Jedro

Pri tožniku ni šlo le za "dobro vero", temveč za zavestno odločitev, da se ne bo ravnal po mnenju zdravniške komisije, ampak bo "tvegal" v upanju, da mu bo bolniški stalež podaljšan. Takšna "dobra vera" ne pomeni upravičenega razloga za odsotnost z dela.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki in se po daljši bolniški odsotnosti ni vrnil na delo. Zato mu je na podlagi dokončne odločbe tožene stranke zaradi neupravičenih izostankov z dela prenehalo delovno razmerje.

Sodišče prve stopnje je sklepe o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu in denarnim zahtevkom. Ugotovilo je, da je bil tožnik odsoten z dela od 12.10. do 19.10.2001, vendar te odsotnosti ni mogoče šteti za neupravičeno. Bil je v zmoti, da ima odobren bolniški stalež, lečeča zdravnica pa ga je na pregledu 11.10.2001 zavedla, ko mu ni izrecno povedala, da mora naslednji dan na delo. Pri izdaji potrdila o upravičeni odsotnosti z dela z dne 19.10.2001 je prišlo do napake pri izpisu datuma zaključka bolniškega staleža, ki ga je zdravnica popravila z zdravniškim potrdilom z dne 23.10.2001. Ta napaka ne more biti v škodo tožniku, tožena stranka pa ob izdaji sklepa prve stopnje o prenehanju delovnega razmerja z dne 19.10.2001 ni mogla z gotovostjo zaključiti, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik je bil v dobri veri, da je njegova odsotnost z dela po 12.10.2001 upravičena.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v mnenju zdravniške komisije z dne 9.10.2001 izrecno navedeno, da je začasna zadržanost od dela zaključena dne 11.10.2001, v pravnem pouku pa, da se mora tožnik ravnati po tem mnenju, ne glede na vloženo zahtevo za njegovo presojo. Iz izpovedi lečeče zdravnice izhaja, da je tožnika opozorila na to, da njegov delovni status ni urejen v primeru, če bolniškega staleža ne bo dobil. Tožnik je bil torej seznanjen z dejstvom, da mu bolniški stalež za obdobje po 11.10.2001 ni odobren. Nepomembno je, ali je zdravnica tožniku izrecno povedala, da mora 12.10.2001 v službo, saj to izhaja iz mnenja zdravniške komisije z dne 9.10.2001. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožnik revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabljeno.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90). Ta zakonska določba v sklepih tožene stranke sicer ni izrecno navedena, je pa očitno, da gre za to zakonsko podlago: tožniku je delovno razmerje prenehalo s prvim dnem odsotnosti z dela. Pri presoji zakonitosti takega prenehanja delovnega razmerja sta pomembni dve okoliščini: ali je bila odsotnost (ne)upravičena ter ali se je delavec na delo (po odsotnosti) vrnil ali ne.

Ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za presojo, da je bil tožnik v dobri veri o upravičenosti svoje odsotnosti po 11.10.2001. Tožnik je prejel oziroma je bil seznanjen z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje z dne 9.10.2001, po katerem mu je bolniški stalež zaključen z 11.10.2001. Tega dne je bil tudi pri svoji lečeči zdravnici, ki pa mu takrat drugega bolniškega staleža ni odobrila, podaljšanje prejšnjega pa glede na njegovo trajanje ni bilo v njeni pristojnosti. Revizija pravilno opozarja, da bi se moral tožnik ravnati po mnenju zdravniške komisije ne glede na to, ali ga je lečeča zdravnica na to še posebej opozorila ali ne (242. člen Pravil).

Naknadno odobravanje bolniške odsotnosti (za nazaj) je mogoče le v izjemnih primerih (239. člen Pravil), ki pa v obravnavani zadevi niso podani, poleg tega pa do tega tudi ni prišlo. Lečeča zdravnica tožniku tudi 19.10.2001 ni odobrila bolniške odsotnosti za čas od 12. do 19.10.2001. V tega dne izdanem bolniškem listu je datum zaključka bolniškega staleža sicer očitno napačen: je v nasprotju s podatki v bolniškem listu (ki ga je pojasnila lečeča zdravnica ob zaslišanju) in tudi z mnenjem zdravniške komisije z dne 9.10.2001 (datum zaključka po tem mnenju je v bolniškem listu pravilno naveden).

