Jedro

V kolikor je tožnik menil, da dela, ki so mu bila odrejena, ne sodijo v okvir del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, bi lahko po določbi 1. odst. 204. čl. ZDR od tožene stranke zahteval odpravo kršitve. Ker tega ni storil, ampak se je očitno strinjal z direktorjevo odredbo, mu je tožena stranka za nevestno opravljanje tega dela, kljub temu, da ni šlo za delo po pogodbi o zaposlitvi, utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo dne 1.7.2004, ampak mu traja z vsemi pravicami iz dela in po delu do vrnitve nazaj na delo ter se toženi stranki naloži, da ga pozove nazaj na delo in mu za čas od 1.8.2004 dalje do vrnitve na delo vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter obračuna in izplača pripadajoče davke in prispevke. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni ter zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje ali je tožnik, glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (delovno mesto komercialist) in glede na opis del in nalog, odgovoren za nevestno opravljanje dela. Tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal in zaslišalo predlaganih prič, to je odgovornih oseb, ki so opravljale nadzor s strani investitorja. Gre za bistveno kršitev postopka, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov in tudi ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Iz dokumentacije je razvidno, da je tožnik ves čas razporejen na delovno mesto komercialist, kar izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14.2.2003. Opis del in nalog je razviden iz opisa delovnega mesta komercialist, zadolžen je bil za prodajo ostrešij in zato je moral izdajati predračune in račune. Tožena stranka kot izvajalec del bi morala postaviti vodjo gradbišča, vendar na nobenem izmed gradbišč maloobmejnih prehodov ni bil imenovan. Iz opisa delovnega mesta komercialist ne izhaja, da bi tožnik opravljal dela organizacije gradbišča, kontrolo gradbišča, vodenje gradbenega dnevnika in gradbene knjige, pripravo dokumentacije za tehnični pregled in pridobitev gradbenega dovoljenja in izdajati začasne in zaključne situacije, saj so vse to zadolžitve, ki jih opravlja vodja gradbišča. Za vodenje gradbišča je zadolžen vodja gradbišča in ne komercialist. Pravilnik o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest nima navedenega delovnega mesta vodje projekta montaže, zato tožnik ni mogel biti razporejen na to delovno mesto. Tožena stranka bi morala ob razporeditvi tožnika na delovno mesto vodje projekta montaže izdati sklep, na podlagi katerega bi natančno opredelila opis delovnega mesta in zahteve na delovnem mestu. V postopku prenehanja delovnega razmerja tožena stranka povzema odgovornost tožnika kot vodje projekta montaže in mu očita kršitve, ki niso predmet njegovega delovnega mesta, za katerega tudi ni bil plačan, saj je po pogodbi o zaposlitvi delal na delovnem mestu komercialist. V pogodbah med naročnikom in izvajalcem je naveden kot predstavnik izvajalca. Tožnik ni izstavljal računov za dela v zvezi z maloobmejnimi prehodi, temveč jih je izstavljal vodja oddelka za komercialo oz. direktor trženja. Tožnik je le sestavil račune in jih dal v pregled nadrejenemu, sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem nadrejenega M.S. ni izvedlo. 31. člen ZDR določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Nobena zadolžitev, na katero se sklicuje odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni predmet dela po pogodbi o zaposlitvi, zato mu ni mogoče očitati kršitve po 31. členu ZDR. Tožena stranka tudi ni predložila navodil, ki naj bi jih dala tožniku. Nikoli ni bil vodja projekta montaže maloobmejnih prehodov in tudi ni bil zadolžen za sestavljanje začasnih oz. končnih situacij, ki temeljijo na osnovi opravljenih del. Tožnik je le sestavil oz. pripravil podlago za izdajo računov, če podlaga ne bi bila v skladu s pogodbo, je odgovoren za pravilnost računov direktor trženja in ne tožnik. Sodišče prve stopnje navaja, da bi škoda v višini 7.718.714,90 SIT vsekakor nastala, če sporni situaciji ne bi naključno pregledala vodja oddelka komerciale. Navaja, da je končne situacije moral narediti na hitro, pri tem ni upošteval 10 % zadržanih sredstev. Šele po primopredaji objektov bi lahko naročnik in izvajalec sestavila končni obračun glede na opravljena dela. Navaja, da mora biti kršitev delovnih obveznosti opredeljena že v pogodbi o zaposlitvi, saj je podana odgovornost delavca za kršitev obveznosti, ki jih je delavec prevzel s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni navedla, kdaj naj bi bila kršitev storjena, ugovor zastaranja je 30 dni in tudi ni predložila pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi v primeru ponovne kršitve. Sklicuje se na disciplinski postopek in navaja, da ni razvidno, katere naj bi bile olajševalne in oteževalne okoliščine, da bi lahko izrekla tako hudo sankcijo, kot je prenehanje delovnega razmerja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi in dodaja. Tožnik je imel nalogo le koordinirati s strani tožene stranke gradnjo zelo nezahtevnih in majhnih montažnih objektov, imel je nalogo nadzirati in potrjevati situacije, v tem času (eno leto) ni imel nobene druge zadolžitve. Delo mu je odredil direktor osebno in je v skladu z opisom njegovega delovnega mesta. Tožnik tudi ne loči disciplinskega postopka in postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Glede navedbe, da je samo pripravljal račune, navaja, da je v praksi za izdajanje računov zadolžen komercialist. Tožnik je v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznal, da je dejansko bila pri vseh mejnih prehodih z njegove strani storjena napaka, saj ni upošteval izstavljenih dobropisov. Na zadnjem naroku je sicer priznal napačno izstavitev situacije, vendar ni priznal odgovornosti za svoje ravnanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, in sicer glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb procesnega prava, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločitev o tem da sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov, pa ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, v obravnavanem primeru pa tudi ni prišlo do kršitve na področju dejanskega stanja. Izvedba dokazov, ki jih je predlagal tožnik na odločitev ne bi mogla vplivati.

Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po 3. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002) zaradi nevestnega opravljanja dela na svojem delovnem mestu, neupoštevanja delodajalčevih navodil in možne povzročitve škode delodajalcu.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila podana tako pravna kot dejanska podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Po 4. členu Konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (3. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR/02), ob izpolnjevanju dodatnih pogojev in sicer, da gre za resen in utemeljen razlog ter da gre za razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR/02), poleg tega pa mora delodajalec delavca pred redno odpovedjo pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Delodajalec torej lahko poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitev pogodbenih obveznosti, ki so predpisane kot utemeljen razlog za odpoved samo, če se ponavljajo enkrat ali večkrat. Krivdni razlog po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR/02 je podan, če delavec ne izpolnjuje svojih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in je pri tem podana njegova krivda. Krivdni razlog je nadomestil dosedanji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, za katerega je bilo potrebno voditi disciplinski postopek. Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja je nadomeščen z ureditvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na disciplinski postopek.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede pisnega opozorila pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo pisno opozorilo podano v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR/02. Tožnik je bil pisno opozorjen na izpolnjevanje svojih obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve dne 4.7.2003, s tem pa je bil izpolnjen pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Po določbi 5. odstavka 88. člena ZDR/02 mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tožnik je končne situacije pripravil 4.6.2004, odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 1.7.2004, zato tožena stranka ni prekoračila 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni odgovoren za očitane kršitve delovnih obveznosti, ker je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialist, iz opisa del in nalog za navedeno delovno mesto pa ne izhajajo zadolžitve, za katere se mu očitajo kršitve delovnih obveznosti. 29. člen ZDR/02 določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati temeljne podatke o pravicah in obveznostih. Z obveznostmi mora delodajalec seznaniti delavca, kaj mora delati in kako mora delo opravljati, da bo izpolnil svojo obveznost. Obveznosti iz delovnega razmerja vsebujejo določbe 31., 32., 33. in 35. člena ZDR/02. 31. člen ZDR/02 zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, 32. člen ZDR/02 pa zavezuje delavca, da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbi 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 14.2.2003 tožnika izhaja, da mora svoje delo opravljati vestno, strokovno, pravočasno, kakovostno in v predvideni količini ter pri tem ravnati v skladu z navodili delodajalca oz. nadrejenega delavca ter opisom delovnega mesta, za katerega se sklepa pogodba. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker ni vestno opravljal svojega dela na mejnih prehodih Središče ob Dravi I., Rajnkovec, Stara vas Bizeljsko, Krasinec, Osilnica in Žuniči in ni upošteval navodil direktorja družbe in je za mejne prehode pripravil za izstavitev končne situacije v napačni vrednosti, s čimer bi toženo stranko oškodoval za 7.718.714,90 SIT. Tožnik ves čas postopka in tudi v pritožbi zatrjuje, da je bilo njegovo delo po pogodbi o zaposlitvi vezano izključno na prodajo ostrešij. Iz izpovedi direktorja tožene stranke izhaja, da je imel tožnik kot komercialist nalogo, da s strani tožene stranke opravlja nadzor nad gradnjo navedenih mejnih prehodov, da kontaktira s podizvajalci ter da pripravlja in podpisuje začasne in končne situacije. Iz pogodb, sklenjenih med toženo stranko in RS, Servis skupnih služb za gradnjo mejnih prehodov je razvidno, da je bil tožnik predstavnik izvajalca. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je tožnik delal na projektu mejnih prehodov po njegovi odredbi in da so bile v tem obdobju njegove zadolžitve le v zvezi z delom na mejnih prehodih. Tožnik ni zanikal, da je opravljal delo na mejnih prehodih, vztrajal pa je, da to ni bilo delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, temveč, da bi moral biti razporejen na delovno mesto vodje projekta montaže, ker se mu očitajo kršitve, ki so v zvezi s tem delovnim mestom, na katerega pa ni bil razporejen in tudi ne plačan. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik po odredbi direktorja tožene stranke zadolžen za delo na mejnih projektih in da svojega dela ni vestno opravljal. Če je tožnik smatral, da dela, ki mu jih je odredil direktor, niso dela komercialista, bi lahko v skladu s 1. odstavkom 204. člena ZDR/02 zahteval odpravo kršitve. Ker pa se je tožnik očitno strinjal z direktorjevo odredbo, je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi bil lahko odgovoren le za kršitve v okviru opisa del in nalog komercialista. Pri tem pa je pomembno tudi to, da je iz opisa del in nalog komercialista razvidno, da le-ta izstavlja račune in predračune. Ravno pri tem delu pa je tožnik ravnal malomarno, ko je izstavil oziroma pripravil za izstavitev končne situacije v napačni vrednosti. Tožnik sam je ob zagovoru priznal, da je bila z njegove strani narejena napaka, ker ni upošteval vseh izstavljenih dobropisov, ki jih je sam podpisal in je po svoji krivdi izstavil premajhne vrednosti (v višini 7.718.714,90 SIT). Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se izpodbija sodba in ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.