Jedro

Pooblastilo, da v sporu majhne vrednosti sodišče lahko omeji čas in obseg dokazovanja, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med sodnim varstvom pravic strank in pospešitvijo postopka, ne pomeni podlage, da lahko sodišče pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, spregleda pravico stranke, da predlaga dokaze in da se, če za to ne obstajajo dopustni razlogi, ti dokazi tudi izvedejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi, ki ga je dne 11. 11. 2011 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 167582/2011, ostane v veljavi za znesek 532,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2011 dalje. V presežku je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka sodbe). Že citirani sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v tretjem odstavku izreka (točka II izreka sodbe) ter tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške v višini 220,92 EUR s pripadki (točka III izreka sodbe).

2. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo sklep o izvršbi razveljavljen tudi v preostalem delu ter zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, čeprav so za odločitev bistvenega pomena. Kršeno je bilo pravilo enakopravnega obravnavanja strank, tožencu pa ni bila dana možnost, da dokaže, da je zahtevek tožnice neutemeljen. Sodišče je izvedbo dokaza z izvedencem avtomobilske stroke zavrnilo zato, ker stranki nista konkretizirano navedli, kaj z dokazom dokazujeta. V pogledu toženca to ni res, saj je jasno, da je s tem dokazom želel dokazati, da nezgode ni povzročil. V primeru nejasnosti bi ga moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pozvati h konkretizaciji dokaznega predloga. Tudi če gre za spor majhne vrednosti to še ne pomeni, da sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, ki je odločilen. Dokaz je lahko zavrnjen le, če ima sodišče za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Toženec je na zadnjem naroku uveljavljal procesno kršitev in je to kršitev tudi obrazložil. Z zaslišanjem toženca, predvsem pa z izvedencem, bi se jasno pokazalo, da škode na vozilu ni povzročil toženec s svojim vozilom. Glede na položaj vozila oškodovanca ni logično, da bi toženec le-tega lahko oplazil in poškodoval. Oškodovanec nezgode tudi ni videl in je dajal različne in neverodostojne izjave. Ni jasno, kdaj naj bi do nezgode prišlo. V spisu so dokazi, iz katerih izhaja, da toženec ni mogel povzročiti nesreče, to pa bi se z izvedbo dokaza z izvedencem še dodatno potrdilo. Opozarja, da je bil oškodovanec tisti, ki je vozilo nepravilno parkiral na pločniku in je vprašanje, ali ni vozila sam, ko ga je rinil na pločnik (izpovedal je, da je tam zelo ozko), sam poškodoval, ali pa mu ga je poškodoval kdo drug oziroma je imel poškodbe že od prej. Predlagal je tudi svoje zaslišanje. Res je, da na obravnave ni pristopil, vendar iz opravičljivih razlogov. Sodišče bi njegovemu predlogu in opravičilu moralo slediti. Ker sodišče ni v celoti izvedlo dokazov, je prišlo tudi do nesprejemljivih zaključkov, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Neobrazložena je stroškovna odločitev. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do zneska 220,92 EUR.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (to so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR - prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je toženec povzročil prometno nesrečo, v kateri je Z. V. utrpel škodo na svojem vozilu. Toženec je po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi o nesreči obvestil oškodovanca ali policijo. Vozilo, ki ga je toženec vozil, je bilo zavarovano pri tožnici s polico za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Tožnica je oškodovancu na račun škode plačala 532,68 EUR in je 15. 2. 2011 od toženca zahtevala plačilo svoje regresne terjatve, vendar neuspešno.

7. Pritožbeno opozarjanje: - na položaj vozila oškodovanca in nelogičnost zaključka, da je toženec tisti, ki je vozilo poškodoval; - na nejasnosti v zvezi s časom nezgode in s tem povezano izpovedbo oškodovanca; - in na možnost, da je oškodovanec vozilo poškodoval sam oziroma je bilo vozilo že prej poškodovano, predstavlja nedopustno poseganje v ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za pritožnikovo nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Tega pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati. Enako, v kolikor pritožnik s tem meri na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, velja tudi za očitek, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

8. Pritožnik pa v pritožbi trdi tudi to, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza z izvedencem avtomobilske stroke in pritožnika ni zaslišalo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Sodišču očita tudi kršitev 285. člena ZPP, saj meni, da bi ga moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na konkretizacijo dokaznega predloga.

9. Pravica stranke do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, je pravica, ki zajema tudi pravice, ki jih ima stranka v dokaznem postopku in sega tudi na ustavno raven (kot vidik enakega varstva pravic oziroma pravice do poštenega sojenja - člen 22 Ustave). Med drugim mora biti, da je ta pravica spoštovana, stranki zagotovljena tudi pravica do izvedbe dokazov, ki pa ni neomejena, saj sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče tako lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz, če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano (ne pa tudi obratno: če je glavni dokaz uspel, bo dokaznemu predlogu za nasprotni dokaz moralo ugoditi), nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren(1). Upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga pa je tudi njegova nesubstanciranost. 10. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje dokaz s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke zavrnilo iz dveh razlogov: ker ni bil zadosti substanciran in zato, ker je sodišče postopek vodilo kot spor majhne vrednosti, zaradi česar je čas in obseg dokazovanja omejilo ter dokazovanje izvedlo po prosti presoji tako, da je zagotovilo sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka.

