Jedro

Obrazložitev izpodbijane sodbe je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje ugotovitev o številnih odločilnih dejstvih.

Izvršilni postopek ni namenjen ponovni presoji obstoja terjatve, ki je bila že ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Eno temeljnih načel izvršilnega postopka je namreč načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presoje materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova. Presojo preprečuje tudi prepoved ponovnega odločanja o stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (načelo ne bis in idem). Izvršilno sodišče mora torej upoštevati terjatev, kot je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu in v ugovornem postopku ni mogoče uveljavljati, da terjatev upnika nikoli ni nastala ali da je bila njena višina v izvršilnem naslovu nepravilno ugotovljena. Posledično takšnih navedb ni mogoče uveljavljati niti ob vložitvi tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izvršba tožene stranke kot upnice zoper tožnika kot dolžnika zaradi izterjave 39.155,47 EUR s pripadki, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Cerknici pod opr. št. In 14/2012, nedopustna. Odločilo je še, da mora tožena stranka v 15 dneh tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.023,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Med postopkom je podala številne ugovore glede procesnih predpostavk za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe, in sicer ugovor nepravočasnosti tožbe, ugovor litispendence in ugovor nepopolnosti tožbe oziroma nespecificiranosti tožbenega zahtevka, kot tudi ugovor aktivne legitimacije. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do enega ugovora tožene stranke, posledično pa izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Povzema naracijo zahtevka, ki sta ga tožnika postavila v tožbi s 17. 3. 2015 in za katerega meni, da je nesubstanciran in nesklepčen. Tožnik je šele po zaključenem prvem naroku postavil ustrezen tožbeni zahtevek, pri čemer je toženka spremembi tožbe nasprotovala. Ker je bil ustrezen zahtevek podan po poteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe, ga je potrebno kot prepoznega zavreči. Poleg tega je tožbeni zahtevek spremenil le tožnik, njegovo ravnanje pa ne more učinkovati tudi v korist tožnice. Sodišče se ni opredelilo do ugovora, da je bila tudi sicer tožba vložena po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, določenega v 59. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju.(1) Tožnika sta tožbo vložila znotraj 30-dnevnega roka od prejema sklepa Okrajnega sodišča v Cerknici In 14/2012 s 13. 2. 2015, s katerim je bil ugovor dolžnice D. M. zavržen. Izvršilno sodišče je ugovor dolžnice obravnavalo kot ugovor po izteku roka, pri čemer je ugotovilo, da je dolžnica v njem navajala enake razloge kot v prvotnem ugovoru zoper sklep o izvršbi, oziroma razloge, ki bi jih lahko navajala že v prvotnem ugovoru, zaradi česar je ugovor zavrglo. Tožeči stranki bi morali tožbo vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti odločitve o prvotnem ugovoru z 28. 7. 2014, tj. od prejema sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3689/2014 s 26. 11. 2014. Z vložitvijo ugovora po izteku roka si tožnika ne moreta podaljšati roka za vložitev tožbe, saj v ugovoru po izteku roka nista navajala nobenih dejstev, ki jih brez svoje krivde ne bi mogla uveljavljati že v prvotnem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Poleg tega je bila tožba vložena pred pravnomočnostjo odločitve o zavrženju ugovora in je tako preuranjena. Toženka je ugovarjala tudi aktivni legitimaciji tožnika, saj je ugovor po izteku roka vložila le tožnica. Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka pa poudarja, da s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe ni mogoče izpodbijati obstoja in višine terjatve, kot je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu. Načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka sodišču ne dovoljuje ponovne presoje utemeljenosti in pravilnosti izvršilnega naslova, temveč je s tožbo mogoče uveljavljati le t.i. opozicijske razloge za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. Glede na navedeno so neupoštevne ugotovitve sodišča, da toženka ni dokazala obstoja terjatve. Obstoj terjatve je namreč ugotovljen s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, tj. sporazumom, ki je bil sklenjen na naroku dne 13. 5. 1992 pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti na Rakeku, in ima naravo sodne poravnave. S tem je terjatev izkazana in toženi stranki ni bilo treba ponovno dokazovati, da je plačala obveznosti banki S. Predmet tožbe tudi ne morejo biti navedbe o nedopustnosti ponovne izvršbe po ustavitvi prejšnje izvršbe, saj gre za ugovor, ki se nanaša zgolj na potek izvršilnega postopka, za kar so na voljo druga pravna sredstva. Sodišče je z ugotovitvijo, da sta tožnika plačala 230.904 ATS, prekoračilo svoja pooblastila, saj tega nobena izmed strank ni zatrjevala. Glede zastaranja pa je sodišče pravilno ugotovilo, da terjatev toženke ni zastarala, kar narekuje zavrnitev zahtevka. Predlaga spremembo sodbe in zavrženje oziroma podredno zavrnitev tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožnikoma. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala podane pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe, medtem ko tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje graji tožene stranke, da je obrazložitev sodišča prve stopnje preveč pomanjkljiva, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obširno povzemalo navedbe strank, nato pa v dveh skopih odstavkih razložilo, da terjatev toženke ni zastarala in da toženka obstoja terjatve ni dokazala. Na takšni podlagi je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na katero pravno podlago je sodišče prve stopnje svojo odločitev sploh oprlo in katera dejstva je štelo kot odločilna. Toženka v pritožbi korektno povzema, da je pred sodiščem prve stopnje podala več ugovorov že glede obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe, in sicer ugovor nepravočasne vložitve tožbe, ugovor litispendence ter ugovor nepopolnosti tožbe oziroma nedoločenosti tožbenega zahtevka. Ugovarjala je tudi tožnikovi aktivni legitimaciji, poleg tega je na naroku 9. 6. 2016 nasprotovala spremembi tožbe, do katere naj bi prišlo z vlogo tožnika s 7. 6. 2016. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je tožnik v navedeni vlogi spremenil tožbo ali zgolj natančneje opredelil svoj tožbeni zahtevek, ter o ugovoru toženke glede spremembe tožbe ni odločilo. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do ugovorov toženke glede obstoja procesnih predpostavk, kot tudi ne do njenih navedb, da večina trditev tožeče stranke ne predstavlja razlogov, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati s tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Obrazložitev izpodbijane sodbe je glede na navedeno obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,(2) saj ne vsebuje ugotovitev o številnih odločilnih dejstvih. Ker pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve le-te ni moglo samo odpraviti, ne da bi pri tem poseglo v ustavno varovane pravice obeh strank, je v skladu s 354. členom ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje uvodoma pojasniti, ali šteje, da je tožnik v vlogi s 7. 6. 2016 spremenil tožbo. Sam je namreč navajal, da je zgolj natančneje opredelil svoj tožbeni zahtevek, medtem ko je tožena stranka menila, da gre za spremembo tožbe in tej nasprotovala. Če bo ocenilo, da gre za spremembo tožbe, bo moralo o njej glede na nasprotovanje toženke v skladu s 185. členom ZPP tudi odločiti.

