Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno izpodbijati več odločb brez izkazane povezave, ki bi opravičevala izpodbijanje obeh odločb z istim pravnim sredstvom.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije C. je zoper storilca S.L. 21.7.2007 izdala plačilna naloga. Prekrškovni organ je s plačilnim nalogom storilcu zaradi prekrška po četrtem odstavku 59. člena ZVCP-1 določil globo 417,29 EUR, zaradi prekrška po sedmem odstavku 59. člena ZVCP-1 globo 417,29 EUR in zaradi prekrška po točki b) tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 globo 166,92 EUR in 4 kazenske točke ter izrekel enotno globo 1001,50 EUR in stransko sankcijo 4 kazenske točke.

2. Vrhovni državni tožilec je 2.4.2008 zoper pravnomočna plačilna naloga vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnik navaja, da je imel S.L. ob storitvi prekrškov status voznika začetnika, saj še ni dopolnil 21 let. Zato zoper njega v skladu s 7. alinejo drugega odstavka 52. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ni bil dovoljen hitri postopek, v katerem je prekrškovni organ z dvema plačilnima nalogoma izrekel stransko sankcijo 12 kazenskih točk. Obravnavanje pred prekrškovnim organom ima za posledico različno procesno obravnavanje voznikov začetnikov v primerjavi z vozniki, pri katerih o prekrških, za katere je predpisana sankcija 18 kazenskih točk, odloča sodišče. Le sodišče ima možnost uporabe omilitvenih določil iz šestega odstavka 26. člena ZP-1. Vložnik Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijana plačilna naloga razveljavi ter zadevo vrne Postaji prometne policije C. v nadaljnji postopek.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu prekrškov in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija dva plačilna naloga, pri tem pa ni izkazal povezave med izpodbijanima odločbama, ki bi opravičevala izpodbijanje obeh odločb z istim pravnim sredstvom. V tem se obravnavana situacija razlikuje od primerov, ko je vložena ena zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo prekrškovnega organa in sklep sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj v takem primeru prva izpodbijana odločba predstavlja podlago za odločanje in izdajo druge izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče je zato štelo, da sta vloženi dve zahtevi za varstvo zakonitosti, in pod opr. št. IV Ips 47/2008 obravnavalo zahtevo, vloženo zoper plačilni nalog ..., zahtevo zoper plačilni nalog ... pa je obravnavalo pod opr. št. IV Ips 60/2008. 5. O prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča (prvi odstavek 45. člena ZP-1). Po določbi prvega odstavka 52. člena ZP-1 se o prekrških odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom, razen ko zakon določa drugače. Izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen, so določene v drugem odstavku 52. člena ZP-1. V primerih prekrškov zoper varnost javnega prometa, kot je obravnavani, hitri postopek med drugim ni dovoljen, kadar je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po tem zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (7. alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1).

6. Z izpodbijanim plačilnim nalogom je prekrškovni organ storilcu izrekel globo, za tretji prekršek pa tudi 4 kazenske točke. Zahteva ne navaja nobenega razloga, zaradi katerega bi bila uveljavljana kršitev 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 podana glede teh prekrškov oziroma ne utemelji, zakaj o teh prekrških naj ne bi odločil pristojni organ (2. alineja 62. člena ZP-1). Za prekrške po četrtem odstavku 59. člena ZVCP-1 in po sedmem odstavku 59. člena ZVCP-1 je predpisana samo globa, za prekršek po točki b) tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 pa globa in 4 kazenske točke v cestnem prometu. Glede teh prekrškov torej ne velja izjema iz 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, zato se v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZP-1 o njih odloča po hitrem postopku. Prekrškovni organ je kot pristojen za odločanje v hitrem postopku ravnal skladno z drugim odstavkom 51. člena ZP-1, ko je ugotovil, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku, ga izvedel in sam izdal odločbo o prekršku.

7. Ker uveljavljana kršitev zakona ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.