Jedro

Zavrnitev dokazov s strani sodišča prve stopnje ne predstavlja avtomatične kršitve določb pravdnega postopka, saj je to izrecna možnost sodišča prve stopnje v okviru proste dokazne ocene. Neutemeljena zavrnitev dokaza namreč lahko predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa mora to pritožbeno sodišče šele ugotoviti v okviru pritožbenih navedb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške odgovora na revizijo v višini 757,00 EUR, v petnajstih dneh od prejema te odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zneska 88.227,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2006 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče revidentki ni dalo možnosti, da se neposredno opredeli do vsebine svojega zahtevka in do nasprotnih stališč toženke. Navaja, zakaj ne sprejema stališča sodišča druge stopnje, da je šlo za relativno bistveno kršitev postopka, ki pa bi jih tožnica morala grajati takoj, ko so nastale (286. člen ZPP). Meni, da je sodišče spregledalo ustavno odločbo U-I-246/2002 z dne 3. 4. 2003. Pojasni, zakaj je po njenem mnenju vprašanje zastaranja zmotno presojeno. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je svoj odškodninski zahtevek oprla na protiustaven izbris iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji, saj zaradi navedenega v obdobju od 26. 2. 1992 do 24. 4. 2006 ni mogla pridobiti denarne socialne pomoči in tudi ne certifikata, utrpela pa je tudi nepremoženjsko škodo.

7. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 367. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)). Slednje pa ni pogojeno z vedenjem o storilčevi odgovornosti oziroma o podlagi njegove odgovornosti. Tveganje pravočasne ocene, da je škodno ravnanje toženke protipravno, zato nosi tožnica. Iz pravil o zastaranju odškodninskih zahtevkov tako ne izhaja vezanost na dejstvo odprave protipravnega stanja - torej ne na ustavno odločbo iz leta 1999(1). Tožnica je tako že v letu 1992 (ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije) izvedela za storilca in škodo.

8. Drugačne presoje zastaranja ne utemeljuje niti zakonodaja, na kateri je temeljil izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).(2) Revizijsko sodišče pritrjuje stališču iz tuje sodne prakse, ki temelji na primerljivi pravni ureditvi, da ni nepremagljivih ovir oziroma zadržanja zastaranja, če uveljavljanju tožbenega zahtevka nasprotuje zakon, ki ga ustavno sodišče še ni razveljavilo ali razglasilo za neustavnega.(3) Obravnavana zakonodaja ( Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji) v konkretnem primeru ni prepovedovala uveljavljanja tovrstnih zahtevkov, niti ni drugače nepremagljivo posegla v tožničino pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (383. člena ZOR).

Tožnica bi mogla in morala tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.(4) Iz pravil o zastaranju odškodninskih zahtevkov tako ne izhaja nikakršna vezanost na dejstvo odprave protipravnega stanja – torej na ustavno odločbo iz leta 1999, ne na ustavno odločbo iz leta 2003. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v odločbi II Ips 137/2010, se v obrazložitvi ustavne odločbe z dne 3. 4. 2003 zapisano stališče, da bodo prizadete osebe z vzpostavitvijo stalnega prebivanja lahko uveljavljale določene pravice, ne nanaša na morebitne odškodninske terjatve zoper državo, temveč pravice, ki bi jim šle kot tujcem s stalnim prebivanjem v Republiki Sloveniji.

9. Terjatev za škodo zaradi nepridobitve socialne pomoči ne spada med občasne terjatve, ki zastarajo ob dospelosti vsake posamezne dajatve, pač pa zastaranje za te terjatve teče od dne, ko se je izvedelo za škodo in za povzročitelja.(5) Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok naslednje istovrstne bodoče terjatve.(6) Tudi zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zanjo izve in jo lahko uveljavlja. Tožnica je terjatev za nepridobitev socialne pomoči temeljila na dejstvu, da je bila v vtoževanem obdobju nezaposlena ter treh nepreskrbljenih otrokih. Takšne trditve v povezavi z ugotovitvijo, da se je nastajajoče škode (poleg storilca) zavedala sproti, utemeljujejo toženkin ugovor zastaranja tudi v tem delu.

10. Revizijski očitek kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni utemeljen. Stranka ima pravico predlagati dokaze in se izjasniti o trditvah nasprotne stranke, vendar sodišče dokaznih predlogov ni dolžno izvesti, če oceni, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka le-ti niso relevantni (8. člen ZPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na str. 4 obrazložitve sodbe v dokaznem sklepu navedlo izvedene dokaze in pojasnilo zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov. Zmotna je zato presoja sodišča druge stopnje, da zavrnitev dokaznih predlogov tožnice predstavlja relativno procesno kršitev, ki jo je v skladu s 286.b členom ZPP treba grajati v zakonsko določenem roku. Zavrnitev dokazov s strani sodišča prve stopnje namreč ne predstavlja avtomatične kršitve določb pravdnega postopka, saj je to izrecna možnost sodišča prve stopnje v okviru proste dokazne ocene. Zavrnitev dokaza namreč lahko predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa mora to pritožbeno sodišče šele ugotoviti v okviru pritožbenih navedb. Glede na to, da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, tožničino nestrinjanje z neizvedbo nekaterih z njene strani podanih dokaznih predlogov predstavlja neupoštevno izpodbijanje dokazne ocene (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Ker je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, drugi revizijski razlogi pa niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo tožnice na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na 154. členu v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP, in stroškovniku na str. 49 spisa.

Op. št. (1): U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. Op. št. (2): Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 in U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003. Op. št. (3): Primerjaj Bassenge in drugi, Komentar nemškega civilnega zakonika (BGB), C. H. Beck, München 2010, paragraf 206, tč. dd).

Op. št. (4): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2007 z dne 28. 10. 2010. Op. št. (5): Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1990, str. 163 in 164. Op. št. (6): Primerjaj s strokovno prepričljivim načelnim stališčem Zvezne skupne seje 25. in 26.11.1986, Poročilo VSS 2/86, str. 29.