11. Drugi odstavek 450. člena ZPP, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, sicer daje sodniku pooblastilo, da omeji čas in obseg dokazovanja, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med sodnim varstvom pravic strank in pospešitvijo postopka, vendar pa to ne pomeni, da sodišče pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, lahko spregleda pravico stranke, da predlaga dokaze in da se, če za njihovo zavrnitev ne obstajajo dopustni razlogi, ti dokazi tudi izvedejo. Zgolj sklicevanje na pooblastilo oziroma prosto presojo, zato za zavrnitev dokaznega predloga ne zadostuje.

12. Se pa pritožbeno sodišče strinja, da je bil predlog za postavitev izvedenca avtomobilske stroke utemeljeno zavrnjen zato, ker ga pritožnik ni ustrezno substanciral. Toženec tako ni pojasnil, katero od dejstev, ki jih je navedel pod točko dve prve pripravljalne vloge, naj bi z izvedencem dokazoval oziroma, katero od dejstev, ki jih je zatrjevala tožnica, bi z izvedencem izpodbijal. Ne glede na to, da v sporih majhne vrednosti s pritožbo ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej tudi kršitve 285. člena ZPP (ki se nanaša na materialno procesno vodstvo) ne, pritožnika sodišče prve stopnje tudi sicer ni bilo dolžno pozivati, da predlog konkretizira. Za njegovo nezadostno substanciranost je namreč vedel, saj je v vlogi, v kateri je izvedenca predlagal, napovedal njegovo dodatno obrazložitev, česar pa kasneje ni storil. 13. Pavšalnega predloga, v katerem ni navedeno, katera dejstva naj bi se z njim dokazovala, pa sodišče ni dolžno upoštevati, saj mu nesubstanciran predlog ne daje podlage za odločitev, ali bo dokaz dopustilo ali ne. Dolžnost izvedbe predlaganega dokaza za sodišče torej odpade, če ne ve, katera dejstva naj bi se s predlaganim dokazom sploh dokazovala(2). Z zavrnitvijo takšnega dokaznega predloga zato sodišče očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo.

14. Enako kršitev pritožnik sodišču očita tudi v zvezi z zavrnitvijo oziroma neizvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem. Tudi ta očitek je neutemeljen. Res je, da sodišče prve stopnje zadnjega naroka, kljub takšnemu predlogu, ni več preložilo, ampak je na tem naroku zaslišalo še M. A. in zadevo zaključilo. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje za (ponovno) preložitev naroka ni bilo upravičenih razlogov (prvi odstavek 115. člena ZPP). Sodišče je kar trikrat štelo kot upravičen pritožnikov razlog za izostanek z naroka oziroma za njegovo preložitev (službena zadržanost na delu v tujini in težave s prevozom oziroma zagotovitvijo prostega dne). Narok, ki je bil razpisan 17. 6. 2014 je ravno zato, da bi toženca lahko zaslišalo, na njegov predlog preložilo na september, saj je sodišče obvestil, da se bo takrat nahajal v Sloveniji. Toženec je imel tudi po mnenju pritožbenega sodišča za to, da bi si zagotovil prost dan (dopust) ter ustrezen prevoz, tako na voljo dovolj časa. Ker za (v predlogu za ponovno preložitev naroka, ki ga je posredoval sodišču 29. 8. 2014 - list. št. 84), navedene trditve, da to ni bilo mogoče, ni predložil nobenih dokazil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko njegovih razlogov za izostanek z naroka ni štelo za upravičene in je štelo, da se vabilu na zaslišanje ni odzval. Pri tem na odločitev ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na zaostrene gospodarske razmere in strah za izgubo zaposlitve. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da bi imel tak strah lahko določeno realno podlago, če bi toženec z dela večkrat izostajal oziroma bi bila odsotnost nenadna in bi zato za delodajalca lahko pomenila večjo težavo. Ni pa temu mogoče slediti ob upoštevanju dejstva, da je toženec svojo odsotnost lahko napovedal za daljši čas v naprej in da ima, tako kot vsak delavec, pravico do dopusta.

15. V primeru, ko se stranka, kljub vabilu na zaslišanje, vabilu ne odzove, je opustitev predlaganega zaslišanja dopustna (drugi odstavek 258. člena ZPP). Toženčeva pravica do izvedbe dokaza z lastnim zaslišanjem zato ni bila kršena. Možnost, da bi ga sodišče zaslišalo, mu je bila večkrat ponujena, le izkoristil je ni.

16. Kakšni stroški so bili tožnici priznani in v kakšni višini, je razvidno iz stroškovnika (priloga A19). Ustaljena sodna praksa je, da je s tem omogočen tudi pritožbeni preizkus odločitve. Očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena. Ker toženec posameznih postavk, ki jih je sodišče tožnici priznalo, konkretizirano ne izpodbija, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

17. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotovilo je, da je tudi po tej plati brez napak. Pritožbo je zato zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2006, II Ips 197/2007, II Ips 588/2007 ter teorijo: J. Zobec, Pravdni postopke, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 357 in 358. (2) Glej Nina Betetto, Ustavna procesna jamstva v dokaznem postopku, Pravna praksa – 2003, št. 21, stran 18 in sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2002, II Ips 196/2008 in II Ips 495/2009.