Jedro

Tožnik se v pritožbi zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako posamezno kršitev najprej ugotoviti, kdaj je bila toženka z njo seznanjena, da bi lahko presojalo pravočasnost odpovedi. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da rok za izredno odpoved začne teči od seznanitve toženke s poročilom detektiva z dne, tožnik pa v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo to 29. 5. 2023, ko je detektiv poročilo po elektronski pošti poslal toženki. Ni mogoče šteti, da se je toženka s kršitvami, storjenimi 22. 5., 23. 5., 24. 5. in 25. 5. 2023, seznanila že v trenutku, ko jih je zaznal zasebni detektiv.

Nesporočanje sprememb naslova in posledično prejeti previsoki stroški za prevoz na delo in z dela predstavljajo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je skladno s stopnjevitostjo delovnopravnih sankcij lahko podlaga za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v zvezi s tem ravnal najmanj hudo malomarno, saj je opustil dolžno skrbnost, ki se pričakuje od povprečenega delavca na podobnem delovnem mestu, pri čemer je bila ena od tožnikovih delovnih obveznosti prav obračun potnih stroškov za sodelavce.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, reintegracijo in reparacijo za obdobje od 27. 6. 2023 do vrnitve na delo ter podredni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja (I. točka izreka), zavrglo tožbo za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi v višini 8 mesečnih bruto plač pred nezakonito odpovedjo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj očitanih kršitev ni storil. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako posamezno očitano kršitev ugotavljati, kdaj jo je toženka ugotovila, da bi lahko presodilo pravočasnost odpovedi ter ali je tožnik kršitve sploh storil. Opozarja, da je izredna odpoved skrajni ukrep za sankcioniranje hujših kršitev, njemu pa se očita kvečjemu ponavljanje milejših kršitev. Trdi, da je bilo ne glede na očitane kršitve delovno razmerje mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Sodišču prve stopnje očita, da se je v sodbi preveč pavšalno opredelilo do naklepa, ki je ključni element očitane kršitve. Zatrjuje, da mu goljufije ni mogoče očitati, saj ni imel namere pridobiti premoženjsko korist niti ni jasno, kako naj bi z očitanimi kršitvami kršil 36. in 37. člen ZDR-1. Meni, da očitane kršitve nimajo znakov kaznivega dejanja, ni si protipravno prisvajal ali nezakonito razpolagal z denarnimi sredstvi, evidenc delovnega časa ni zlorabljal, toženki ni ne materialno ne moralno škodoval in ni nedovoljeno zapuščal dela. Trdi, da se je prijavil na delo, ko je dejansko prišel v službo, v evidenco je bil vpisan eno uro pred dejanskim začetkom izmene, kršitve ne bi storil niti, če bi v skladu z ustaljeno prakso pri toženki med delovnikom neevidentirano odšel in se vrnil na delo ob uri dejanskega začetka dela ter zapustil delovno mesto ob predvideni uri. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni dovolj natančno opredelilo do očitkov v odpovedi, saj je sledilo navedbam toženke, do njegovih ugovorov pa se ni opredelilo. Sklicuje se na 7. člen pravilnika toženke, očitano dejanje je dejanje majhnega pomena, ki ne upravičuje izredne odpovedi. Pri presoji njegovih ravnanj bi bilo treba upoštevati, da je na istem delovnem mestu delal več kot 10 let, toženka ni imela z njim nobenih težav ali pripomb na njegovo delo. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do njegovih trditev glede prenove stanovanja in krajšega časa bivanja na drugem naslovu, z bivanjem na dveh naslovih je bila toženka seznanjena že leta 2017 z vlogo za povračilo stroškov. Zanika, da bi zavestno zamolčal začasno spremembo bivališča, glede na daljši delovni staž pri toženki pa bi bilo pošteno, da bi ga ta seznanila z ugotovitvami in domnevno škodo poračunala pri naslednji plači. Meni, da bi za očitano kršitev zadoščal že disciplinski postopek ali kvečjemu postopek redne odpovedi, toženka pa se ga je očitno želela znebiti. Vztraja, da se na račun toženke ni želel okoristiti, nenazadnje se je v službo vozil tudi iz A., ki je celo dlje od B., tako da ni bistveno, da je nekajkrat prespal na C., to ni vplivalo na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti niti ne gre za spremembo podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Pove, da pri toženki ni bilo običajno prijavljanje sprememb glede bivališča, zaposleni so povračilo za prihod na delo s toženki znanega naslova prejemali tudi, če so se pripeljali od drugod, to za toženko kot velikega delodajalca ne pomeni veliko. Sklicuje se na izpoved direktorja toženke, da so zaposleni prejeli povračilo stroškov, tudi če so bili ti zaradi spremembe naslova višji, da so pri več kot 2100 zaposlenih letno prejeli največ en namig glede poti zaposlenih ter da vpisovanje v evidenco ni bilo odločilno za izredno odpoved tožniku. Nasprotuje sklepu v 21. točki obrazložitve, da se je vpisoval na delo ob uri, ko ga še ni bilo tam, saj to pri ročni evidenci ni mogoče, delavci se vpisujejo po vrstnem redu kot prihajajo. Trdi, da na delo ni zamujal in z dela ni odhajal predčasno, vse naloženo delo je opravil, vmesni izhodi pa so bili v času pripadajoče malice. Navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do trditev, da mu je toženka v zadnjem času naložila več dela in ga želela premestiti v D., kar je zaradi starosti in preobremenjenosti zavrnil, zaradi česar je dobil odpoved. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do izpovedi prič. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka tožnikove navedbe v njej in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih trditev tožnika ter dokazov, ki so bili izvedeni za njihovo ugotovitev. Sodba je ustrezno obrazložena, navedeni razlogi niso nejasni ali v medsebojnem nasprotju, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP, tako da nista podani uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ki mu jo je toženka podala na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi očitkov, da je zlorabil pravico do povračila stroškov prihoda na delo, ker se je v obdobju od 25. 4. do 25. 5. 2023 večkrat na delo pripeljal z naslova C. ... in se tja tudi vračal, in ne z naslova E. ulica ..., B., tako da je prejel višje povračilo stroškov prihoda na delo, kot bi mu pripadali, o spremembi naslova, s katerega prihaja na delo, pa toženke ni obvestil. Za dokazane je štelo tudi očitke nepravilnega evidentiranja prihoda na delo.

