, toženka pri tožnikih zbujala vtis, da bo te napake odpravila. Iz korespondence med pravdnima strankama je razvidno, da je toženka za odpravo teh napak tudi angažirala svojega strokovnjaka H. H., kar je toženka sporočila tožnikoma z dopisom z dne 30. 5. 2017 (dokaz B18). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se toženka na prepozno uveljavljanje teh napak ni mogla sklicevati. Pa tudi sicer, glede na to, da dejstvo, da te napake niso posledica neizvedbe protipotresnih vezi, pritožbeno ni sporno, pravočasnost grajanja teh napak (razpok) ni več relevantno v pritožbenem postopku.

23.Sodišče prve stopnje pa je v točki 9 obrazložitve tudi pravilno štelo, da je bila predmetna tožba vložena pravočasno, saj je bila toženka o napaki obveščena z obvestilom z dne 15. 11. 2017, tožnika pa sta tožbo vložila dne 15. 11. 2018.

24.Nadaljnji pogoj za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za solidnost gradbe je, da mora vzrok za napako v gradbi izvirati iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo izpodbije, če dokaže, da vzrok ne izvira iz njegove sfere. Samo na tak način se izvajalec lahko razbremeni odgovornosti za napako v solidnosti gradnje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno opredelilo položaj oseb, ki sta jih v tožnika angažirala kot strokovno pomoč pri izvajanju gradnje (B. B., C. C. in D. D.), in sicer da slednjim ni mogoče naprtiti kakršnekoli odgovornosti, da napak niso opazili že prej v III. gradbeni fazi. Dejstvo je, da napak, ki se nanašata na neizvedbo AB protipotresne horizontalne vezi nad poševno zidanima zunanjima zidovoma in na neustrezno izvedbo protipotresne horizontalne vezi na južni steni, ni zaznal niti uradni nadzornik toženke H. H., ki je bil za skladnost gradnje s projektno dokumentacijo izrecno zadolžen. Nadzornik po pogodbi ščiti interese naročnika, vendar je v razmerju do naročnika samostojen, opravlja nadzor nad gradnjo, njegova dolžnost pa je opozoriti na pomanjkljivosti oziroma napake. Potrditev del, ki niso bila izvedena v skladu s projektno dokumentacijo, pomeni kršitev strokovnih pravil in opustitev pogodbenih ter zakonskih obveznosti, saj strokovni nadzor obsega tudi kontrolo, ali se gradnja izvaja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje (8.3 točka prvega odstavka 2. člena v času gradnje veljavnega ZGO-1). Izvajalec se torej ne more razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem na to, da bi naročnik lahko opazil pomanjkljivosti (ali je zanje vedel) pri izvajanju del, pa na njih izvajalca ni opozoril.

25.Po zgoraj obrazloženem so neutemeljena vsa pritožbena zatrjevanja, ki se nanašajo na nepravočasno grajanje teh napak, ki bi jih naj po navedbah toženke, tožnika preko svojih pomočnikov morala zaznati že v III. gradbeni fazi. Toženki tako ni uspelo dokazati, da vzrok za napako ne izvira iz njene sfere, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor "znižanja plačila", oziroma, kot je sicer nepravilno navedlo sodišče prve stopnje "znižanja odškodnine", saj je bila toženka tista, ki se je po gradbeni pogodbi zavezala izdelati hišo in je bila vgradnja AB protipotresnih vezi in ustrezna izvedba teh vezi na južni steni, del njenih pogodbenih obveznosti, ki jih je bila dolžna izpolniti s profesionalno skrbnostjo.

26.Sodišče prve stopnje je v točki 41 zavzelo tudi pravilno materialnopravno stališče glede povrnitve stroškov sanacije. Med stroške odprave napak spadajo namreč vsi stroški, ki so potrebni, da je opravljen posel povsem pridobil lastnosti, ki bi jih moral imeti glede na predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je izvajalec/podjemnik, ki za napako odgovarja, zavezal opraviti s sklenitvijo gradbene/podjemne pogodbe z naročnikom. Pri presoji, kateri stroški so bili potrebni, niso odločilne cene (višina plačila), ki so bile v pogodbi med izvajalcem/podjemnikom in naročnikom dogovorjene za dela, v zvezi s katerimi so nastale napake, oziroma stroški, ki bi jih imel izvajalec/podjemnik, če bi napake odpravil sam. Pri določitvi potrebnih stroškov teorija opozarja, da je treba izhajati iz pravice naročnika, da napake, ki jih ni odpravil izvajalec/podjemnik, odpravi hitro in zanesljivo. Upoštevati je tudi takšna dela, ki so v vzročni zvezi z odpravo napake, in četudi ne gre za pogodbena dela, je naročnik upravičen do povrnitve stroškov takšnih del.

27.Glede na zgoraj obrazloženo so pravilne trditve tožnikov iz odgovora na pritožbo, da imata pravico do višine stroškov za izvedbo AB horizontalnih protipotresnih vezi, kar je bilo predvideno s projektom PGD po sami gradbeni pogodbi in zato drugačna sanacija z jeklenimi vezmi, za kar se zavzema toženka v pritožbi, in kar je še kot ustrezno sanacijo označil izvedenec E. E. v znesku 9.772,13 EUR (z vključenim DDV), ni utemeljena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca A. A., ki se je oprl na ponudbo podjetja F. d.o.o., saj je slednjo (prvotno ponudbo v znesku 13.283,27 EUR) kot korektno ocenil tudi izvedenec E. E. Razširjena ponudba podjetja F. d.o.o. pa znaša 16.999,15 EUR in je pritožba konkretizirano ne graja.

28.Kar zadeva pritožbene navedbe, da solidnost zgradbe zaradi neustrezne izvedbe protipotresnih horizontalnih vezi na južni steni ni bila okrnjena, kar je ugotovil izvedenec E. E., pritožbeno sodišče poudarja, da sanacija te vezi ni bila upoštevana v ponudbi F. d.o.o., kar jasno izhaja iz 3. strani druge dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca A. A. z dne 30. 1. 2020.

29.Ob upoštevanju gornjega stališča, da sta tožnika upravičena do povračila vseh stroškov sanacije (tudi tistih, ki so v vzročni zvezi z odpravo napake, pa ne predstavljajo direktno izpolnitve pogodbenih obveznosti), je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi druge stroške, ki so nujno potrebni za odpravo napake. Tako je pravilno štelo za potrebne stroške sanacije tudi stroške za selitev družine, razloge za to pa navedlo v točki 46 obrazložitve. Te razloge pritožbeno sodišče povzema kot pravilne.

30.Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da tožnika nista upravičena do povračila stroškov za pridobitev PIZ. Kot je pojasnil sodni izvedenec E. E., je za ustrezno sanacijo potrebno pridobiti PIZ, ki je osnova, po kateri se sanacija sploh izvaja, zato sta tožnika upravičena tudi do povračila teh stroškov.

31.Ostalim stroškom, ki jih je sodišče prve stopnje dodatno štelo za potrebne stroške sanacije iz izvedenskega mnenja izvedenca E. E., toženka v pritožbi ne graja, sodišče prve stopnje pa je te stroške pravilno upoštevalo kot stroške sanacije.

32.Pritožba še navaja, da se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do pripomb toženke do četrte dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca E. E. Grajanje izvedenskega mnenja se nanaša na ugotavljanje dejstev, katerih sodišče zaradi strokovnosti ne pozna. Slednje tako pomeni pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki ni del uradnega preizkusa, zato ga pritožbeno sodišče preizkusi le v okviru izrecno konkretiziranih trditev v pritožbi. Kaj drugega kot je zgoraj navedeno, pa toženka v pritožbi ni zatrjevala, oziroma ni konkretno grajala dokazne ocene sodišča prve stopnje v tej smeri. Zato golo sklicevanje pritožbe na njene pripombe zoper del izvedenskega mnenja, ki jih je toženka podala pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku ni upoštevno. Ker tudi kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni del uradnega preizkusa, in ker tudi pritožba ne navaja, konkretno v zvezi s čim naj bi sodišče izvedenca E. E. dodatno zaslišalo, ob tem ko sta bila v predmetnem postopku na glavni obravnavi dne 18. 10. 2022 že zaslišana oba sodna izvedenca, so tudi te pritožbene navedbe neupoštevne.

33.Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne 30. 10. 2018 dalje, saj naj bi po navedbah toženke v tem primeru bilo treba tudi na zadržani znesek 4.610,00 EUR obračunati obresti od dneva primopredaje do 30. 10. 2018 ter ta znesek obresti odračunati od zneska 20.100,90 EUR. Navedeno ne drži, saj bi morala toženka pogodbo izpolniti v celoti pravilno v vsem, kot se je glasila, torej brez napak, že v trenutku samega prevzema, zaradi česar sta tudi tožnika utemeljeno zadržala zgoraj navedeni znesek.

34.Tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu, ko je le-to toženki naložilo plačilo potrebnih stroškov postopka tožnikov, je pravilna. Tožnika sta v tožbenem zahtevku zahtevala plačilo stroškov sanacije v znesku 15.759,19 EUR, sodišče prve stopnje pa je dosodilo znesek 15.490,90 EUR. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom. Drugačna pritožbena zatrjevanja so tako neutemeljena.

35.Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I in III izreka.

36.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški pritožbenega postopka tožnikov pa niso bili potrebni, saj tožnika z odgovorom na pritožbo nista bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

-------------------------------

1Več o tem J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 339. členu, str.312 in 313.

2Dr. Ana Vlahek: Časovne predpostavke in vsebino zahtevkov naročnika v primeru nepravilne izpolnitve podjemne in gradbene pogodbe v slovenski ureditvi, Pravni letopis 2012, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, str. 81.

3Prvi odstavek 662. člena OZ določa, da izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradnje, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v 10 letih od izročitve in prevzema del 662. člen OZ).

4Tako Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (Posebni del), 3. knjiga, 435-703. člen, GVZ Založba, Ljubljana 2004, komentar k 662. členu, str. 1044.

5Tako, dr. A. Vlahek, navedeno delo, str. 75.

6Tako sodba VSL I Cpg 108/2023 z dne 3. 4. 2024.

7Tako sodba VSC Cp 362/2019 z dne 6. 2. 2020.

8Točka 8.3 prvega odstavka 2. člena v času ZGO-1 je določala, da je gradbeni nadzor opravljanje strokovnega nadzorstva na gradbišču, s katerim se preverja, ali se gradnja izvaja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje in nadzoruje kvaliteta izvedenih del, gradbeni proizvodi, drugi materiali, inštalacije in tehnološke naprave, ki se vgrajujejo v objekt in ali se pri izvajanju del spoštujejo dogovorjeni roki izgradnje.

9Podobno tudi sodba VSL I Cpg 1518/2015 z dne 1. 2. 2017.

10Tako Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (Posebni del), 3. knjiga, 435-703. člen, GVZ Založba, Ljubljana 2004, komentar k 639. členu, str. 871 do 872.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 636, 649, 660, 662, 662/1, 663, 663/1, 663/3 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 37a, 37b, 38, 38/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 335, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 340, 341, 350, 350/2

Posebne gradbene uzance (1977) - člen 104

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.