Jedro

Izjava, po 117. členu SZ dana zakoncu, ni pogodba med zakoncema, ki po določbah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zahteva posebno obličnost. Z njo imetnik stanovanjske pravice, ki ima pravico do odkupa stanovanja ob uveljavitvi stanovanjskega zakona, izjavi, da svoje pravice ne bo (v celoti) izrabil, in jo prenese na osebo (ožjega družinskega člana), ki jo zakon tudi opredeljuje kot upravičenca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka in tožena stranka O. P. trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v P., G., sklenjene med tožnikom, Š. C. in Občino P. in sicer v delu, ki se nanaša na Š. C., zaradi česar naj bi Občina P. bila tudi v tem delu dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje s tožnikom. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je omenjena kupoprodajna pogodba nična v obsegu sklenitve med Občino P. in Š. C., zaradi česar naj bi Občina P. bila dolžna s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo za sporni del stanovanja. Tožnik je postavil tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da z zapisom kupoprodajne pogodbe z dne 3.2.1992 nista nastali pravno veljavni listini in da je s tožnikovim podpisom prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe med njim in Občino P. kot lastnico stanovanja, zaradi česar je tožnik lastnik celotnega stanovanja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ta podrejeni zahtevek. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, "da bo ugodeno zahtevku po ugotovitvi nenastanka kupoprodajne pogodbe", le podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Nižji sodišči se nista niti dejansko niti pravno ukvarjali z zahtevo po ugotovitvi, da kupoprodajna pogodba za stanovanje v delu med Š. C. in Občino P. ni nastala kot veljavna pogodba. Zato v tem delu sodbi nimata obrazložitve in se ju ne da preizkusiti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP). Tožnik se nikoli niti smiselno ni skliceval na uporabo določbe 106. člena ZOR. Njegova volja nikoli ni bila izražena v tej smeri, da bi bivša žena odkupila polovico stanovanja. Tega dovoljenja ji nikoli ni dal. Ocena, da je tožnik dal privolitev s podpisom izjave pred uslužbenko Občine P., je zmotna. Ni bilo upoštevano, da je tožnik sestavil oporoko, s katero je vse svoje premoženje, torej celotno stanovanje, zapustil svojim otrokom, pokojni Š. C. pa le dosmrtni užitek stanovanja. Tudi to dokazuje, da tožnikove volje, da bi pokojni Š. C. dopustil odkup polovice stanovanja, nikoli ni bilo. Dejansko je prišlo do zlorabe tožnikove slepote, ker ni vedel, kaj podpisuje. V izpodbijanem delu pogodba ni mogla pravno veljavno nastati zaradi pomanjkanja tožnikove volje. Sicer pa bi morala biti izjava v smislu 117. člena stanovanjskega zakona overjena pred sodnikom glede na določbo takrat veljavnega drugega odstavka 62. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Izpodbijana sodba tudi nima potrebnih razlogov glede dejstva, da je Š. C. bila brez denarja in da iz lastnih sredstev ni mogla kupiti polovice vrednosti stanovanja. Končno tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku v uradnem jeziku pripadnika italijanske narodnosti.

Tožena stranka Občina P. je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve o tem, da je tožnik podpisal kupoprodajno pogodbo z dne 3.2.1992, aneks k njej in izjavo o privolitvi imetnika stanovanjske pravice z dne 20.12.1991, so ustrezno obrazložene in jih je mogoče preizkusiti. Temu sledi tudi obrazložena dejanska in pravna podlaga, ki se nanaša na obstoj pogodbene volje - tudi na strani tožnika - za takšen odkup spornega stanovanja, po katerem sta tožnik in pokojna Š. C. postala solastnika vsak do 1/2. Opisani del razlogov sodb sodišč druge in prve stopnje predstavlja njihov osrednji del. Zavrnitev glavnega in obeh podrejenih zahtevkov temelji prav na (dokazni) oceni, po kateri je tožnik vedel, kaj podpisuje in po kateri njegova slepota pri opredelitvi njegove volje in dejanski izvedbi posla ni bila zlorabljena. Dokazna ocena v tej smeri zajema vse pomembne okoliščine - od izvedenskega mnenja grafologa do izpovedi zaslišanih prič. Revizijski očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) torej ne drži. To velja za obe sodišči; za sodišče druge stopnje pa še dodatna ugotovitev, da je v obrazložitvi svoje sodbe presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP). Zato je revizijsko grajo, po kateri (v okviru dokazne ocene) ni bila upoštevana tožnikova oporoka, mogoče uvrstiti v nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami, o katerih na revizijski stopnji ni več mogoče razpravljati (tretji odstavek 385. člena ZPP). To velja tudi za v reviziji (znova) uveljavljeno trditev o tem, da je tožnik razpolagal z denarjem, Š. C. pa ne.

