Jedro

Sodišče je zmotno presodilo, da je prvotni tožnik z uveljavitvijo pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbske izgubil pravico do samostojnega uveljavljanja starostne pokojnine na podlagi pokojninskega zavarovanja pri toženi stranki, oziroma že izčrpal izbirno pravico iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. Navedeno določbo je potrebno ustavno-skladno razlagati tako, da lahko zavarovanec oziroma drug upravičenec kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri toženi stranki na podlagi pokojninskega zavarovanja pri njej, če z mednarodnim sporazumom ni določeno drugače.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna nerazdelno plačati tožnikom stroške revizijskega postopka v znesku 253,00 EUR v 15 dneh, sicer tečejo zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, odpravilo odločbi tožene stranke, št. P-4145459 z dne 9. 6. 2005 in z dne 2. 11. 2005, ugotovilo, da je T. P. v obdobju od 1. 8. 2004 do svoje smrti 30. 8. 2006 izpolnjeval pogoje za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine pri toženi stranki in toženi stranki naložilo, da odmeri sorazmerni del starostne pokojnine in tožnikom, kot dedičem po pokojnem prvotnem tožniku T. P., izplača vsakemu eno petino za čas od 1. 8. 2004 do 30. 8. 2006 zapadlih zneskov tako odmerjene pokojnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti delnih zneskov. Hkrati je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je prvotni tožnik T. P. pri toženi stranki dopolnil 28 let 4 mesece in 12 dni pokojninske dobe, da je do vložitve zahteve pri toženi stranki dopolnil 63 let starosti in tako glede na zavarovanje pri toženi stranki pridobil pravico do starostne pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob ugotovitvah, da je bil pokojni T. P. v času od 4. 3. 1999 do 31. 7. 2004 upravičenec do pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbski, pri katerem je bil nazadnje zavarovan, je presodilo, da je z uveljavitvijo pokojnine pri tem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja očitno tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri toženi stranki, že izkoristil svojo pravico do pokojnine in na podlagi iste pokojninske dobe tudi v smislu določb 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s kasnejšimi spremembami) ni mogel uveljaviti pravice do starostne pokojnine tudi v Republiki Sloveniji oziroma pri toženi stranki.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje odločilo ob bistveni kršitvi določb pravdnega postopka na podlagi neutemeljeno drugače ugotovljenega dejanskega stanja. Ker je prvotni tožnik T. P. s predložitvijo listin dokazal, da pri nosilcih zavarovanja v BIH v spornem obdobju ni več prejemal pokojnine, bi mu moralo sodišče priznati pravico do pokojnine na podlagi izpolnjenih pogojev pri toženi stranki, ne glede na določbe 177. člena ZPIZ-1, saj ni šlo za izbiro med dvema pokojninama na podlagi iste pokojninske dobe.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev gradilo na ugotovitvi, da je T. P. že v letu 1999 v BIH oziroma Republiki Srbski uveljavil pravico do starostne pokojnine, upoštevaje tudi zavarovalno dobo pri toženi stranki. Na tak način je izkoristil tudi pravico do izbire pokojnin v smislu drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 in te pravice oziroma pravice do samostojne pokojnine po določbah ZPIZ-1, ob uveljavitvi svoje zahteve pri toženi stranki več ni imel. Za tako stališče ni bilo bistveno, ali je imenovani v času uveljavljanja delne pokojnine pri toženi stranki pokojnino s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbski še prejemal, ali ne. Zato očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z dejanskimi ugotovitvami sodišča druge stopnje ni utemeljen, saj ta dejstva za odločitev sodišča niso bila bistvena.

7. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 ugotovilo, da ima pokojnina dvojno naravo: je ekonomska kategorija, ker so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine vplačanih prispevkov, vsebuje pa tudi elemente solidarnosti. Zato so po presoji Ustavnega sodišča pravice iz naslova pokojnine varovane tudi v smislu določb 33. člena Ustave RS o pravici do zasebne lastnine. V tem okviru pa je varovana tudi pravica do izbire pokojnine iz 177. člena ZPIZ-1, saj ima tudi ta pravica premoženjski izraz. Zato je odločilo, da odrekanje pravice do pokojnine z utemeljitvijo, da je bila z uveljavitvijo pokojnine (za katero so se stekli pogoji tudi na podlagi zavarovanja pri toženi stranki) pri tujem nosilcu zavarovanja pravico do izbire izčrpana, nasprotuje ustavnim določbam o pravici do socialne varnosti in pravici do zasebne lastnine. To pomeni, da stališče, po katerem naj bi bila izbira med pokojninami s strani zavarovanca, ki ni slovenski državljan, že izčrpana z uveljavitvijo pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja (tako stališče je do izdaje navedene odločbe Ustavnega sodišča zastopalo tudi Vrhovno sodišče RS), nedopustno posega v pravico zavarovanca oziroma upravičenca iz 33. člena Ustave RS. Enako to velja tudi za samostojno uveljavljanje pravice do pokojnine na podlagi samostojne izpolnitve pogojev pri toženi stranki.

8. Glede na navedeno je sodišče zmotno presodilo, da je prvotni tožnik z uveljavitvijo pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbske izgubil pravico do samostojnega uveljavljanja starostne pokojnine na podlagi pokojninskega zavarovanja pri toženi stranki, oziroma že izčrpal izbirno pravico iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. Navedeno določbo je potrebno ustavno-skladno razlagati tako, da lahko zavarovanec oziroma drug upravičenec kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri toženi stranki na podlagi pokojninskega zavarovanja pri njej, če z mednarodnim sporazumom ni drugače določeno (v spornem obdobju mednarodni sporazum o socialni varnosti z republiko BIH še ni bil sklenjen).

9. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je kot pravilno in zakonito vzdržalo v veljavi ugodilno sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu mora tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njegove stroške za vložitev revizije, ki jih je sodišče na podlagi v času vložitve tožbe veljavne odvetniške tarife odmerilo na 253,00 EUR. Če tožena stranka prisojenih stroškov ne bo plačala v roku 15 dni, dolguje za naprej tudi zahtevane zakonske zamudne obresti.