Razlogi, ki jih navajata obe sodišči za svojo odločitev, ne utemeljujejo upravičenosti za odsotnost z dela. Tožniku je 11.10.2001 moralo biti jasno, da po tem datumu bolniške odsotnosti nima odobrene. Kot izhaja iz izpovedi lečeče zdravnice se tudi ni mogel zanašati na to, da mu bo odobrena oziroma da bo njegovi zahtevi za presojo mnenja z dne 9.10.2001 ugodeno in mu bo stalež podaljšan. Jasno mu je bilo predočeno, da bo moral v primeru nepodaljšanja staleža svojo odsotnost nekako pokriti, na primer z dopustom. To je lečeča zdravnica v svojem potrdilu z dne 23.10.2001 delodajalcu tudi predlagala.

Po presoji revizijskega sodišča zato ni šlo le za "dobro vero" tožnika, temveč za njegovo zavestno odločitev, da se ne bo ravnal po mnenju zdravniške komisije, temveč bo "tvegal" v upanju, da mu bo bolniški stalež podaljšan. Takšna "dobra vera" (ugotovitev o tem je dejanska ugotovitev obeh nižjih sodišč) ne pomeni upravičenega razloga za odsotnost z dela. Pravila ravnanja so jasna in zavezujoča tako za zavarovanca kot zdravnika: zaključek bolniškega staleža pomeni za zaposlenega zavarovanca, da se mora vrniti na delo ne glede na to, ali se je na odločitev o zaključku staleža pritožil ali ne.

Tako iz kasnejših mnenj zdravniških komisij I. in II. stopnje (z dne 16.10., 26.10. in 12.11.2001) kot iz odločbe ZZZS z dne 4.1.2002, izhaja, da ni bilo medicinskih razlogov za podaljšanje bolniškega staleža po 11.10.2001 iz razlogov, zaradi katerih je bil odobren (poškodba pri delu). Ker lečeča zdravnica bolniškega staleža tudi zaradi kakšnega novega razloga ni odobrila, očitno tudi takega razloga ni bilo.

Napaka v bolniškem listu se je zgodila šele 19.10.2001, ko je bil ta izdan in je bila takoj tudi popravljena. Zato ne more vplivati na neupravičenost tožnikove odsotnosti z dela za nazaj in tudi ni mogoče govoriti, da je bil s tem tožnik zaveden s strani lečeče zdravnice. Do 19.10. je bil že več kot pet dni odsoten z dela, ne da bi za to imel opravičilo.

Po presoji revizijskega sodišča je pravilna odločitev tožene stranke, da je bil tožnik od 12. do 19.10.2001 neupravičeno odsoten z dela. Toda za pravilno in zakonito odločitev ni bilo popolnoma ugotovljeno dejansko stanje glede druge okoliščine: ali se tožnik res ni vrnil na delo. Ta okoliščina pa je pomembna za odločitev o datumu prenehanja delovnega razmerja. Po 5. točki prvega odstavka 100. člena ZDR90 namreč delovno razmerje delavcu, ki se vrne na delo, zaradi neupravičenih izostankov preneha šele z dokončnostjo sklepa delodajalca in ne že s prvim dnem odsotnosti. Vrnitev na delo pa ne pomeni samo dejanske, fizične vrnitve na delo. Lahko gre tudi za to, da je delavcu nadaljnja odsotnost odobrena, tudi z novim bolniškim staležem. V primeru tožnika gre prav za to. Z 19.10.2001 mu je bil namreč odobren nov bolniški stalež zaradi prometne nesreče. Ta stalež je trajal po podatkih v spisu do 18.11.2001 (prilogi A14 in A15), torej ves čas odločanja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik se do dokončnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja ni mogel dejansko vrniti na delo iz upravičenih razlogov, tako odsotnost pa je treba šteti kot da je delavec še vedno v delovnem razmerju - torej kot da je "na delu".

Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Res je, da je revizijo vložila le tožena stranka, vendar ne gre za odločitev v njeno škodo. Odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu zaradi neupravičenega izostanka je zakonita le, če je pravilno odločeno tudi o datumu prenehanja. To pa je odvisno najprej od dejanske ugotovitve, ali se tožnik res ni več vrnil na delo od 12.10.2001. Samo v tem primeru je namreč odločitev tožene stranke v celoti zakonita.