Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je prepričljivo ugotovilo in pojasnilo, da je bila tožnica, ki je občasno prihajala v bratovo stanovanje tudi po bratovi smrti, poleg toženke, ki je kot dedinja po pokojnem očetu posest na stanovanju pridobila v trenutku očetove smrti, soposestnica stanovanja ter da je bila v dotedanjem načinu izvrševanja posesti motena. Kot soposestnica pa je tožnica upravičena do varstva svoje posesti, kajti tudi vsak soposestnik uživa posestno varstvo v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se v prvem, drugem in tretjem odstavku izreka beseda "posest" nadomesti z besedo "soposest".

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v neposredni posesti stanovanja - garsonjere št. 4, ki se nahaja v stanovanjskem bloku na naslovu V., s tem, da je dne 02.09.2004 na vhodnih vratih navedenega stanovanja zamenjala ključavnico ter s tem tožeči stranki onemogočila vstop v navedeno stanovanje. Toženi stranki je sodišče naložilo, da je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje in v roku 8 dni vgraditi v vhodna vrata stanovanja na naslovu V., ključavnico, ki je bila vgrajena pred motitvenim dejanjem ali pa izročiti tožeči stranki ključ nove ključavnice stanovanja in ji omogočiti nemoten vstop in nemoteno posest tega prostora, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je sodišče tudi prepovedalo, da v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji posega v posest tožnice, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na ugotovitev in prepoved motenja posesti kleti št. 12 na istem naslovu ter toženi stranki še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 185.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Proti temu sklepu se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi trdi, da sta si izrek in obrazložitev sklepa (pritožba napačno govori o sodbi) v nasprotju. Izpodbijani sklep priznava tožeči stranki posestno varstvo, v obrazložitvi pa je ugotovljeno dejansko stanje soposesti, saj naj bi tožeča stranka postala po smrti očeta toženke soposestnica stanovanja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo 25. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa soposest, in je s takšno odločitvijo toženo stranko izključilo iz soposesti stanovanja. Dedič pridobi posest oziroma soposest v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj pridobi dejansko oblast nad stvarjo, tožeči stranki pa je priznalo izključno posestno varstvo, neupoštevajoč določbo 29. člena SPZ. Tožeča stranka ne more uveljavljati motenja izključne posesti, saj le-te na predmetnem stanovanju nima, ker je bila soposestnica že s pokojnim očetom tožene stranke. Po mnenju pritožnice je sodišče svojo odločitev oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank, saj je zahtevek po izključnem posestnem varstvu v nasprotju s prisilnim predpisom 25. člena SPZ, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Dejansko stanje tudi glede pravočasnosti vložitve tožbe ni ugotovljeno, saj tožeča stranka, ko je bila zaslišana, ni izpovedala ničesar o tem, kdaj je hotela vstopiti v stanovanje in kdaj je izvedela, da je toženka zamenjala ključavnico, pač pa je sodišče ugotovitev o pravočasnosti vložene tožbe oprlo zgolj na tožbene trditve, odločba sodišča pa se mora opirati na z dokazi podkrepljeno trditveno podlago. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter jasno in prepričljivo obrazložilo odločitev v izpodbijanem sklepu. Z razlogi v izpodbijanem sklepu se strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Prvostopenjsko sodišče je sicer v izreku sklepa uporabilo besedo posest, namesto soposest, vendar je kljub temu njegova odločitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilna. Med strankama ni bilo spora o samem motilnem dejanju, da je torej tožena stranka na vratih stanovanja na V. zamenjala ključavnico, sporno je bilo, ali je tožnica imela stanovanje v posesti oziroma pravilno soposesti. Tožnica je v stanovanje prihajala, imela je ključ tega stanovanja in v njem svoje stvari. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je prepričljivo ugotovilo in pojasnilo, da je bila tožnica, ki je občasno prihajala v bratovo stanovanje na V. tudi po bratovi smrti, poleg toženke, ki je kot dedinja po pokojnem očetu posest na stanovanju pridobila v trenutku očetove smrti, soposestnica stanovanja ter da je bila v dotedanjem načinu izvrševanja posesti motena. Tak zaključek izhaja tudi iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, ki ugotavlja, da je bila tožnica že s pokojnim bratom soposestnica stanovanja, po njegovi smrti pa je toženka postala poleg tožnice soposestnica stanovanja. Kot soposestnica pa je tožnica upravičena do varstva svoje posesti, kajti tudi vsak soposestnik uživa posestno varstvo v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo določb 25. in 29. člena SPZ. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo zahtevku tožnice, naj ji toženka omogoči nemoten vstop in (so)posest stanovanja ter naj se toženki prepove onemogočanje dotedanjega načina izvrševanja tožničine (so)posesti, je zato povsem pravilna.

Utemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje ter neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe glede pravočasnosti vložitve tožbe, saj je sama toženka izpovedala, da je ključavnico zamenjala 29. ali 30. avgusta 2004, iz navedb tožnice pa izhaja, da je v stanovanje poskušala vstopiti 06. septembra 2004. Tem trditvam tožnice ni toženka v postopku na prvi stopnji odločanja tudi z ničemer oporekala, zato take trditve v pritožbeni fazi postopka niso upoštevne (1. odst. 337. člena ZPP).

Res pa je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa namesto besede soposest uporabilo besedo posest, zato je moralo pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu sklep spremeniti tako, da je besedo posest v prvem, drugem in tretjem odstavku izreka nadomestilo z besedo soposest. V četrti odstavek izreka pritožbeno sodišče ni posegalo, glede na to, da je bil v tem delu zahtevek tožnice zavrnjen in se zato toženka proti temu delu izreka sklepa smiselno niti ne pritožuje. V tem delu je torej pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, v preostalem delu pa jo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. odst. 365. člena ZPP).