Jedro

Zaradi številnih olajševalnih okoliščin, zaradi katerih je sodišče prve stopnje na podlagi 90. člena ZDR pogojno odločilo izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, niso dokazani resni razlogi iz Konvencije MOD št. 158 za prenehanje delovnega razmerja. Te razloge mora dokazati delodajalec.

Po določbi 8. člena navedene Konvencije in po določbi 2. točke prvega odstavka 24. člena ZDSS je sodišče pristojno presojati vse razloge in druge okoliščine, iz katerih je mogoče ugotoviti, ali je dan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Disciplinski organi tožene stranke so z izpodbijanima sklepoma (z dne 7.4.1995, št. 1/1995 in z dne 9.5.1995, št. 01/1995) ugotovili, da si je tožnica dne 1.2.1995 prilastila 1 kg holandskega paradižnika in 0.60 kg cvetače. S tem je storila hujšo kršitev delovnih obveznosti po 43. točki 9. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti ("protipravno prisvajanje blaga, denarja ali delovnih sredstev in njihovih delov oziroma lastnine sodelavcev". V nadaljevanju: Pravilnik). Tožnici so izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pri tem so upoštevali olajševalne in obteževalne okoliščine.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odložilo za dobo enega leta. Odločitev je oprlo na 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) ter na 11. in 14. člen Pravilnika. Ugotovilo je, da so dane številne olajševalne okoliščine (tožnica je starejša ženska, še ni bila v disciplinskem postopku, opredeljena je kot invalidka, samostojno preživlja družino, z disciplinskim dejanjem nista bila ogrožena življenje in zdravje, ni bil ogrožen delovni proces, toženi stranki ni bila povzročena večja materialna škoda), ki utemeljujejo tak izrek. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnico sprejeti nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 12.5.1995 do upokojitve dne 13.9.1997, ji plačati prispevke in za navedeno obdobje tudi plačo. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 3. in 5. točki izreka tako, da je kot neutemeljena zavrnilo zahtevka na vrnitev tožnice ne delo in na plačilo najmanj šestih plač.

V drugih delih izreka je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da so pri tožnici dane takšne olajševalne okoliščine, ki po določbi 90. člena ZDR utemeljujejo pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da v določbi 55. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) ni osnove za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa. Po 90. členu ZDR je takšna odložitev dovoljena, vendar so pooblaščeni tako odločiti le disciplinski organi, ne pa tudi sodišče. To velja predvsem zato, ker je bil disciplinski postopek zakonit in ker so bile upoštevane tudi posebne (kvalifikatorne) okoliščine. Sodišči sta z odločitvama posegli na področje avtonomnega odločanja organov tožene stranke, ki so pretehtali vse olajševalne in obteževalne okoliščine. Tožnica je bila upokojena in zato tako imenovane pozitivne prognoze ne bo mogoče preveriti.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizja ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so določeni v 382. in 385. členu ZPP. Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo. Ker revident pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje izpodbija le zaradi zmotne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče v zvezi z morebitnimi drugimi bistvenimi kršitvami postopka izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob pravni podlagi, na katero sodišči prve in druge stopnje pravilno opirata svoji odločitvi, je treba upoštevati tudi določbe Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84 - Mednarodne pogodbe - v zvezi v Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija). V 4. členu Kovencije je določeno, da delovno razmerje delavca ne preneha, če ni za to resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Po določbi točke a) drugega odstavka 9. člena Konvencije je na delodajalcu dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja po definiciji iz 4. člena Konvencije.

Hujša kršitev delovnih obveznosti, ki jo stori delavec, sodi v pojem "obnašanje delavca". Ta je bila ugotovljena v dokaznem postopku na sodišču prve stopnje. Delodajalcu pa ni uspelo dokazati, da je dan "resen razlog" za prenehanje delovnega razmerja. Številne olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, sodijo v dejansko podlago sodbe. Ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske zaključke sodišča prve stopnje o olajševalnih okoliščinah, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Med olajševalnimi okoliščinami je tudi navedeno, da z dejanjem tožnice toženi stranki ni bila povzročena večja škoda oziroma ta sploh ni nastala (Sklep Začasnega nadzornega sveta z dne 9.5.1995, A5). Zaradi vrste blaga, ki si ga je prisvojila tožnica, je škoda majhna. Zaradi ugotovljenih olajševalnih okoliščin, upoštevajoč tudi vrednost zelenjave, toženi stranki ni uspelo dokazati, da so dani resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja. Disciplinski ukrep, ki so ga izrekli organi tožene stranke, je v nesorazmerju s podsledicami in številnimi olajševalnimi okoliščinami, ki jih je treba pri izrečeni sankciji upoštevati. Izpodbijana sodba je zato pravno pravilna, ker so bili dani pogoji po ZDR za odložitev izvršitve izrečenega ukrepa.

V 55. členu ZTPDR so določene le vrste disciplinskih ukrepov, zato iz tega člena ne izhaja možnost odločitve o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja. Možnost za takšno odločitev pa je dana v 90. členu ZDR, zato nasprotne revizijske navedbe niso sprejemljive.

Ni tudi mogoče sprejeti stališča v reviziji, da sodišče ni pooblaščeno odločiti tako, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. V prvem odstavku 8. člena Konvencije je določeno, da se lahko delavec, če meni, da mu je delovno razmerje neopravičeno prenehalo, pritoži (med drugim) pri sodišču. Ta organ ima po določbi prvega odstavka 9. člena Konvencije pravico proučiti razloge za prenehanje delovnega razmerja ter druge okoliščine v zvezi s primerom, in odločiti, ali je bilo prenehanje opravičeno. Iz te določbe izhaja, da sodišče ugotavlja in presoja razloge in tudi določene (torej tudi olajševalne) okoliščine posameznega primera. To je storilo sodišče prve stopnje. Sodišči torej nista prekoračili pooblastil, ki jih daje Konvencija, ravnali pa sta tudi v skladu z določbo 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), ki določa obseg odločanja delovnih sodišč.

Delovna sodišča lahko na podlagi 2. točke prvega odstavka navedenega člena tudi spremenijo odločitve organov tožene stranke, torej delodajalca.

Revizijsko sodišče je po obrazloženem, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91/I, 45/I/94).