Jedro

Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba petega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri se mora povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, ne pa kadarkoli v teku izvršilnega postopka oziroma kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka. 30-dnevni rok namreč predstavlja skrajni rok, v katerem se povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov še lahko zahteva in v primeru, če višina stroškov do izteka roka ni znana, upniku ugasne pravica zahtevati njihovo povračilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek glasi: "Dolžnik mora upniku v 8. dneh povrniti 23,46 (triindvajset 46/100) EUR stroškov izvršilnega postopka".

V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora dolžnik upniku v osmih dneh povrniti 215,54 EUR stroškov izvršilnega postopka.

Proti temu sklepu se je pravočasno pritožil dolžnik. Pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ v pritožbi ne opredeljuje, predlaga pa spremembo sklepa tako, da se mu ti stroški ne naložijo. Trdi, da je terjatev v celoti poravnal izvršitelju, ki mu je tudi izdal potrdilo, da ničesar več ne dolguje. Iz tega razloga ne ve, kaj pomeni novih 215,45 EUR dolga.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je v predmetni zadevi izvršilni postopek, uveden proti dolžniku na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. z dne 9.5.2003, zaradi izterjave 67,96 EUR s pp, v celoti ustavljen, na podlagi upnikovega umika, s sklepom opr. št. z dne 9.12.2008. Kljub temu dejstvu ima dolžnik po mnenju sodišča druge stopnje pravni interes za pritožbo zoper uvodoma navedeni sklep, ki je bil izdan pred ustavitvijo izvršilnega postopka, saj izpodbijana odločitev predstavlja izvršilni naslov in iz njega izvirajočo obveznost dolžnika. V pritožbenem postopku lahko dolžnik doseže zanj boljšo odločitev. Sodišče druge stopnje je pritožbo dolžnika zato vsebinsko presojalo.

Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba petega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so potrebni za izvršbo, po sedmem odstavku istega člena pa se mora povrnitev izvršilnih stroškov, če zakon ne določa drugače, zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30. dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje upniku priznalo stroške vloge z dne 1.6.2007 (l. št. 4) v višini 23,64 EUR. Upnik je namreč v tej vlogi sodišču sporočil pravi naslov dolžnika, kar je za uspešno izvedbo izvršbe potreben podatek. S priloženo listino je upnik izkazal, da je opravil o prebivališču dolžnika poizvedbe pri Upravni enoti M in na ta način je za opravljeno storitev utemeljeno zahteval povrnitev stroškov, ki jih je odmeril v skladu z Odvetniško tarifo - OT in jih tudi pravočasno priglasil, torej takoj, ko so nastali in je bila znana njihova višina. Sodišče druge stopnje je zato v tem obsegu pritožbo zavrnilo in odločitev o teh stroških potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo upnikove stroške izvršitelja v višini 191,90 EUR, ki jih je priglasil v vlogi z dne 6.2.2008. Ti stroški so nastali dne 25.1.2005, 6.7.2005, 1.2.2007 in dne 30.5.2007, ko je izvršitelj opravil rubež. Višina teh stroškov je bila upniku znana dne 28.1.2005, 12.7.2005, 5.2.2007 in dne 4.6.2007. Ker upnik ni vložil zahteve, da o obračunu odloči sodišče in je obračun postal dokončen (drugi odstavek 38.c člena ZIZ) ter s tem tudi višina stroškov, bi moral upnik glede na dejstvo, da je podal umik premičninske izvršbe dne 16.7.2007 in je sodišče izdalo sklep o ustavitvi izvršbe na premičnine dne 12.9.2007 ter je upnik tako vedel, da se izvršba na to sredstvo ne bo nadaljevala, in glede na zakonsko določilo sedmega odstavka 38. člena ZIZ, zahtevati povrnitev teh stroškov izvršitelja takoj, ko je zapadel zadnji obračun izvršitelja in ne šele dne 6.2.2008. Kot že navedeno, se po zgoraj citirani zakonski določbi mora povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, ne pa kadarkoli v teku izvršilnega postopka oziroma kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka. 30-dnevni rok namreč predstavlja skrajni rok, v katerem se povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov še lahko zahteva in v primeru, če višina stroškov do izteka roka ni znana, upniku ugasne pravica zahtevati njihovo povračilo. V kolikor je višina znana že prej, mora upnik povračilo zahtevati takoj, sicer se stroški ne priznajo. Namen zakonske določbe sedmega odstavka 38. člena ZIZ je namreč ta, da se zaradi poteka postopka in same realizacije izvršbe čimprej razrešijo vsa vprašanja glede izvršilnih stroškov upnika.

Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno upniku priznalo stroške izvršitelja in jih naložilo v plačilo dolžniku, kakor tudi vloge, v kateri je upnik te stroške priglasil. Zaradi navedenega je drugostopenjsko sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnik dolžan upniku povrniti le 23,64 EUR stroškov, to je stroškov za opravljene poizvedbe o naslovu dolžnika, ne pa stroške izvršitelja (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.