Jedro

ZPPSL/89 ima poleg procesnih določb tudi materialnopravne. Zato se za razrešitev materialnopravnih razmerij, nastalih v času veljavnosti ZPPSL/89, uporabijo materialnopravne določbe ZPPSL/89. Stečajni dolžnik ne more zahtevati s tožbo ugotovitve neobstoja terjatve, katere obstoj je s pravnomočno sodno odločbo že ugotovljen. Prereka jo lahko le iz razlogov, ki jih lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa tudi n.pr. iz razlogov, iz katerih se lahko zahteva obnova postopka. V zadnje navedenem primeru ne bo vložil tožbe, ampak predlog za obnovo postopka (2. odstavek 127. člena ZPPSL/89 - "... drug postopek po prvem odstavku tega člena").

Uspelo izpodbijanje opustitve ugovora zoper sklep o izvršbi ne učinkuje med strankama izvršbe, niti ne na izvršilni naslov in njegovo pravnomočnost. Učinkuje samo proti stečajni masi (4. odstavek 116. člena ZPPSL/89), sicer pa ne.

Izrek

Reviziji se ugodi in se:

1./ sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku prve točke izreka, ki se glasi: "Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki iz naslova pravnomočnega sklepa o izvršbi X Ig Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 19.1.1993 za: - 868.000,00 SIT z zakonskimi obrestmi od 8.5.1992 dalje, - 1.920.764,40 SIT z zakonskimi obrestmi od 3.4.1992 dalje, - zakonske obresti od 321.930.00 SIT od 28.6.1992 do 4.1.1993, - 154.775,60 SIT z zakonskimi obrestmi od 28.6.1992 dalje, - 62.603,40 SIT" ter

2./ sodba sodišča prve stopnje v tretji točki izreka, razen v kolikor je bila s sodbo sodišča druge stopnje spremenjena in tožbeni zahtevek zavrnjen (drugi odstavek prve točke izreka sodbe sodišča druge stopnje), razveljavita in tožba v tem delu z a v r ž e. 3./ v ostalem delu, nanašajočem se na odločitev v drugi točki izreka sodbe sodišča druge stopnje, se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo:

1./ izpodbijala svoja pravna dejanja: - opustitev ugovora zoper sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 19.1.1992 opr. štev. X Ig 94/93, - cesijo svoje terjatve proti O. B. v višini 866.313,60 SIT toženi stranki in - cesijo svoje terjatve proti M. S. in Mi. S. v višini 866.313,60 SIT toženi stranki;

2./ zahtevala, da tožena stranka vrne v stečajno maso znesek 1.732.627,20 SIT z obrestmi in

3./ zahtevala ugotovitev, da zoper njo ne obstoji terjatev tožene stranke iz sklepa o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 19.1.1993 opr. štev. X Ig 94/93 (v tožbenem zahtevku opredeljena glede glavnice in obresti).

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugotovitvi o neobstoju terjatve tožene stranke proti tožeči stranki delno - samo v manjšem delu, spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka v zavrnilnem delu z revizijo uveljavljajoč revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo drugemu senatu sodišča prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Obravnavani spor je gospodarski spor, ki se vodi po določbah ZPP. Zato sploh ni vprašanja, ali je treba za njegovo vodenje uporabiti procesne določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL), objavljenega v Uradnem list SFRJ štev.

84/89, ali tistega, ki je bil objavljen v Uradnem list RS štev.

67/93.

ZPPSL/89 ima poleg procesnih določb tudi materialnopravne, ki se uporabijo takrat, kadar situacija to zahteva - v (posebnih) pravnih razmerjih, nastalih zaradi ali v zvezi s stečajem.

Za razreševanje materialnopravnih razmerij se uporabijo zakonske določbe, veljajoče v času nastanka razmerij, razen če poznejši zakon določa retroaktivno veljavnost posameznih svojih določb (drugi odstavek 155. člena Ustave Republike Slovenije). ZPPSL/93 takšne določbe nima. Zato se za razrešitev materialnopravnih razmerij, nastalih v času veljavnosti ZPPSL/89, uporabijo materialnopravne določbe ZPPSL/89. Začetek stečajnega postopka proti tožeči stranki je imel za posledico nastanek določenih (materialno)pravnih posledic. Med te spada tudi pravica izpodbijanja pravnih dejanj po določbah ZPPSL. Ker je (tudi) ta pravica nastala z začetkom stečajnega postopka dne 13.12.1993, je treba za odločitev o utemeljenosti izpodbojnega zahtevka uporabiti določbe ZPPSL/89. Za ugotavljanje obstoja terjatve v pravdnem postopku pa določbe ZPPSL potem, ko je bil udeleženec stečajnega postopka s pravnomočnim sklepom, izdanim v stečajnem postopku, napoten na pravdo, sploh ne pridejo v poštev.

