Jedro

Če je vlagatelj predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP zamudil zakonski rok 7.6.1993 (11/I člen), je prvostopni upravni organ ravnal v skladu z zakonom, ko je zavrgel tak predlog kot nepravočasen, kot tudi toženi drugostopni upravni organ, ki je zavrnil pritožbo vlagatelja proti temu sklepu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti 3. točki sklepa Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 17.8.1993, s katero je navedeni prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog, da se zavezancu ... (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), na podlagi 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) prepove razpolaganje z nepremičnino - poslovnimi prostori v izmeri 97,83 m2 v pritličju in 35,28 m2 v kleti hiše ..., stoječe na parc. št. ..., vpisani pri vl. št. ..., ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik kot upravičenec v konkretni zadevi predlagal izdajo začasne odredbe v smislu določb ZLPP. Tožena stranka citira določbo 12. člena ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93). Po mnenju tožene stranke iz navedene zakonske določbe izhaja, da so lahko predmet zavarovanja le podržavljene stvari, ki v naravi še obstajajo, ob pogojih, da zahtevo vloži upravičenec oziroma upravičeni vlagatelj (9. oziroma 15. člen zakona o denacionalizaciji - ZDEN), da je zavezanec za vračilo pravna oseba (51. člen ZDEN), da je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz 3 ali na način iz 4. člena ZDEN in po ZDEN ni ovir za vračanje stvari v naravi, ob dodatnem pogoju, da je zahteva za izdajo začasne odredbe vložena najkasneje do 7.6.1993. Tožena stranka tudi ugotavlja, da po podatkih iz priloženih upravnih spisov nesporno izhaja, da je predlog za izdajo začasne odredbe, s strani vlagatelja zahteve vložen dne 23.6.1993 (pravilno 24.6.1993), torej 17 dni po poteku zakonitega roka. Zaradi tega je zavrnila tožnikovo pritožbo proti 3. točki prvostopnega sklepa.

Tožnik v tožbi navaja, da že na podlagi 88. člena ZDEN ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Gre za splošno določbo. Vloženi predlog za izdajo začasne odredbe za prepoved razpolaganja tudi v primeru, da je zavržen, ne more imeti za posledico možnost razpolaganja s tako nepremičnino. V konkretnem primeru je bil zavezanec za vračilo nesporno ves čas od vložitve denacionalizacijskega zahtevka naprej seznanjen in je soglašal z obliko vračila v naravi. Do 5.3.1993 bi bil naprimer lahko denacionalizacijski postopek tudi že sklenjen in se vprašanje predlaganja začasne odredbe za zagotovitev vračanja v naravi sploh ne bi postavilo. Šele na obravnavi dne 22.6.1993 je postalo jasno, da zavezanec svoje stališče spreminja. Tega dne je bil prvič podan utemeljen razlog za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka, če ne bi seveda začasna odredba o zavarovanju zahtevka po vsebini pomenila, kot to navaja Ustavno sodišče Republike Slovenije, priglasitev in kot je to razvidno iz samega naziva tega akta, to je, da gre za zavarovanje zahtevka. Zgolj spoštovanje določb ZLPP, ne da bi bil upoštevan pomen določb o zavarovanju, da se onemogoči preoblikovanje podjetja, ker bi se sicer podjetje tudi na stvareh in kapitalu, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, lahko olastninilo, je nesmiselno. Po njegovem mnenju torej ne gre zgolj za upoštevanje formalizma, ampak za vsebino - da se torej zavezanec seznani (če za zahtevek vračanja v naravi še ni vedel) in da se mu prepreči preoblikovanje na stvareh ali deležu (če je obstajal razlog, zaradi katerega je bilo mogoče sklepati, da se bo sicer podjetje tudi v tem delu lastninilo, s čimer bo onemogočeno vračilo v naravi). Po njegovem mnenju je potrebno in tudi v celoti upravičeno šteti vloženo pritožbo zoper prvostopni sklep kot zahtevo oziroma predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Iz upravičenega razloga namreč - vse do 22.6.1993 nespornega pristajanja zavezanca na vračilo v naravi - kot upravičenec do denacionalizacije ni že poprej, torej v roku do 5.3.1993 (ko bi sicer lahko podal predlog za izdajo začasne odredbe), pa tudi ne v roku od 5.3. do 7.6.1993, (ko upoštevajoč pravna pravila tega dejansko niti ni upal vložiti zaradi pričakovanega zavrženja predloga zaradi zamude roka, kot tudi zaradi pomanjkanja razloga za zavarovanje), vložil predloga za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 11. člena ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) vloži upravičenec predlog za izdajo začasne odredbe pri pristojnem organu najpozneje do 7.6.1993. Ta določba je bila uveljavljena z določbo 4. člena zakona o spremembah in dopolnitvah ZLPP (Uradni list RS, št. 31/93), in sicer 12.6.1993, to je potem, ko je že iztekel prvotno določeni rok (5.3.1993) in tudi ni omogočala vlaganja pravočasnih predlogov po uveljavitvi te spremembe. Zato je ni mogoče šteti kot podaljšanje prvotno določenega roka, saj v času svoje uveljavitve (12.6.1993) ni mogla učinkovati kot veljavna pravna podlaga za vlaganje pravočasnih predlogov za izdajo začasne odredbe. Pač pa je ta določba učinkovala tako, da so predlogi, ki so bili glede na prvotno besedilo zakona vloženi z zamudo do 7.6.1993 (to pa je datum, ko je potekel prvotno določeni rok za vlaganje zahtevkov za denacionalizacijo, določen v 1. odstavku 64. člena ZDEN), postali pravočasni.

Ker je tožnik predlog za izdajo začasne odredbe vložil po 7.6.1993, česar niti ne zanika, pač pa le opravičuje, sta prvostopni organ v 3. točki izreka prvostopnega sklepa in tožena stranka z zavrnitvijo tožnikove pritožbe proti tej točki po presoji sodišča ravnala v skladu s citirano določbo ZLPP. Zamuda navedenega roka namreč pomeni za stranko izgubo pravice, da predlaga začasno odredbo. Zato zamude zakonskega roka (7.6.1993) ni mogoče opravičiti, kot je to poskušal tožnik.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).