Jedro

Oba pogoja iz 157. člena ZPP - da toženec ni dal povoda za tožbo in da je pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oz. na glavni obravnavi, še preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari - morata biti podana kumulativno, da je toženec upravičen do povračila svojih pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbjanim sklepom tožencu naložilo, da mora tožnikoma povrniti 62.593,00 SIT stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje.

Toženec se je proti sklepu pritožil zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Razlogi izpodbijanega sklepa so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da toženec ni dal povoda za pravdo, v nadaljevanju pa se sodišče prve stopnje sklicuje na dejstvo, da je bila v zadevi izdaja sodba na podlagi odpovedi. Sklepa zato ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, ali je toženčeva obveznost posledica sodbe na podlagi pripoznave ali sodbe na podlagi odpovedi. Ker je toženec pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, povoda za tožbo pa ni dal, tožnikoma ni dolžan povrniti niti njunih pravdnih stroškov.

Tožnika nista nikoli zahtevala od toženca izstavitve zemljiškoknjižne listine za izbris služnostne pravice. Poleg tega se toženec s tožnikom J.G. nikoli ni pravdal, niti v zvezi z motenjem posesti.

Tožnika sta torej tista, ki bi morala tožencu povrniti njegove pravdne stroške, zato toženec predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišču prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu resda zapisalo, da je bila v tem sporu izdana sodba na podlagi odpovedi, vendar gre za očitno pisno pomoto. Takšen zapis se namreč v obrazložitvi sklepa pojavi samo enkrat (v 6. odstavku), sicer pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja (v 1. odstavku), da je toženec v odgovoru na tožbo pripoznal tožbeni zahtevek in da je zato dne 19.12.2003 izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Ni torej podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04). Razlogi izpodbijanega sklepa so kljub navedeni očitni pisni pomoti jasni in razumljivi, tako da je sklep mogoče preizkusiti.

Drugih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Toženčeva pripoznava tožbenega zahtevka pomeni, da sta tožnika s tožbo uspela. V skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP imata zato tudi pravico do povračila svojih pravdnih stroškov. To pravico bi jima bilo mogoče odreči le tedaj, če tožba sploh ne bi bila potrebna. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni podan. Toženec je namreč že v pravdi zaradi motenja posesti (s prvim tožnikom in njegovo skrbnico) povsem jasno izrazil svoje stališče glede obstoja sporne služnosti.

Sodišče prve stopnje se je o tem lahko prepričalo z vpogledom v priloženi spis istega sodišča opr. št. I P. Toženec, ki je v odgovoru na tožbo zaradi motenja posesti napovedal, da bo sporno služnost tudi vnaprej še izvrševal, ob zaslišanju pa zagrozil s samopomočjo, je s takšnimi svojimi stališči brez dvoma dal povod za tožbo v obravnavani zadevi. Pritrditi je zato stališču sodišča prve stopnje, da se tožnika niti z opominom pred tožbo ne bi mogla izogniti nastalim pravdnim stroškom. Iz istega razloga tudi ni umesten pritožbeni očitek, da tožnika pred pravdo nista zahtevala od toženca izstavitve zemljiškoknjižne listine za izbris služnostne pravice. Ni verjetno, da bi toženec upošteval takšno zahtevo, glede na njegovo poprejšnje samovoljno uveljavljanje služnostne pravice. Dejstvo, da sedanji drugi tožnik ni bil stranka v pravdi zaradi motenja posesti, pa ni odločilno, sploh ker iz priloženega spisa izhaja, da je bil kot lastnik enega od služečih zemljišč dejavno vključen v spor zaradi služnostne poti in da je tudi on nasprotoval toženčevim vožnjam. Tako se pokaže, da je bilo dejansko stanje, ki je podlaga izpodbijanega sklepa, v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno.

Toženec ni upravičen do povračila svojih pravdnih stroškov. Po 157. členu ZPP mora namreč tožnik povrniti toženčeve pravdne stroške takrat, ko toženec ni dal povoda za tožbo in je pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, še preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari. Oba navedena pogoja morata biti torej podana kumulativno. Ker je toženec v obravnavanem primeru dal povod za tožbo, ne zadošča, da je pripoznal tožbeni zahtevek že v odgovoru na tožbo, zato mora svoje stroške postopka nositi sam.

Izpodbijani sklep je torej pravilen tudi v materialnopravnem pogledu.

Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. list RS, št. 67/03) in Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo (Ur. list SRS št. 1/90 in Ur. list RS št. 48/90-73/03) sicer pa toženec odmere stroškov za posamezna procesna dejanja niti opredeljeno ne izpodbija.

Pritožbeni razlogi potemtakem niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker je toženec s pritožbo propadel, sam nosi svoje stroške zanjo.

Odločitev o teh je zajeta v zavrnilnem izreku sklepa, temelji pa na

1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona.