Jedro

Okoliščina, da je tožeča stranka sklenila za iste poslovne prostore dve najemni pogodbi z različnima najemnikoma, ne pomeni nedopustne podlage v smislu 39. čl. OZ. Podlaga najemne pogodbe je v odplačni rabi prostorov. Nikakršne pravne ovire ni za hkratno odplačno rabo istega prostora s strani več najemnikov, če jo dejanske okoliščine primera omogočajo. Ovire so torej lahko samo dejanske, teh pa tožena stranka ni zatrjevala. Tudi ni zatrjevala kršitve moralnih ali etičnih norm , za katero bi lahko šlo v primeru nepoštenega najemodajalca, ki isti prostor odda dvema najemnikom brez njune vednosti.

Ob uporabi 21. člena ZODVT v zvezi s 32. členom ZST-1 ostane podlaga za odmero odvetniških storitev prvotna vrednost spornega predmeta ne glede na to, ali se ta vrednost med postopkom spremeni oziroma se odmerijo odvetniške storitve po novi vrednosti le v primerih, če jo ugotovi sodišče po 31. čl. zakona ali zaradi razširitve tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 728,64 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi nalog o izpraznitvi poslovnega prostora Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. Plg 2/2010 z dne 2.7.2010 in toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.084,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Navedena zadeva je bila na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS številka SU 72/2001 z dne 23.3.2011 odstopljena v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani na podlagi določbe 105. a člena in 1. odst. 60. čl. Zakona o sodiščih.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožeča stranka najemno pogodbo z dne 1.4.2009 odpovedala iz krivdnih razlogov na strani tožene stranke (zaradi nerednega plačevanja najemnine). Tožena stranka navedenega zaključka v pritožbi ne izpodbija. Zatrjuje le, da je bila najemna pogodba nična zaradi nedopustne podlage (39. čl. OZ), s čimer pa v tem postopku ne bi mogla uspeti, tudi, če bi bilo to res. V tem primeru bi sodišče predlog za izdajo naloga za izpraznitev poslovnih prostorov pač obravnavalo kot tožbo na izpraznitev.

Stališču prvostopnega sodišča, da najemna pogodba iz razlogov, na katere se sklicuje tožena stranka, ni nična, se pridružuje tudi pritožbeno stališče. Okoliščina, da je tožeča stranka sklenila za iste poslovne prostore dve najemni pogodbi z različnima najemnikoma, ne pomeni nedopustne podlage v smislu 39. čl. OZ. Podlaga najemne pogodbe je v odplačni rabi prostorov. Nikakršne pravne ovire ni za hkratno odplačno rabo istega prostora s strani več najemnikov, če jo dejanske okoliščine primera omogočajo. Ovire so torej lahko samo dejanske, teh pa tožena stranka ni zatrjevala. Tudi ni zatrjevala kršitve moralnih ali etičnih norm (ničnostni razlog iz 86. čl. OZ), za katero bi lahko šlo v primeru nepoštenega najemodajalca, ki isti prostor odda dvema najemnikom brez njune vednosti.

Sicer pa je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji določno pojasnila okoliščine in razloge za sklenitev dveh najemnih pogodb, ki kažejo, da je šlo v obravnavanem primeru le za prenos najemne pogodbe od enega najemnika na drugega v smislu 122. čl. OZ, in ne za sklenitev dveh samostojnih najemnih pogodb. Teh trditev tožena stranka ni prerekala in jim ni nasprotovala, zato se zdi, da se kvečjemu ona nepošteno sklicuje na na ničnost. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ki napada odločitev o pravdnih stroških. Podlago za izračun nagrade pooblaščenki predstavlja vrednost spornega predmeta na dan vložitve predloga v višini 13.450,00 EUR. Ob uporabi 21. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZODVT, Ur. l. RS št. 67/08, 35/2009) v zvezi z 32. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS št. 37/2008, 97/2010) ostane podlaga za odmero odvetniških storitev prvotna vrednost spornega predmeta ne glede na to ali se ta vrednost med postopkom spremeni oziroma se odmerijo odvetniške storitve po novi vrednosti le v primerih, če jo ugotovi sodišče po 31. čl. zakona ali zaradi razširitve tožbenega zahtevka.

Ker pritožbeni razlogi niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo po tar. št. 3210.