8. Tožnik se v pritožbi zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako posamezno kršitev najprej ugotoviti, kdaj je bila toženka z njo seznanjena, da bi lahko presojalo pravočasnost odpovedi. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da rok za izredno odpoved začne teči od seznanitve toženke s poročilom detektiva z dne (listina A 3), tožnik pa v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo to 29. 5. 2023, ko je detektiv poročilo po elektronski pošti poslal toženki. Ni mogoče šteti, da se je toženka s kršitvami, storjenimi 22. 5., 23. 5., 24. 5. in 25. 5. 2023, seznanila že v trenutku, ko jih je zaznal zasebni detektiv.

9. V pritožbi tožnik nasprotuje ugotovitvi, da je očitane kršitve storil. Sicer priznava, da se v opazovanem obdobju v aprilu in maju 2023 ni vozil na delo in z dela z naslova E. ulica ..., B., ki ga je navedel v vlogi za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela z dne 31. 1. 2027, ker zaradi obnove kopalnice tam ni mogel bivati. Ne nasprotuje ugotovitvi, da se vsaj na datume 22. 5., 23. 5., 24. 5. in 25. 5. 2023 na delo ni pripeljal s tega naslova, niti se 24. 5. in 25. 5. po zaključenem delu tja ni vrnil. Prav tako soglaša z ugotovitvami, da je v vlogi za povračilo stroškov prevoza na delo navedel kot naslov, s katerega prihaja na delo, navedeni naslov v B., da spremembe naslova toženki ni javil ter da so mu bili izplačani stroški za prevoz na delo in z dela za relacijo B.-F. V pritožbi se tožnik sklicuje na to, da je bila pri toženki praksa, da kratkotrajnih sprememb glede naslova, s katerega so delavci prihajali na delo, ni bilo treba javljati, česar pa ni v postopku pred sodiščem prve stopnje niti pravočasno zatrjeval niti dokazal. Zakoniti zastopnik toženke G. G. je namreč izpovedal, da navodilo 637 izrecno navaja, da so zaposleni dolžni javiti vsako spremembo naslova, s katerega prihajajo na delo. Zmotno je tudi tožnikovo naziranje, da toženka pri plačilu stroškov prevoza na delo in z dela v aprilu in maju 2023 ni bila oškodovana, saj je na delo hodil tudi z naslova v A., ki je od njegovega delovnega mesta še bolj oddaljen, kakor naslov v B. Glede na pravilno ugotovitev, da je vsaj 22. 5., 23. 5., 24. 5. in 25. 5. 2023 tožnik prišel na delo z naslova C. ... in se tja vrnil vsaj 24. in 25. 5. 2023, ki ji v pritožbi tožnik ne nasprotuje, je vsaj za navedenih 5 prihodov in 2 odhoda z dela neutemeljeno prejel stroške prevoza, ki so bili višji od dejanskih. Ni odločilno, da naj bi tožnik imel v obdobju obnove stanovanja višje stroške za prevoz na delo in z dela, ker se je na delo občasno vozil z naslova v A., ter da zato ni bistveno, da je nekajkrat prespal na naslovu v C. Delodajalec je namreč delavcu dolžan plačati dejanske stroške prevoza na delo in z dela glede na naslov, s katerega se delavec vozi na delo (in tam prebiva), ne pa na naslov, kamor odhaja v popoldanskem času opravljat določena dela (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 521/2023). Ni podlage za to, da bi delavec obveščanje delodajalca o spremembi naslova smel opustiti zato, ker je sam izračunal, da bi bili njegovi povprečni stroški za prihod na delo in z dela z različnih naslovov nižji od tistih, ki mu jih delodajalec izplača glede na naslov v izjavi o stroških. Za pravilnost odločitve tako niso odločilne tožnikove trditve glede prenove stanovanja, krajšega bivanja na drugem naslovu ter višjih dejanskih stroškov prevoza na delo z naslova v A., zato se do tega sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti.

