Jedro

Za terjatev iz pogodbe o delu za plačilo gradbenih del velja splošni zastaralni rok, saj toženec v razmerju do tožnika ni nastopal kot pravna oseba. Za začetek teka zastaralnega roka je treba upoštevati dejanski prevzem del v marcu 1995, saj toženec ni hotel izvesti svoje obveznosti o formalnem prevzemu del. Tudi za začetek teka roka za grajo napak je treba upoštevati dejanski prevzem, saj tega ni mogoče prenašati v prihodnost z enostranskim ravnanjem ali opustitvijo tistega, od čigar ravnanja je odvisen začetek teka roka. Toženec je zaradi predpostavke graje napak izgubil pravico z ugovorom proti tožnikovemu zahtevku uveljavljati svojo pravico do znižanja plačila.

Izrek

Revizija zoper odločitev o pravdnih stroških se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Toženec mora povrniti tožniku 732,40 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni, od 16. dne dalje tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno razsodilo, da mora toženec tožniku za opravljena gradbena dela plačati 26.645,14 EUR in zakonske zamudne obresti od te glavnice za čas od 16. 7. 1999 do dne, ko so po 1. 1. 2002 dosegle glavnico, torej znesek 26.645,14 EUR ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške. Presežni obrestni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe. Zavrnilo pa je tudi toženčevo pritožbo in potrdilo prisodilni del prvostopenjske sodbe ter odločilo, da mora toženec povrniti tožniku odmerjene stroške pritožbenega dogovora.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obširnih revizijskih izvajanjih graja vse razloge obeh sodišč, vztraja pri ugovoru zastaranja, pri stališču, da bi bilo treba poročilo inženirja B. obravnavati kot dokaz oziroma izvedensko mnenje in ponavlja svoje pritožbeno stališče, da pomeni upoštevanje izvedenskega mnenja I. M. (prvo mnenje) absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je upoštevala tožnikov predračun, predložen po prvem naroku za glavno obravnavo. Graja razloge prvostopenjskega sodišča glede obsega del, njihove vrednosti in vrednosti svojih delnih plačil, glede prepozne in neustrezne graje napak, nato pa preide na grajo prvega izvedenskega mnenja. Opozarja na razlike med tem mnenjem in drugim izvedenskim mnenjem B. A. (drugo mnenje). Izvedenka ne bi smela tožnikovih cen primerjati s podjetjem V. d. o. o., saj večja podjetja, kot je S., znižujejo ceno. Nepravilno in nepravično niso bile upoštevane listine, priložene pritožbi, saj jih je vdova izvedenca B. našla naknadno, izkazujejo pa večja toženčeva plačila. Toženec utemeljuje, iz česa izhaja, da naj bi takoj grajal napake, kar naj sploh ne bi bilo sporno, in pojasnjuje, da je bila prav zato oblikovana konvalidacijska (prav: kolavdacijska) komisija. Sicer pa ni mogoče govoriti o zamudi pri graji napak, saj primopredaje sploh ni bilo. Sodišče se nepravilno ni spuščalo v presojo nestrokovnosti opravljenega dela in se tudi ni opredelilo do okoliščine, da je tožnik kljub prevzemu dela brez projekta zagotavljal uspeh. Nestrokovnost opravljenih del po tožnikovem mnenju izhaja iz obeh izvedenskih mnenj. Sodišče je upoštevalo nepravilni izračun vrednosti in se ni opredelilo do razlik v obeh mnenjih. V nadaljevanju se tožnik opredeljuje do teh razlik in se zavzema za upoštevanje drugega mnenja. Dodatno utemeljuje, kakšna bi morala biti dokazna ocena o višini toženčevih plačil, na koncu pa se obširneje ukvarja tudi z izpodbijanjem stroškovne odločitve.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, sprašuje pa se tudi o njeni dovoljenosti.

5. Revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena.

6. Odločitev o pravdnih stroških, ki je vsebovana v sodbi, ima naravo sklepa. Zato se vprašanje dovoljenosti revizije zoper tak sklep presoja po 384. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Določba prvega odstavka navedenega člena dovoljuje revizijo zoper tak sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker po ustaljeni praksi tega sodišča sklep o pravdnih stroških ni tak sklep, revizija proti njemu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

7. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Toženec je kupil hišo v podaljšani tretji gradbeni fazi in se s tožnikom ustno dogovoril za opravo določenih gradbenih del. Tožnik je sestavil predračun in popis del, naknadno pa sta se dogovorila še za dodatna dela. Tožnik je dela opravljal v letu 1994 in jih zaključil v marcu 1995, ko je pospravil gradbišče in odšel. S tožencem, ki je sicer plačeval določene zneske, se glede končnega obračuna nista mogla dogovoriti, zaradi česar sta se sporazumela za ustanovitev kolavdacijske komisije, ki pa svojega dela ni mogla zaključiti zaradi toženčeve pasivnosti. Je pa toženec kasneje naročil enemu od članov komisije izdelavo mnenja. Gre za poročilo inženirja B. s 26. 4. 1999, ki ga je toženec priložil svojemu dopisu tožniku, v katerem ugovarja nekvaliteto izvedenih del. Da bi toženec prej ugovarjal napake, po presoji prvostopenjskega sodišča ni dokazal, pa tudi sicer so bile te navedbe v postopku nekonkretne (razlogi na četrti strani prvostopenjske sodbe). Tožnik je tožbo vložil 16. 7. 1999. 9. Na tej dejanski podlagi temeljita obe sodbi nižjih sodišč tako glede ugovora pravočasne graje napak kot glede ugovora zastaranja. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so nanjo vezani revizijsko sodišče in stranke. Zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki skušajo navedena dejstva (in tudi nekatera druga dejstva glede višine terjatve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) predrugačiti, obiti, jim prikazati drug pomen, jih izpodbiti v preobliki navideznih procesnih kršitev in podobno.

10. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom, da je treba pogodbeno razmerje pravdnih strank obravnavati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) o pogodbi o delu. Za terjatve iz teh pogodb velja petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Toženec se zmotno sklicuje na triletni rok iz prvega odstavka 374. člena ZOR, ki velja za medsebojne terjatve pravnih oseb iz pogodb o prometu blaga in storitev. Toženec v razmerju do tožnika ni nastopal kot pravna oseba. Njegovo trditev, da naj bi bila dela izvedena tudi za potrebe družbe K. d. o. o., je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Neutemeljena je revizijska trditev, da naj bi to zatrjeval ves čas postopka in da naj bi to izkazovale tudi listine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec kljub številnim navedbam v postopku na prvi stopnji tega nikoli ni uveljavljal, prvič se je ta podatek pojavil šele ob toženčevem dodatnem zaslišanju na zadnjem naroku, vendar dokaz, to je izpoved stranke, priče ali tudi listina, ne more nadomestiti manjkajočih trditev. Zato je presoja o petletnem zastaralnem roku pravilna. Pravilna je tudi presoja, kdaj je začel zastaralni rok teči. Obe sodišči sta se opredelili za marec 1995, ko je prišlo do prekinitve sodelovanja in je tožnik pospravil gradbišče ter odšel. Ker ni bil opravljen formalni prevzem del, kar je po 622. členu ZOR naročnikova obveznost, sta upoštevali dejanski toženčev prevzem v marcu 1995, ko je po tožnikovem odhodu prevzel dela (in za nekatera nadaljnja dela po lastni izpovedi določil drugega izvajalca). Neutemeljeno je tudi revizijsko vztrajanje, da je zastaralo vsaj plačilo za vsa tista dela, ki so bila izvedena do 26. 7. 1994 (torej pet let pred vložitvijo tožbe). Pritožbeno sodišče je zapisalo, da toženec ni dokazal drugačnega dogovora v smislu tretjega odstavka 623. člena ZOR, torej takega, da bi moral plačati ali plačevati delo pred samim prevzemom, saj take dejanske ugotovitve v sodbi prvostopenjskega sodišča ni. Ker toženec v reviziji opozarja na podatke o njegovih „sprotnih plačilih“, pa mu je pojasniti še, da je bil njegov ugovor tudi sicer premalo konkreten, saj ni hkrati pojasnil, katera so tista dela, ki naj bi bila že v celoti zaključena v juliju 1994. 11. Pravilna je presoja obeh sodišč, da je toženec prepozno grajal zatrjevane napake. Toženčeva revizijska trditev, da vprašanje pravočasnosti graje ni bilo sporno, je v nasprotju s podatki spisa. Nanj je opozorilo pritožbeno sodišče že v prvem razveljavitvenem sklepu. Dolžnost toženca kot naročnika del je bila takoj pregledati prevzeta dela in o napakah nemudoma obvestiti tožnika (prvi odstavek 614. člena ZOR), o skritih napakah pa čimprej, najpozneje pa v roku enega meseca, ko naj bi jih odkril in največ v objektivnem roku dveh let (prvi in drugi odstavek 615. člena ZOR). Ker ni tako ravnal, je po drugem odstavku 616. člena ZOR izgubil pravico z ugovorom proti tožnikovemu zahtevku uveljavljati svojo pravico do znižanja plačila. Toženčevo sklicevanje, da rok ni potekel, ker ni prišlo do prevzema, je neutemeljeno. Dolžnost prevzema je bila po 622. členu ZOR njegova obveznost in če ni hotel izvesti formalnega prevzema, je treba upoštevati dejanski prevzem, saj začetka teka rokov za grajo napak ni mogoče prenašati v prihodnost z enostranskim ravnanjem ali opustitvijo tistega, od čigar ravnanja je odvisen začetek teka tega roka. V podobni situaciji je revizijsko sodišče že odločilo, da v primeru, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ki pa je pasiven, začne zastaranje terjatve kljub nedospelosti teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje (sodba II Ips 784/2005).