V precejšnjem delu revizije izpodbija tožena stranka dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev sodišča druge stopnje. Dejanska vprašanja pa niso revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče pri preizkusu utemeljenosti revizije ni upoštevalo njenih navedb, nanašajočih se na ugotovljeno dejansko stanje.

Ne glede na to, da tožena stranka sploh ni navedla, kateri član pritožbenega senata naj bi bil po zakonu izločen, iz njenih navedb izhaja, da ta član pritožbenega senata ni sodeloval v tej zadevi pri izdaji prvostone odločbe. Zato po 5. točki 71. člena ZPP ni bil izločen odločati na pritožbeni stopnji.

Tožena stranka tudi ni navedla, katero ravnanje sodišča opredeljuje kot kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ampak je samo del omenjene zakonske določbe prepisala. Zato ni mogoč preizkus, ali obstoji kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz omenjene zakonske določbe.

Pač pa ima tožena stranka prav, da sta sodišči druge in prve stopnje z odločitvama v prvem odstavku 1./ točke izreka sodbe sodišča druge stopnje in v ustreznem delu odločitve v 3./ točki izreka sodbe sodišča prve stopnje kršili 11. točko drugega odstavka 354. člena ZPP.

Iz 2. odstavka 127. člena ZPPSL/89 izhaja, da lahko stečajni dolžnik prereka tudi terjatev, za katero je upnik zoper stečajnega dolžnika že pridobil izvršilno listino. To pa ne pomeni, da lahko stečajni dolžnik s tožbo zahteva ugotovitev neobstoja terjatve, katere obstoj je s pravnomočno sodno odločbo že ugotovljen. Takšnega upravičenja ZPPSL tudi v primeru morebitne nepravilnosti že pravnomočne sodne odločbe stečajnemu dolžniku ne daje. Terjatev, za katero je pridobil izvršilni naslov, lahko prereka iz razlogov, ki jih lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa tudi n. pr. iz razlogov, iz katerih se lahko zahteva obnova postopka. V zadnje navedenem primeru ne bo vložil tožbe, ampak predlog za obnovo postopka (2. odstavek 127. člena ZPPSL/89 - "...drug postopek po prvem odstavku tega člena").

Sodne odločbe ni mogoče spraviti s sveta drugače kot s pravnimi sredstvi - rednimi ali izrednimi. Samo z njimi je mogoče izposlovati njeno razveljavitev. Če bi tožeča stranka uspela s tožbo na ugotovitev neobstoja terjatev, glede katerih vključuje sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 19.1.1993 opr. štev. X Ig 94/93 v nalogu tožeči stranki, naj omenjene terjatve toženi stranki plača, tudi ugotovitev njihovega obstoja, bi to pomenilo obstoj dveh diametralno nasprotnih sodnih odločb o isti sporni stvari med istima strankama. Do takšne situacije pa ne sme priti. Zato ZPP prepoveduje ponovno sojenje o že pravnomočno razsojeni stvari, sodišču pa nalaga, da po uradni dolžnosti pazi, ali je o stvari že pravnomočno razsojeno (2. odstavek 333. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je menilo, z njegovim stališčem se je očitno strinjalo tudi pritožbeno sodišče, da lahko v drugem postopku na podlagi tožbe ponovno odloča o obstoju terjatev zato, ker je tožeča stranka uspela izpodbiti svoje pravno dejanje - opustitev ugovora zoper sklep o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo plačilo spornih terjatev. Takšno stališče pa je pravno zmotno.