Tožnikovo tezo, da mu v postopku na prvi stopnji ni bilo (v celoti) omogočeno spremljanje postopka v jeziku njegove narodnosti (8. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), je argumentirano zavrnilo že sodišče druge stopnje. Res je, da tožniku prevajalec ni bil zagotovljen že od vsega začetka postopka, vendar pa je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 24.3.1997 na tožnikovo zahtevo prevajalec sodeloval, pri čemer je bil tedaj izpeljan celoten dokazni postopek. Procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 354. člena ZPP pa je podana tedaj, kadar je sodišče zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik, zavrnilo. V celoti vzeto je bila torej možnost obravnavanja pred sodiščem tožniku zagotovljena, zaradi česar tudi ne drži očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Glavni tožbeni zahtevek - odločitev o njem je revizijsko izpodbijana le posredno - je bil utemeljeno zavrnjen iz razlogov, ki jih je navedla izpodbijana sodba - torej ne glede na razlago, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in ne glede na dokazno oceno o pravi in pristni pogodbeni volji - že zato, ker delno razveljavitev pogodbe o odkupu stanovanja tožnik zahteva zaradi domnevne lastne napake volje.

Utemeljenost podrejenih zahtevkov pa podira ugotovljeno dejansko stanje. Izhodišče obeh podrejenih zahtevkov je enako: zlorabljena naj bi bila tožnikova slepota, ker je podpisoval nekaj, česar ni hotel. Če bi to bilo res, bi pogodba z aneksom in izjava po 117. členu stanovanjskega zakona v napadenem obsegu ne nastali in bi zato bili nični ne glede na vsa razlogovanja o nemorali in pomanjkanju volje. Ker pa temu ni tako, saj je tožnikova volja po dejanskih ugotovitvah bila taka, da stanovanje odkupita skupaj s pokojno Š. C., podrejenih zahtevkov pravno ni mogoče utemeljevati. Pogodba je bila sklenjena, ko sta se pogodbeni stranki zedinili o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih). Tožnikova slepota sama po sebi ni mogla vplivati na veljavnost pogodbe in izjave.

Dejanske ugotovitve zavračajo zatrjevano prevaro zaradi slepote; slednja pa sama po sebi ne omejuje sposobnosti za sklepanje pravnih poslov v smislu 56. člena ZOR.

Revizijsko sodišče se tudi strinja s pravno razlago izpodbijane sodbe, po kateri tožnikove pristne privolitve, dane Š. C., po določbi 117. člena stanovanjskega zakona ni bilo treba overjati pred sodnikom. Ta izjava, dana tedanjemu zakoncu, ni pogodba med zakoncema, ki po določbah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zahteva posebno obličnost. Z njo imetnik stanovanjske pravice, ki ima pravico do odkupa stanovanja ob uveljavitvi stanovanjskega zakona, izjavi, da svoje pravice ne bo (v celoti) izrabil, in jo prenese na osebo (ožjega družinskega člana), ki jo zakon tudi opredeljuje kot upravičenca. Revizija torej sporni izjavi neutemeljeno podeljuje elemente darilne pogodbe med zakoncema. Ob takem pravnem izhodišču pa sodišču druge stopnje ni bilo treba obravnavati tistega dela razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na morebitno uporabo določbe 106. člena ZOR o konverziji nične pogodbe. Po določbi drugega odstavka 365. člena ZPP namreč na pravilno uporabo materialnega prava - ne glede na razloge izpodbijane sodbe in pritožbene trditve - pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izpodbijani sodbi po povedanem ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka Občina P. pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.