Jedro

V skladu s sodno prakso Sodišča EU je treba šteti pojem odstranitve izpod carinskega nadzora kot vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, predvidenega s carinskimi pravili skupnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Carinski urad Nova Gorica je z izpodbijano odločbo tožeči stranki za blago, prijavljeno po tranzitni deklaraciji (T 1) z MRN oznako 08SI00604410E19C30 z dne 29. 8. 2008 Izpostava Koper, zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora določil dajatve v skupnem znesku 9.230,42 EUR in obresti v skupnem znesku 626,22 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi prvega odstavka 21. in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 13. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljnjem besedilu CZS) opravil carinsko kontrolo pravilnosti zaključevanja tranzitnega postopka po tranzitni deklaraciji (T 1) z MRN oznako 08SI00604410E19CE30 z dne 29. 8. 2008 Izpostava Luka Koper. Kontrola je bila opravljena pri Carinskem uradu Nova Gorica v skladu z določili 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZDavP-2) na podlagi dokumentacije priložene k deklaraciji in dokumentacije dostavljene s strani glavnega zavezanca. Ker v predvidenem roku od datuma sprejema predmetne deklaracije ni prejel dokazila, da se je tranzitni postopek končal, je prvostopni organ dne 8. 9. 2008 skladno z določili člena 365. Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljnjem besedilu Izvedbena uredba) z dopisom št. 4241-0116/2008-1 obvestil glavnega zavezanca družbo A. d.d. o nezaključenem tranzitnem postopku in jo pozval, da v roku dveh mesecev posreduje podatke in dokumente, ki bodo izkazovali, da se je postopek končal, oziroma da dostavi kakršnokoli informacijo skupaj z dokazili glede kraja (države), kjer meni, da je nastal dogodek, ki je povzročil nastanek carinskega dolga. Navedeni dopis je bil tožeči stranki vročen 9. 9. 2008. Zavezanec je nato poslal odgovor, v katerem pa ni navedel novih dejstev in dokazil, na podlagi katerih bi carinski organ lahko zaključil, da je bil predmetni tranzitni postopek končan, zato je v skladu s 366. členom Izvedbene uredbe sprožil poizvedbeni postopek in na namembni carinski urad v Hamburgu-Waltershof poslal poizvedbo v elektronski obliki za pridobitev potrebnih podatkov za potrditev zaključka in s strani namembnega carinskega urada prejel elektronsko sporočilo, da je prejemnik blaga prejel blago, ni pa prejel tranzitne deklaracije. Pristojnemu uradu v Nemčiji, to je Hauptzollamt Heilbron Zentralstelle Such-und Mahnverfahren, Heilbron, je poslal informativno obvestilo za določitev organa pristojnega za izterjavo in dne 22. 12. 2008 prejel obvestilo, naj izterjavo dolga v zvezi s predmetnim tranzitnim postopkom izvrši carinski organ v Republiki Sloveniji, saj se prejemnik blaga v Nemčiji ni zavedal, da je blago predmet skupnostnega/skupnega tranzitnega postopka, saj ni prejel navedenega tranzitnega dokumenta. Po ugotovitvah je sestavil zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih zaradi nezaključenega tranzitnega postopka, ki je bil dne 19. 1. 2009 vročen glavnemu zavezancu. Glavni zavezanec je v zakonitem roku podal pripombe zoper zapisniške ugotovitve carinskega organa in posredoval dokumente, s katerimi je dokazoval, da je pošiljka prispela v namembno razkladišče in da je naknadno zapustila območje skupnosti. Dne 3. 2. 2009 je predložil še transportne dokumente, ki naj bi potrjevali, da je bilo blago odposlano v namembne države izven skupnosti. Kot ugotavlja upravni organ prve stopnje navedenih dokumentov carinski organ namembne države ni potrdil, zato ne morejo predstavljati nadomestnih dokazil o zaključku spornega postopka v smislu 365. člena Izvedbene uredbe. V nadaljevanju obrazlaga samo določitev višine dajatve.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-1-156/2010-2 z dne 16. 6. 2010 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe pritrjuje ugotovitvam upravnega organa prve stopnje in zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in se sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča, da je treba šteti pojem odstranitve izpod carinskega nadzora vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, predvidenega s carinskimi pravili skupnosti, saj se s takšno odstranitvijo, čeprav le začasno, pristojnim carinskim organom onemogoči dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje kontrol, ki so predpisane s carinsko zakonodajo skupnosti. Tožena stranka se pridružuje oceni prvostopnega organa, da nobeno predloženo dokazilo ni izdano na predpisan način ali overjeno ter da iz predloženih dokazil ni mogoče ugotoviti istovetnosti s spornim blagom, za katerega so bili izdani računi.