Uspelo izpodbijanje opustitve ugovora zoper sklep o izvršbi ne učinkuje med strankama izvršbe, niti ne na izvršilni naslov in njegovo pravnomočnost. Pravnomočno sodno odločbo je namreč možno izpodbijati samo z izrednim pravnim sredstvom, kar tožba na izpodbijanje pravnih dejanj ni. (Samo) učinku pravnomočnosti pa se je možno izogniti v postopku za vrnitev v prejšnje stanje, če so za to izpolnjene zakonske predpostavke. Zato sodišče, čeprav je tožeča stranka uspela z izpodbojnim zahtevkom, ni smelo ponovno odločati še o obstoju terjatev. Izpodbijanje pravnega dejanja, ki je lahko uspešno samo, če so izpolnjene zakonske predpostavke izpodbijanja, učinkuje namreč samo proti stečajni masi (4. odstavek 116. člena ZPPSL/89), sicer pa ne.

S tem, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev neobstoja terjatev, za plačilo katerih je tožena stranka že izposlovala pravnomočno sodno odločbo, je zahtevala ponovno odločanje o že pravnomočno razsojeni stvari (glej: Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, str. 450), sodišči druge in prve stopnje pa sta v omenjenem obsegu o njej ponovno tudi odločali. To pa je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke delno ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje delno - v obsegu pod "sklenilo" izreka te odločbe - razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (2. odstavek 394. člena ZPP).

V ostalem delu (izpodbijanje pravnih dejanj ter nalog za plačilo) pa revizija ni utemeljena.

Kot pravna dejanja je možno izpodbijati tudi opustitve (2. odstavek 112. člena ZPPSL/89). Takšna dejanja morajo biti hotena, sicer bi jih težko podvedli pod pojem "dejanje". Kot pravno dejanje je možno izpodbijati tudi opustitev procesnega dejanja v postopku prisilne izvršbe (prvi odstavek 115. člena ZPPSL/89). Ravno to pa je predmet izpodbijanja v tem postopku - opustitev ugovora zoper sklep o izvršbi. V primeru uspelega takšnega izpodbijanja učinek izvršilne listine med dolžnikom in upnikom iz izvršilne listine ne preneha, preneha pa proti (ostalim) upnikom stečajnega dolžnika (drugi odstavek 115. člena ZPPSL/89). Tudi če ne bi bilo določbe drugega odstavka 115. člena ZPPSL/89, ki izrecno pove, da ima uspelo izpodbijanje pravni učinek samo proti (ostalim) upnikom stečajnega dožnika, bi do istega zaključka prišli tudi po četrtem odstavku 116. člena ZPPSL/89. Po tem izgubi izpodbito pravno dejanje pravni učinek samo proti stečajni masi (torej proti tistim, katerih terjatve se iz stečajne mase poplačajo, to je: proti stečajnim upnikom).

Glede na opisano učinkovanje izpodbijanja pravnega dejanja opustitve procesnega dejanja, ugotavljanje obstoja dejanskega stanja izpodbijanja v situaciji, kakršna je obravnavana, in njej podobnih, ter ugotovljenemu dejanskemu stanju sledeča odločitev, ni odločanje o že pravnomočno razsojeni stvari. Zato tožena stranka z omenjenim procesnim ugovorom zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katerim ja bila zavrnjena njena pritožba zoper točko 1a izreka prvostopne sodbe, tudi po določbah ZPPSL/89, ne more uspeti.

V ostalem uveljavlja revizija v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi pritožbe zoper odločitvi v točki 1 in 2 izreka prvostopne sodbe samo ugovore dejanske narave. Kot je že zgoraj povedano, ti niso revizijski razlog. Katere obveznosti tožeče stranke je tožena stranka pokrila z nanjo cediranimi terjatvami tožeče stranke pa za odločitev ni pomembno. Pomembno je samo, da jih je tožena stranka uporabila za pokritje svojih terjatev proti tožeči stranki, s čimer je, glede na vse ostale dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga sojenju na drugi stopnji, v obsegu nanjo cediranih terjatev prišla v primerjavi z ostalimi upniki tožeče stranke v ugodnejši položaj, stečajna masa pa je manjša za zneske iz cediranih terjatev.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi proti tistemu delu izpodbijane odločbe, glede katere je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ne obstoje. Omenjeni del izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče dodatno preizkusilo še v okviru 386. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ugotovilo pa je tudi, da je bilo, glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno odločeno tudi po določbah ZPPSL/89. Čeprav je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo, v odločitve o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka ni poseglo. V zvezi s tistim delom tožbenega zahtevka, glede katerega je revizijsko sodišče tožbo delno zavrglo namreč ni bilo posebnih stroškov. V revizijskem postopku pa jih tožena stranka ni prijavila.