10. Glede drugih ugotovljenih kršitev, ki mu jih je toženka očitala v izredni odpovedi na podlagi poročila detektiva, tj. da je 23., 24. in 25. 5. 2023 nepravilno evidentiral prihod na delo, tožnik v pritožbi navaja, da se je prijavil na delo, ko je dejansko prišel v službo. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 23. 5. 2023 na delo pristopil po 6.53, 24. 5. 2023 po 6.52 in 25. 5. po 6.54, saj ga je ob navedenih urah detektiv opazil med vožnjo na delovno mesto, kar potrjujejo tudi fotografije. Tožnik navedenim ugotovitvam v pritožbi oporeka s trditvijo, da se v ročno evidenco prisotnosti ob 6.30 ne bi mogel zabeležiti, če ne bi bil tedaj prisoten na delu, ter da mu odhoda z delovnega mesta med delovnim časom ni bilo treba zabeležiti. Ni mogoče šteti, da je tožnik v evidenco vpisal resnični podatek o času prihoda na delo, če je delovno mesto po vpisu zapustil, ker je "moral nujno iti uredit določene zadeve" (kakor navaja v pisnem zagovoru - A 8) oziroma šel na kavo ali peljal hčerko v službo (tožnikova izpoved pred sodiščem). Na utemeljenost očitka o vpisu napačnega podatka v evidenco ne more vplivati niti tožnikova trditev, da je delo vsak dan opravljal od 7.00 do 15.00 oziroma da je bilo delo opravljeno. Pravilna je torej ugotovitev, da je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, konkretno pravilnika toženke št. 621 (B 4).

11. S sklicevanjem na dolgotrajnost zaposlitve pri toženki, siceršnje dobro delo, veliko število delavcev pri toženki in majhen pomen kršitve se tožnik zavzema za to, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajna delodajalčeva sankcija neprimeren ukrep za očitane kršitve. Glede na ustaljeno sodno prakso gre pri opuščanju obveščanja delodajalca o spremembi naslova, s katerega delavec prihaja na delo in kamor se nato vrača, za kršitev obveznosti iz 36. člena ZDR-1, tj. opustitev obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, in prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Nesporočanje sprememb naslova in posledično prejeti previsoki stroški za prevoz na delo in z dela predstavljajo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je skladno s stopnjevitostjo delovnopravnih sankcij lahko podlaga za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v zvezi s tem ravnal najmanj hudo malomarno, saj je opustil dolžno skrbnost, ki se pričakuje od povprečenega delavca na podobnem delovnem mestu, pri čemer je bila ena od tožnikovih delovnih obveznosti prav obračun potnih stroškov za sodelavce.

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi drugi pogoj za izredno odpoved, tj. da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena). Glede na to, da je bil tožnik zadolžen za obračune po evidencah delovnega časa in obračune potnih stroškov, je pravilen sklep, da tožnikovo nesporočanje dejanskega naslova, s katerega je prihajal na delo, posledično previsoko izplačani potni stroški in vpisovanje neresničnega podatka o prihodu na delo v evidence toženke predstavlja utemeljen razlog za porušeno zaupanje vanj s strani toženke, od nje pa bi bilo nerazumno zahtevati, da ga kljub temu obdrži v delovnem razmerju. Tožnik sicer zatrjuje, da se ga je toženka želela rešiti, ker ni želel delati v D. ter njegove starosti in invalidnosti, vendar pa se navedeno v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugotovilo, tudi sicer pa je očitane kršitve dejansko storil, kar je zakonita podlaga za izredno odpoved. Tožnikovo zavzemanje za nadaljevanje delovnega razmerja in milejšo delovnopravno sankcijo zaradi dolgotrajnosti njegove zaposlitve pri toženki in dotedanjega dobrega dela ni utemeljeno, sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita, pri tem pa ustrezno upoštevalo vse okoliščine zadeve in interese strank.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.