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi povzema potek upravnega postopka in ponavlja pritožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja o tem, kje je nastal carinski dolg. Vztraja pri tem, da je za ugotavljanje pravilnosti zaključka tranzitnega postopka in morebitni obračun carinskega dolga pristojen nemški carinski organ, glede na to, da je izkazano, da je nemški prejemnik blago sprejel. Zatrjuje, da bi, v kolikor bi prvostopenjski organ praviloma izpeljal dokazni postopek, ugotovil, da do odstranitve blaga izpod carinskega nadzora ni prišlo, če pa bi štel, da je do te vendarle prišlo, je bilo to v Hamburgu, kar bi z zaslišanjem potrdil voznik, ki je dostavil dokument T 1 nemškim carinskim organom, ki so ta dokument založili. V nadaljevanju vztraja pri tem, da dokumenti, ki jih je posredoval upravnemu organu prve stopnje nedvomno izkazujejo, da je blago zapustilo carinsko unijo. Dokazila, ki jih je posredoval, namreč dokazujejo, da se je tranzitni postopek zaključil v roku, predpisanem v deklaraciji in da je bilo carinsko blago vneseno v tretje države. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki vračilo dajatev, določenih z izpodbijano odločbo, ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Ugovor tožeče stranke, da upravni organ prve stopnje ni pristojen za odločanje v zadevi ni utemeljen. Kakor izhaja iz upravnih spisov je upravni organ prve stopnje dne 17. 11. 2008 namembnemu carinskemu uradu posredoval zaprosilo (TC 24) z razpoložljivo dokumentacijo, naj se izjasni ali je pristojen za izterjavo dolga ob dejstvu, da je prevzemnik blaga v Republiki Nemčiji, blago sprejel. Iz odgovora nemških carinskih organov izhaja, da je prejemnik pošiljko dejansko prejel, vendar zanika, da mu bi bil izročen spremni dokument, iz katerega bi izhajalo, da gre za skupnostni tranzit. Tožeča stranka je sicer v odgovoru na zapisnik o ugotovitvi dejanskega stanja upravnega organa prve stopnje z dne 15. 1. 2009 predložila tovorne liste, nakladnice, potrdila o odpremi in prevzemu pošiljk, ki pa dokazujejo le to, da je pošiljka prispela k namembnemu razkladišču in zapustila območje skupnosti, ni pa predložila nobenega dokaza, ki bi kazal na to, da je prevzemnik pošiljk bil obveščen o tem, da gre za skupnostni tranzit, zato je moč zaključiti, da je do odstranitve blaga izpod carinskega nadzora prišlo pred prodajo blaga prevzemniku.

Glede na navedeno, tudi po mnenju sodišča v skladu z 215. členom CZS carinski dolg ni nastal v Nemčiji in je bil pravilno izpeljan obračun dajatev pri slovenskem carinskem uradu. Ne glede na navedeno pa je slovenski carinski organ krajevno pristojen za odločitev v zadevi tudi na podlagi določb drugega odstavka 365. a člena Izvedbene uredbe, ki določa, da zaprošeni organi v postopku preverjanja potrdijo prejem obvestila in navedejo, ali so odgovorni za izterjavo. Če prosilec (v konkretnem primeru upravni organ prve stopnje) ne prejme odgovora v 28-tih dneh, nemudoma nadaljuje s poizvedovalnim postopkom. Glede na to, da je zaprošeni organ odgovoril, da on ne bo opravil izterjave, je upravni organ prve stopnje upravičeno nadaljeval s postopkom in ga zaključil z izdajo izpodbijane odločbe.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, da ni zavezanka za plačilo carinskih dajatev zato, ker je verodostojno izkazala, da je carinsko blago, ki je bilo predmet tranzitnega postopka, zapustilo območje skupnosti. Nepredložitev blaga namembnemu uradu ali pooblaščenemu prejemniku pomeni nezakonito odstranitev blaga iz tranzitnega postopka (člen 865. Izvedbene uredbe). Zaradi nezakonite odstranitve blaga iz tranzitnega postopka oziroma izpod carinskega nadzdora, ki je z odložnim postopkom neločljivo povezan, nastane carinski dolg (člen 203. CZS). Tožeča stranka je kot dokaz predložila le neoverjene fotokopije dokumentov, kot glavni zavezanec v postopku pa ni predložila dokazil v obliki dokumenta, ki ga je potrdil carinski organ namembne države članice, ki zagotavlja istovetnost blaga in potrjuje, da je bilo predloženo namembnemu uradu, oziroma katerega izmed dokumentov iz drugega odstavka 366. člena Izvedbene uredbe, to je med ostalim, dokument izdan v tretji državi, ki so ga potrdili carinski organi te države in ki potrjuje, da za blago velja, da je v prostem prometu v tretji državi. Dokument iz drugega odstavka 366. člena sicer lahko nadomestijo izvodi ali fotokopije, ki jih kot pristne potrdi organ, ki je potrdil izvirnike, organi zadevnih tretjih držav ali organi ene od držav članic. Po mnenju sodišča pa dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka ne izpolnjujejo zgoraj navedene pogoje, saj niso overjeni zato jih tudi po mnenju sodišča v tem postopku ni mogoče upoštevati, kot verodostojne.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, v skladu s 63. členom ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Vsaka stranka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.