Jedro

Prošnja tožnika za mednarodno zaščito je bila v Republiki Sloveniji registrirana 22. 7. 2026, torej po 12. 6. 2026. V 83. členu Uredbe 2024/1351 je določeno, da se Uredba (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) razveljavi z učinkom od 12. junija 2026. Nadalje je v drugem odstavku 84. člena Uredbe 2024/1351 določeno, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. junijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Iz tega določila logično izhaja, da pa se tiste prošnje, ki so registrirane po 12. juniju 2026, obravnavajo po Uredbi 2024/1351, torej se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, določi v skladu z novo uredbo. V 85. členu Uredbe 2024/1351 pa je določeno, da se ta uredba uporablja od 12. junija 2026. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila prošnja za mednarodno zaščito registrirana po 12. juniju 2026, torej se zanjo v celoti uporabljajo določila Uredbe 2024/1351, zaradi česar določila Uredbe Dublin III ne morejo biti več relevantna za obravnavani primer. Poleg tega je Zvezna republika Nemčija potrdila ponovni sprejem tožnika in sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, česar nedvomno ne bi storila, če glede na določila nove zakonodaje ne bi bila pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj je za nadaljnjo obravnavo le-te odgovorna Zvezna republika Nemčija. Nadalje je med drugim tudi odločila, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 28. 7. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Če zaradi pobega prosilca ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v 6-mesečnem roku, se rok za predajo lahko podaljša na največ 3 leta.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila registrirana 22. 7. 2026. Tožniku so bili odvzeti prstni odtisi in posredovani v Centralni sistem EURODAC. Ugotovljeno je bilo, da je pri odvzemu prstnih odtisov prišlo do sistemske napake, zaradi česar ni bilo mogoče pridobiti odgovora. Ob vložitvi prošnje je tožnik navajal, da je predhodno za mednarodno zaščito zaprosil v več državah članicah, med drugim tudi v Zvezni republiki Nemčiji. Predložil je dovoljenje za bivanje za prosilca za priznanje mednarodne zaščite v Zvezni republiki Nemčiji, veljavno do 25. 2. 2025. Na podlagi dovoljenja za bivanje, iz katerega izhaja, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito že registrirala Zvezna republika Nemčija, je Republika Slovenija 24. 7. 2026 v skladu z 41. členom Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maj 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi Uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba 2024/1351) tej državi poslala zahtevo za ponovni sprejem, ta pa je 28. 7. 2026 potrdila prejem zahteve in priznala odgovornost. Sklicujoč se na točko (b) prvega odstavka 36. člena Uredbe 2024/1351 tožena stranka navaja, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavo prošnje, dolžna ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je v drugi državi članici v obravnavi ali ki je v drugi državi članici brez dovoljenja za prebivanje.

3.Glede na to, da se je Zvezna republika Nemčija strinjala oziroma potrdila, da bo ponovno sprejela tožnika, se bo tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 46. člena Uredbe 2024/1351 s pristojnim organom Zvezne republike Nemčije dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem letališču v Münchnu. Tožena stranka bo tožnika pravočasno obvestila o prvem predvidenem datumu predaje.

4.Tožnik v tožbi navaja, da se Uredba 2024/1351 uporablja od 1. julija 2026 in s tem dnem preneha veljati Uredba št. 604/2013 (Uredba Dublin III). To pomeni, da morajo biti vsi postopki, sproženi po tem datumu, procesno skladni z novimi določbami, vendarle pod pogojem, da so materialnopravni roki v trenutku uveljavitve novega prava sploh še obstajali. Novi predpisi ne morejo retroaktivno spreminjati pravnih položajev, ki so pod starim zakonom že dokončno ugasnili. Tožnikov azilni status v Nemčiji je potekel 25. 2. 2025. Pod starim režimom Uredbe Dublin III so bili roki za ponovni sprejem in izvedbo predaje strogo prekluzivni. Če država članica v vmesnem času ni izvedla predaje, je odgovornost prejšnje države nepovratno in dokončno ugasnila, s čimer se je trajno prenesla na državo, kjer se prosilec nahaja. Ker so roki za ponovni sprejem Nemčije potekli že tekom leta 2025 pod režimom Uredbe Dublin III, uveljitev Uredbe 2024/1351 s 1. julijem 2026 nima pravne moči, da bi retroaktivno oživila ali ekshumirala davno ugaslo odgovornost Nemčije. Nemški organi so podali pravno zmotno in površno privolitev k ponovnemu sprejemu. Tožena stranka pa je to privolitev nekritično prevzela. Zaradi tega je izpodbijani sklep materialno pravno napačen. Poleg tega tožena stranka v izpodbijanem sklepu po eni strani trdi, da je Nemčija tožniku izdala odločbo o vrnitvi in izrecno prepoved vstopa v schengensko območje, po drugi strani pa ugotavlja, da je tožnik samoiniciativno predložil nemško dovoljenje za bivanje, ki je veljalo do 25. 2. 2025. Obstoj teh dveh trditev pa je pravno nemogoč. Tožnik v Nemčiji nikoli ni prejel uradne odločbe o prepovedi vstopa. Nemčija sploh ni bila seznanjena z obstojem tožnikovega pretečenega statusa, dokler tožnik sam v Sloveniji ni predložil pretečene kartice. Bilateralno administrativno dogovarjanje ne more nadomestiti strogih materialnopravnih pogojev in ne more iti v škodo prosilca.

5.Tožnik ne zanika, da je bil njegov neposredni motiv za izbiro Nemčije povezan z osebno vezjo, vendar to dejstvo ne izključuje njegovega primarnega statusa begunca in političnega preganjanca v Turčiji. Ko so s tožnikom začeli manipulirati nemški policisti turške narodnosti, je Nemčija zanj v trenutku postala nevarno in sovražno okolje.

6.Poleg tega je pri odvzemu prstnih odtisov prišlo do sistemske napake, zaradi česar ni bilo mogoče pridobiti odgovora iz osrednjega sistema EURODAC. Ker uradni odgovor zaradi sistemske napake ni obstajal, organ ni imel zakonite podlage, da to procesno praznino sanira s prehitrim administrativnim sklepanjem na škodo tožnika. Osrednji steber ugotavljanja odgovornosti po Uredbi 2024/1351 in Uredbi 2024/1358 temelji na uradnem, tehnično nespornem in potrjenem zadetku. Ker tožena stranka ni pridobila odgovora iz sistema, ne obstaja zakonit biometrični dokaz, ki bi povezoval tožnika s prejšnjim postopkom na način, kot ga predpisuje evropska zakonodaja. Zaradi tega je navedeni sklep v tem delu nezakonit, ker temelji na nepopolnih, pomanjkljivih in tehnično nepreverjenih podatkih.

7.Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo diskrecijske (humanitarne) klavzule, po kateri lahko Slovenija ne glede na pretekle statuse prevzame obravnavo prošnje. Tožnik izpolnjuje vse pogoje za izkazovanje utemeljenega in resnega strahu pred predajo Nemčiji. V njegovem primeru gre za profiliranega političnega nasprotnika trenutne turške oblasti. Zvezna republika Nemčija in Turčija imata tesne bilateralne, varnostne in migracijske sporazume. Nemčija izvaja restriktivno politiko do turških in kurdskih političnih azilantov. Tožena stranka je opustila dolžnost presoje stanja v ciljni državi predaje (Nemčiji) z vidika dostopa do poštenega azilnega postopka za specifično skupino turških političnih opozicijskih aktivistov. Poročila organizacij Amnesty International in Human Rights Watch izpostavljajo, da je Zvezna republika Nemčija drastično zaostrila svojo migracijsko politiko. Nemčija uvaja pospešene in zaprte mejne ter letališke postopke za državljane držav z nizko stopnjo priznanja zaščite, med katere sedaj administrativno uvršča tudi Turčijo. Prosilci so podvrženi neposredni nevarnosti hitrega izgona. V najnovejši precedenčni zadevi nemškega sodišča je sodišče izrecno razsodilo, da nevarnost mučenja in nečloveškega ravnanja v Turčiji za politične opozicijske nasprotnike ni odpravljena. Nemško ustavno sodišče je določilo, da so deportacije v države izvora nezakonite, če obstaja realno tveganje mučenja, razen če ciljna država izda ustrezna in učinkovita zagotovila, ki pa jih Turčija v primeru opozicijskih aktivistov ne spoštuje. Tožnika so v Nemčiji pridržali policisti turške narodnosti, ki so ga ogoljufali in mu lagali glede njegovega statusa in prepovedi vstopa. Upravičeno se boji vrnitve v to državo. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

8.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Obstaja realna nevarnost, da bo tožnik v Nemčiji nemudoma pridržan in deportiran v Turčijo, kjer mu grozi zaporna kazen in mučenje. S predajo Nemčiji bi tožena stranka izvedla posredno kršitev načela nevračanja. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Zvezni republiki Nemčiji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP.

