Jedro

Ker tožeča stranka odločitvi tožene stranke z dne 21.5.1999 o razporeditvi k novemu delodajalcu kljub pravilnemu pravnemu pouku ni ugovarjala, je ta postala dokončna, izvršljiva in pravnomočna že z iztekom roka za vložitev ugovora. Tožeča stranka tudi ni dokazala svojih trditev, da ji je tožena stranka zagotovila sklenitev delovnega razmerja pri nesolidnemu delodajalcu. Toženi stranki v zvezi z odločitvijo z dne 21.5.1999 tako ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovno izvedenem postopku v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-133/04-17 z dne 1.12.2005, ki je razveljavilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 999/2003 z dne 6.11.2003 ter sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju, Pd 287/2000 z dne 6.3.2003, zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki posamezne mesečne zneske z zapadlostjo od 21.7.1999 do 21.2.2006, v višini, ki je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska.

Presodilo je, da ni dokazan že prvi od obveznih elementov civilnega delikta, t. j. nedopustno ravnanje tožene stranke. Poleg tega je ugotovilo zastaranje tistega dela odškodninske terjatve, ki jo je tožeča stranka uveljavljala šele v vlogi z dne 10.3.2006. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da izpodbijana sodba nima razumnih razlogov o obsežnih ter natančnih pritožbenih navedbah in se ne more preizkusiti, tožeči stranki pa je bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva. Uveljavlja enake razloge, kot jih je v pritožbi (bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obsežnih pravdnih navedbah tožeče stranke, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbo 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Revizija navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, vendar tega revizijskega razloga v nadaljevanju natančneje ne utemelji, ampak le dobesedno ponovi pritožbene razloge. Iz revizije je mogoče razbrati, da tako sodišču prve stopnje kot tudi druge stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Iz njene obrazložitve jasno izhaja najmanj to, da tožeča stranka ni dokazala niti prvega od štirih temeljnih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, t. j. nedopustnega ravnanja tožene stranke. Takšen zaključek je prvostopenjsko sodišče prepričljivo utemeljilo z naslednjimi ugotovitvami: – tožeča stranka v vtoževanem obdobju ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki (pri njej je bila zaposlena vključno do dne 9.6.1999), – tožena stranka je z odločitvijo z dne 21.5.1999 tožeči stranki glede na to, da ji kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti ni bilo mogoče zagotoviti drugih ustreznih del, v skladu s predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja zagotovila sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu za nedoločen čas od dne 10.6.1999 dalje (S. V. P. s.p., P. 50, P.), – odločitev z dne 21.5.1999 je postala dokončna in pravnomočna, saj tožeča stranka zoper njo ni ugovarjala, čeprav je bila s pravnim poukom na to pravico opozorjena, – ker torej tožeča stranka ni izkoristila možnosti, da bi domnevno nezakonito odločitev izpodbijala s pravnimi sredstvi, na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je bilo tudi ugotovljeno, da je delodajalec S. V. P. s.p., pri katerem je tožena stranka zagotovila tožeči stranki sklenitev delovnega razmerja, delavcem redno izplačeval plače in je bilo njegovo finančno poslovanje pozitivno, odločitvi tožene stranke ni mogoče očitati nezakonitosti, toženi stranki pa posledično tudi ne nedopustnega ravnanja.

Ker odškodninska odgovornost ne more biti podana, če manjka le eden izmed temeljnih elementov civilnega delikta, bi zadoščala že takšna obrazložitev razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka in se sodišču z vprašanji glede vzročne zveze ter z ugovorom zastaranja niti ne bi bilo potrebno ukvarjati.

Na podlagi določbe drugega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V predmetni zadevi je iz sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da se je sodišče s pritožbenimi ugovori, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v reviziji, seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene obravnavalo. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da ima tudi izpodbijana sodba razloge in jo je mogoče preizkusiti. Ali je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen, pa je drugo vprašanje in je predmet presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišči druge in prve stopnje sta se pri svoji odločitvi pravilno oprli na določbo 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), za obdobje od 1.1.2003 dalje pa na določbo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Obe določbi delodajalcu nalagata, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) oz. Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki so glede splošnih načel odškodninske odgovornosti vsebinsko enake. V 154. členu ZOR (enako 131. člen OZ), ki na splošno ureja odškodninsko odgovornost, sta navedeni dve obliki odgovornosti: v prvem odstavku je predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v drugem odstavku pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, pri kateri mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri subjektivni odgovornosti mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode še nedopustno ravnanje tožene stranke in dejstvo, da je škoda posledica njenega ravnanja. Drugače je pri objektivni odgovornosti, kjer povzročitelj odgovarja za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, in mora oškodovanec dokazati le to, da je utrpel pravno priznano škodo in da gre za nevarno stvar ali dejavnost. Tožeča stranka je zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (izgubo plače) utemeljevala s trditvami, da jo je tožena stranka z odločitvijo z dne 21.5.1999 nezakonito razporedila k novemu delodajalcu, ki je bil v slabi finančni situaciji in brez premoženja, kljub temu, da ji je bilo znano, da novi delodajalec tožeči stranki ne bo izpolnjeval vseh njenih pravic iz delovnega razmerja in ji tudi ne bo omogočal trajnega delovnega razmerja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, je odločitev tožene stranke z dne 21.5.1999 glede na to, da ji tožeča stranka kljub pravilnemu pravnemu pouku ni ugovarjala, na podlagi določbe 83. člena ZTPDR postala dokončna, izvršljiva in pravnomočna že z iztekom roka za vložitev ugovora, tožeča stranka pa tudi ni dokazala svojih trditev, da ji je tožena stranka zagotovila sklenitev delovnega razmerja pri nesolidnemu delodajalcu. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je bilo namreč ugotovljeno, da je delodajalec S. V. P. s.p., pri katerem je tožena stranka zagotovila tožeči stranki sklenitev delovnega razmerja, delavcem redno izplačeval plače in je bilo njegovo finančno poslovanje pozitivno. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je po presoji revizijskega sodišča pravilen tudi zaključek nižjih sodišč, da toženi stranki v zvezi z odločitvijo z dne 21.5.1999 ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja.

Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno ugotovljeni vsi štirje temeljni elementi civilnega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda). Če manjka le eden izmed njih, odškodninska odgovornost ne more biti podana. Ker v predmetni zadevi tožeča stranka ni dokazala niti prvega od naštetih elementov, in je bil tožbeni zahtevek že iz tega razloga materialnopravno pravilno zavrnjen kot neutemeljen, revizijske navedbe o obstoju vzročne zveze ter o domnevni nesklepčnosti razlogov glede zastaranja ne morejo vplivati na odločitev, zato jih revizijsko sodišče ni preizkusilo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).

Revizijsko sodišče je enaka stališča kot v tej zadevi, zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 202/2007 z dne 7.10.2008, kjer je bila tožena ista stranka kot v tej zadevi, odločitev pa je temeljila na podobnem dejanskem stanju in enaki pravni podlagi.

Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.