Jedro

Revident zatrjuje odstop od prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila vzpostavljena ob zakonskem dejanskem stanu, ki ni enak zakonskemu dejanskemu stanu v obravnavani zadevi, zato tudi ne gre za odstop od prakse Vrhovnega sodišča po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Poleg tega s strani revidenta navedena praksa sploh ne predstavlja ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ugotovljene obveznosti v drugih carinskih postopkih, ki niso bili predmet upravnega spora v obravnavani zadevi, ne morejo predstavljati zelo hudih posledic po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da ni utemeljena.

K 1. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 11. 2006, s katero je ta po predhodni združitvi kot neutemeljene zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper odločbi Carinskega urada Nova Gorica z dne 10. 1. 2003. Ta je v vsakem posameznem primeru po uvedenem postopku obnove naknadno obračunal carinski dolg za uvožena osebna avtomobila, potem ko je bilo po preverjanju pri nemških carinskih organih ugotovljeno, da so bila predložena potrdila o poreklu neverodostojna, zaradi česar je bilo carinsko blago neupravičeno preferencialno obravnavano.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več svojih odločitvah, med drugim tudi v zadevah Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Tožeča stranka v zvezi z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zatrjuje, da izpodbijana sodba uvaja objektivno odgovornost tožeče stranke za protipravna ravnanja tretjega v carinskem postopku, s čimer odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 1024/2003 in I Up 1008/2003, po kateri se subjektivna zavest carinskega dolžnika o njegovem sodelovanju pri neupravičenem odstranjevanju blaga izpod carinskega nadzora zahteva kot pogoj za njegovo odgovornost. 8. Pogoj za dovoljenost iz 2. točke drugega odstavka 83. člena po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen. Navedeni zadevi I Up 1024/2003 in I Up 1008/2003 se nanašata na drug zakonski dejanski stan, kot pa je bil ugotovljen v obravnavani zadevi. V navedenih dveh zadevah je šlo za carinski dolg, ki je nastal zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora po 145. členu Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95), ki je bil tako pravna podlaga za nastanek carinskega dolga. Poleg tega pa tudi za primere nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora ustaljeno upravnosodno prakso predstavlja neugotavljanje subjektivnega elementa zavedanja, kot je Vrhovno sodišče izpostavilo v zadevi X Ips 483/2007 z dne 10. 9. 2009. V obravnavni zadevi pa je bila tožeča stranka zavezana k plačilu carinskega dolga na podlagi splošne določbe o nastanku carinskega dolga po 143. členu CZ, ki v primeru sprostitve blaga v prost promet za carinskega dolžnika šteje carinskega deklaranta (a) točka prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 143. člena CZ, kar je tožeča stranka v obravnavni zadevi nesporno bila. Izpodbijana sodba tako ne odstopa od ustaljenega stališča Vrhovnega sodišča, da je v primeru naknadno ugotovljenega carinskega dolga zaradi neverodostojnih potrdil o poreklu pri blagu, predhodno sproščenem v prost promet, carinski dolžnik deklarant (glej npr. sodbe X Ips 679/2005, X Ips 801/2006, X Ips 836/2006 in X Ips 1183/2006).

9. Revident dodatno navaja, da je revizija dovoljena, ker v upravnosodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti glede uporabe a) oziroma c) točke prvega odstavka 154. člena CZ. V zadevi U 1472/2005 je Upravno sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da se pri ponarejenih potrdilih o poreklu uporablja a) točka prvega odstavka 154. člena CZ, v izpodbijani sodbi pa sodišče prve stopnje (oddelek Upravnega sodišča v Novi Gorici) po navedbi revidenta na 4. strani izpodbijane sodbe navaja kot pravilno c) točko prvega odstavka 154. člena CZ, medtem ko v zadevi U 383/2005-9 ponovno uporablja a) točko prvega odstavka 154. člena CZ. V obravnavani zadevi je bil naknadno obračunan carinski dolg po predhodno obnovljenem postopku carinjenja po predmetnih ECL-jih, sodišče prve stopnje pa se z vprašanjem pravilne uporabe a) oziroma c) točke prvega odstavka 154. člena CZ na 4. strani sodbe sploh ne ukvarja, saj se to vprašanje v obravnavani zadevi ni zastavljalo. Zato dilema morebitne neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede te zakonske določbe sploh ne more biti razlog za dovoljenost revizije v tej zadevi.

10. Revident zatrjuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tudi s tem, da naj bi carinski organi in sodišče ne uporabljali četrtega odstavka 143. člena CZ, pa bi ga morali. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna navedba za dovoljenost revizije presplošna, saj dejansko revident s tem zatrjuje le zmotno uporabo materialnega prava, ki pa je vsebinski revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1).

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

12. Revident zatrjuje, da je bil prepričan, da so predložena potrdila o poreklu s strani uvoznika verodostojna, zato jih je enako kot v obravnavanem primeru predložil carinskim organom pri skoraj 300 uvozih rabljenih avtomobilov. Naknadni obračun carinskih dajatev bo imel za posledico revidentov stečaj, izgubo delovnih mest za zaposlene in škodo, ki bo s tem nastala revidentovim lastnikom. Revident je namreč v enakih zadevah kot je obravnavana že plačal 181.677,76 EUR, zoper njega pa ima tožena stranka še za 213.615,62 EUR odprtih postavk. Reviziji prilaga izpis odprtih postavk in seznam že opravljenih plačil. Glede na predmet upravnega spora v obravnavani zadevi, ki ga predstavlja obračunan carinski dolg v obnovljenem postopku v skupni višini 2.653,00 EUR (635.973,00 SIT), izpodbijani upravni akt predstavlja obveznost izraženo v denarni vrednosti, ki bi bila lahko morebiti dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če bi naložena obveznost presegala 20.000,00 EUR. Ker vrednost izpodbijanih odločb ne presega 20.000,00 EUR, revizija ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Že plačane naknadno ugotovljene carinske obveznosti v drugih carinskih postopkih namreč ne morejo predstavljati zelo hude posledice v tem upravnem sporu, saj niso bile predmet tega upravnega spora. Enako velja za odprte postavke pri drugih carinskih postopkih, ki naj bi se vodili zoper revidenta na podlagi iste pravne podlage kot v obravnavani zadevi.

14. Ker zatrjevani pogoji za dovoljenost revizije niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

15. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.