Jedro

Bistvo posredniške pogodbe je v tem, da si posrednik prizadeva spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe. Posrednik ne nastopa kot stranka te pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 21922/2010 z dne 02. 03. 2010 razveljavi tudi v drugem in četrtem odstavku izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Sklenilo je, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 726,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, stroške postopka pa naloži v povrnitev toženi stranki oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot prevoznik od tožene stranke vtožuje plačilo opravljenih prevozov po izstavljenih računih št. F982-K9 z dne 28. 09. 2009, F987 - K9 z dne 28. 09. 2009, F988-K9 z dne 28. 09. 2009, F992 - K9 z dne 28. 09. 2009, F997 - K9 z dne 28. 09l. 2009, F1002 - K9 z dne 28. 09. 2009, F1007 - K9 z dne 28. 09. 2009 F1013-K9 z dne 28. 09. 2009, F1038 - K9 z dne 30. 09. 2009, F1047-K9 z dne 30. 09. 2009, F1067 - K9 z dne 30. 09. 2009, F1068-K9 z dne 30. 09. 2009 in F1149-K9 z dne 28. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Obrazložilo je, da tožena stranka ni bila naročnik opravljenih prevozov pri tožeči stranki, zato slednjih ni zavezana plačati. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom strinja.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Pogodba o sodelovanju pri cestnem prevozu stvari v zabojnikih z dne 14. 03. 2008 (v nadaljevanju Pogodba, A2), ki sta jo sklenili T. d.o.o. kot naročnik in tožeča stranka kot prevoznik, ne utemeljuje poslovnega odnosa med pravdnima strankama, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Iz Pogodbe jasno izhaja, da kot naročnik prevozov nastopa družba T. d.o.o., tožeča stranka pa se zavezuje naročeni prevoz opraviti in račun izstaviti naročniku, t.j. sopogodbenici družbi T. d.o.o.. Tudi iz navedb tožeče stranke v tč. I njene vloge z dne 21. 09. 2010 izhaja, da je družba T. d.o.o. prejemala naročila s strani tožene stranke ter nato prevoze organizirala s pomočjo tožeče stranke na podlagi Pogodbe. Tako ugotovljeno razmerje med tožečo stranko in družbo T. d.o.o. ne utemeljuje obstoja posredniškega razmerja (837. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ(2)), za kar se zavzema tožeča stranka, pač pa podizvajalskega, skladno z določbo 695. člena OZ in sklenjeno Pogodbo. Ker je tožeča stranka prevoze opravila po naročilu družbe T. d.o.o. (podanega v njenem imenu in za njen račun), tožena stranka ni dolžnik za plačilo vtoževanih storitev.

7. Četudi je sicer sodišče prve stopnje vlogo družbe T. d.o.o. opredelilo kot posredniško, iz nadaljnjih razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je bila ta družba naročnik opravljenih prevozov in zato tožena stranka ni zavezana k njihovemu plačilu. Skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem (sklenjena Pogodba, neprerekane navedbe tožeče stranke v tč. I njene vloge) sta torej T. d.o.o. in tožeča stranka nastopala v podizvajalskem razmerju. Družba T. d.o.o. je namreč organizirala prevoze za toženo stranko s pomočjo tožeče stranke. S tem se ni ustvarilo samostojno razmerje med pravdnima strankama. Šlo je za dve med seboj neodvisni pravni razmerji. Ti dve razmerji sta obstajali med toženo stranko in družbo T. d.o.o. na eni strani, ter med T. d.o.o. in tožečo stranko na drugi strani. Tudi sicer je potrebno upoštevati ureditev posredniške pogodbe. Njeno bistvo je v tem, da si posrednik prizadeva spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe (837. člen OZ). Posrednik ne nastopa kot stranka te pogodbe, kot je bilo to v zadevnem primeru.

8. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ni jasno pritožbeno sklicevanje na obstoj posredništva zgolj v naročilu ne pa tudi v pravnem razmerju. Ker pritožba očitka ne obrazloži, pritožbeno sodišče nanj ni odgovarjalo. Tudi ni res, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče o posredniški vlogi družbe T. d.o.o.. S tem ko je tožeča stranka zatrjevala, da je družba T. d.o.o. nastopala kot naročnik prevozov (3), je smiselno zanikala navedbo tožeče stranke, da je navedena družba nastopala „le“ kot posrednik.

9. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ne spremeni niti pritožbeno opozarjanje na posamična plačila storitev pred vtoževanim obdobjem, ki jih je opravila tožena stranka tožeči. Plačilo kot takšno ne more za nazaj utemeljiti obligacijskega razmerja. Razlogi zanj so namreč lahko različni. Ob izostanku nasprotnih konkretiziranih navedb je bilo potrebno slediti toženi stranki, da so bila plačila izvedena na temelju posebnega (izrednega) dogovora. Iz razloga ugotovljenega neobstoja dolga med pravnima strankama je nadalje neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na njegovo pripoznavo preko izvedenega plačila računa.

10. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (3) Glej tč. II vloge z dne 28. 03. 2011, list. št. 66.