12. Ugotovitev, da je toženec prepozno grajal zatrjevane napake (z dopisom brez datuma in priloženim poročilom s 26. 4. 1999) in je zato izgubil svoje pravice kot toženec uveljavljati znižanje kupnine, ima za posledico neupoštevnost vseh tistih revizijskih trditev, ki napadajo razloge prvostopenjskega sodišča, da nekvaliteta del ni bila niti dokazana. Nekvaliteto je skušal toženec dokazati tudi s predpravdnim mnenjem inženirja B., do katerega se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, pritožno sodišče pa je pravilno pojasnilo, zakaj se tako mnenje ne more upoštevati niti kot izvedensko mnenje niti kot listina, ampak kvečjemu kot trditev stranke (tako na primer tudi sodba II Ips 780/2006 in mnoge druge). Toženec v reviziji skuša prikazati, da naj bi tožnik soglašal z izvedbo tega dokaza, ker je soglašal s sestavo kolavdacijske komisije, katere član je bil inženir B., vendar je tako razmišljanje očitno napačno. Soglašanje s sestavo komisije, ki naj bi skušala uskladiti mnenja strank, je nekaj drugega kot soglasje za upoštevanje izvedenskega mnenja, ki ga je po zaključnem delu komisije na predlog le ene stranke sestavil eden od članov te komisije.

13. Sodišče prve stopnje je izrecno kot nesporno okoliščino ugotovilo, da obseg izvedenih del med pravdnima strankama ni bil sporen. Drugačna revizijska trditev je zmotna. Sporna pa je bila vrednost izvedenih del in višina toženčevih plačil. O teh okoliščinah je prvostopenjsko sodišče postavilo dva izvedenca gradbene stroke, I. M. in B. A. Med njunima mnenjema je ugotovilo nekaj manjših razlik, ki jih je obravnavalo v razlogih na sedmi in osmi strani svoje sodbe. Zato je očitno neutemeljena revizijska trditev, da se do teh razlik ni opredelilo. V nadaljevanju se toženec sam ukvarja z razlogi sodišča o navedenih razlikah (upoštevanje prometnega davka, nevalorizacija namesto delnega plačila danega avtomobila, izkazanost toženčevih denarnih plačil). S tem toženec delno prehaja na nedovoljeno področje izpodbijanja dejanskega stanja (višina plačil), z materialnopravnimi razlogi za upoštevanje prometnega davka in neupoštevanje valorizacije vrednosti avtomobila pa se revizijsko sodišče strinja. Prav tako se strinja tudi z razlogi, zakaj je izvedenka pravilno ugotavljala običajno ceno s primerjavo cen podjetja V. d. o. o., ki je po obsegu poslovanja primerljivo s tožnikovim poslovanjem.

14. Po obravnavanju razlik med mnenjema sta se sodišči odločili za upoštevanje prvega mnenja in za to navedli ustrezne razloge. Toženec skuša to mnenje izpodbiti z uveljavljanjem absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi izvedenka upoštevala predračun del, ki ga je tožnik predložil po prvem naroku (vendar na zahtevo izvedenke). Pritožbeno sodišče je pravilno opredelilo, da bi lahko šlo le za relativno kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP, če bi toženec v pritožbi izkazal, da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, vendar toženec tega ni niti zatrjeval. Sedanja revizijska razlaga ne more nadomestiti v pritožbi izostale razlage. Toženec se tudi neutemeljeno zavzema za upoštevanje njegovega popisa izvlečka materiala, saj je izvedenka pojasnila, zakaj tega ni upoštevala, sodišče pa povzelo v svojih razlogih na šesti strani svoje sodbe. Drugačna revizijska trditev je neutemeljena

15. Toženec neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da ni upoštevalo pritožbi priloženih listin, ki da jih ni mogel pridobiti prej. Res je toženec v pritožbi pojasnil, da je te listine šele sedaj našla vdova pokojnega B. (enako je v postopku na prvi stopnji že v prvem sojenju glede iste osebe trdil pri opravičevanju svojih prepoznih pripomb na izvedensko mnenje), vendar to ni bil razlog za zavrnitev toženčevih trditev, pač pa dejstvo, da toženec ni niti zatrjeval, katero dejstvo ali dejstva naj bi te listine (v prilogah pod B17 do B42) dokazovale. Ali kot pravilno pravi pritožbeno sodišče: zakonska določba o dopuščenih pritožbenih novotah (prvi odstavek 337. člena ZPP) ne odpravlja povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP).

16. Neutemeljen je očitek prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do okoliščine, da je tožnik prevzel delo, čeprav ni bilo projekta. Razlogi o tej okoliščini so v drugem odstavku na peti strani prvostopenjske sodbe.

17. Končni izračun toženčevega dolga je sodišče prve stopnje pojasnilo na deseti strani svoje sodbe, kjer je od ugotovljene skupne vrednosti opravljenih del (po cenah iz predračuna – prvi dostavek 623. člena ZOR, za naknadno dogovorjena dela pa po običajnih cenah – drugi odstavek 623. člena ZOR) odštelo vrednost toženčevega materiala, delnih plačil in umaknjenega dela tožbenega zahtevka ter izračunalo, da toženčev dolg znaša še 26.645,14 EUR.

18. Ker glede odločitve o glavni stvari s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi stroški. O stroških obeh pravdnih strank na revizijski stopnji je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniške tarife.