7. Nadalje bo moralo sodišče prve stopnje presojati, ali je bila tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe vložena pravočasno. Po 59. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju(3) lahko v primeru, ko je izvršilno sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na sámo terjatev, dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Iz 59. člena ZIZ tako izhaja, da je vložitev tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe mogoča le v prekluzivnem roku 30 dni od odločitve izvršilnega sodišča o ugovoru dolžnika. Poleg tega iz navedenega člena jasno izhaja, da je vložitev tožbe mogoča zgolj v povezavi s predhodnim ugovornim postopkom - ugovor zoper sklep o izvršbi je torej pogoj za pravico do te tožbe.

8. O ugovoru zoper sklep o izvršbi bo izvršilno sodišče vsebinsko odločalo, ne glede na to, ali so bila med strankama sporna dejstva ali le pravna vprašanja. Zgolj v primeru, ko bo sodišče ugovor zavrnilo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna ter se nanašajo na samo terjatev, bo imel dolžnik možnost v roku 30 dni vložiti tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Pri tem v tožbi ne bo smel širiti trditvene podlage iz ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč bo v pravdi vezan na sporne ugovorne razloge o dejstvih, ki jih je izvršilno sodišče pravnomočno zavrnilo.(4) O pravnih vprašanjih, ki niso odvisna od ugotovitve spornih dejstev, pa je pooblaščeno odločati zgolj izvršilno sodišče in jih zato v pravdi ni dopustno ponovno načenjati. Kadar bo tako izvršilno sodišče ugovor zavrglo iz formalnih razlogov, to pomeni, da razlog odločitve ni moglo biti med strankama sporno dejstvo glede terjatve, ki je predmet izvršbe. V takšnem primeru tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni dopustna.(5)

9. Sodišče prve stopnje bo moralo torej ob ponovnem sojenju ugotoviti, ali sta tožnika pravno varstvo zahtevala pravočasno, torej v roku tridesetih dni od vsebinske odločitve izvršilnega sodišča o ugovoru dolžnikov, kot tudi, ali sta tožnika sploh zatrjevala, da so bila temelj za odločitev izvršilnega sodišča dejstva, ki so bila med strankama sporna in se nanašajo na terjatev. Ugotovitev, zoper kateri sklep je bila tožba vložena in na podlagi katerih spornih dejstev, izpodbijana sodba namreč ne vsebuje. Če bo sodišče ugotovilo, da sta tožnika zamudila prekluzivni rok oziroma nista izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe s pravnomočnim sklepom o zavrnitvi ugovora na podlagi spornih dejstev, bo moralo tožbo zavreči.(6)

10. Šele če bo sodišče prve stopnje po zgoraj navedenem preizkusu presodilo, da je bila tožba vložena pravočasno, se bo moralo opredeliti tudi do ugovora litispendence ter ugovora o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnika za vložitev tožbe. Če bi se vsi navedeni ugovori toženke izkazali kot neutemeljeni, bi moralo šele nato sodišče skrbno presojati, katere tožbene navedbe sploh predstavljajo upoštevne razloge v tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. V teoriji in sodni praksi je ustaljeno stališče, da je mogoče glede na dikcijo 59. člena ZIZ s tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe uveljavljati samo t.i. opozicijske ugovore, ki preprečujejo izvršbo, tj. 1) da je terjatev iz izvršilnega naslova prenehala obstajati na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), 2) da je upnik odložil izpolnitev terjatve za čas, ki še ni potekel (9. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) in 3) da je terjatev zastarala (11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).(7) Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku navedlo, da toženka ni dokazala obstoja svoje terjatve. Pritožbeno sodišče poudarja, da izvršilni postopek ni namenjen ponovni presoji obstoja terjatve, ki je bila že ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Eno temeljnih načel izvršilnega postopka je namreč načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presoje materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova. Presojo preprečuje tudi prepoved ponovnega odločanja o stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (načelo ne bis in idem). Izvršilno sodišče mora torej upoštevati terjatev, kot je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu in v ugovornem postopku ni mogoče uveljavljati, da terjatev upnika nikoli ni nastala ali da je bila njena višina v izvršilnem naslovu nepravilno ugotovljena. Posledično takšnih navedb ni mogoče uveljavljati niti ob vložitvi tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 51/98, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ.

Op. št. (4): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2792/2012 z 19. 12. 2012. Op. št. (5): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 831/2010 s 15. 4. 2010. Op. št. (6): Primerjaj komentar k 59. členu ZIZ, v: A. Galič, M. Jan, H. Jenull: Zakon o izvršbi in zavarovanju z novelo ZIZ-A, Komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 201. Op. št. (7) V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003. str. 214. Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 33/2012 s 27. 2. 2014, II Ips 642/2009 z 31. 1. 2013, II Ips 250/2009 s 23. 2. 2012, II Ips 1109/2008 s 7. 10. 2010 in številne druge.