9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito že registrirala Zvezna republika Nemčija. Glede na navedeno je Republika Slovenija Zvezni republiki Nemčiji poslala zahtevo za ponovni sprejem in ta je sprejem potrdila in priznala odgovornost za obravnavo prošnje tožnika. Rok za predajo tožnika ni potekel. Dejstvo, da tožnik poseduje dovoljenje za bivanje prosilca za mednarodno zaščito, veljavno do 25. 2. 2025, neizpodbitno izkazuje, da je tožnik v Zvezni republiki Nemčiji predhodno zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, kar pomeni, da je odgovornost za obravnavo njegove prošnje na strani Zvezne republike Nemčije, kar je ta tudi potrdila v odgovoru na zahtevo za ponovni sprejem. Pri prepovedi vstopa in sprejetju odgovornosti za obravnavo tožnikove prošnje gre za dve ločeni dejstvi. Tožnik je evidentno zaprosil za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji, kar pa ne izključuje dejstva, da je bila izdana prepoved vstopa in prebivanja. Osebne okoliščine, zaradi katerih se je tožnik sprva namenil v Zvezno republiko Nemčijo, ter okoliščine, zaradi katerih je to državo kasneje zapustil, so povsem nerelevantne. Neizpodbitno ostaja dejstvo, da je odgovornost za obravnavo prošnje sprejela Zvezna republika Nemčija. Glede očitka, da tožena stranka ni pridobila podatkov iz evidence EURODAC, pa le-ta pojasnjuje, da je tožnik sam predložil dovoljenje za bivanje za prosilca za mednarodno zaščito, kar neizpodbitno izkazuje, da je v Zvezni republiki Nemčiji predhodno zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, kar pomeni, da je odgovornost za obravnavo njegove prošnje na strani Zvezne republike Nemčije.

10.V zvezi s tožbenim zatrjevanjem, da je tožnik v Republiki Turčiji politično preganjan in da imata Zvezna republika Nemčija in Republika Turčija tesne odnose, pa tožena stranka odgovarja, da se je tožnik kljub domnevno tesnim odnosom odločil prav za Zvezno republiko Nemčijo, kar kaže, da ni imel zadržkov v zvezi z domnevno povezavo med državama. Po predaji Zvezni republiki Nemčiji bo lahko tam zaprosil za priznanje mednarodne zaščite in bo v celoti užival zaščito pred organi izvorne države. V zvezi s tožbenimi podatki o tem, da je stopnja priznanja mednarodne zaščite v Nemčiji za državljane Republike Turčije drastično padla, pa tožena stranka odgovarja, da je ta podatek povsem nerelevanten, saj se vsak primer presoja individualno. Sam podatek o odstotku ugodenih prošenj ne daje celotne slike, saj ni niti jasno, kolikšen del prosilcev, državljanov Republike Turčije je samovoljno zapustilo Zvezno republiko Nemčijo in je bil postopek ustavljen oziroma je bila prošnja zavržena zaradi drugih razlogov. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

11.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 7. 9. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

12.Tožnik je na zaslišanju povedal, da ne želi, da bi se v Nemčiji reševala njegova prošnja za mednarodno zaščito, ker se tam ne počuti varnega v skupini, kjer so obravnavali njegovo vlogo za mednarodno zaščito. V Nemčiji je bil nastanjen v azilnem domu in je bil z nastanitvijo zadovoljen, ne pa z osebjem. V kampu je bil glavni nek Turek, tožnika niso marali in mu niso določili prevajalca za turški jezik. Razgovor v zvezi z mednarodno zaščito v Nemčiji ni bil opravljen, saj ni dal izjave, ker je imel vse potrebne podatke v telefonu, telefon pa so mu vzeli. Z osebo, ki je bila vodilna v azilnem domu, je imel težavo, ker je želel iti na tečaj nemščine, pa mu niso dali dokumentov in ni mogel iti. Hotel je odpreti bančni račun in mu niso izročili potrebnih dokumentov. Izmislili so si, kot da je hotel zažgati kamp in so poklicali policijo in ga odpeljali v pripor. V azilnem domu v Nemčiji je bil 8 mesecev. O prošnji za mednarodno zaščito je prejel negativno odločbo, čeprav ni bila pridobljena njegova izjava. To negativno odločbo ima v telefonu, katerega ima v Postojni. Zoper odločbo se je pritožil, vendar ni počakal odločbe o njegovi pritožbi, ker je prej zapustil Nemčijo in odšel v Francijo. Na vprašanje, ali odločbe ni dobil v pisni obliki, glede na to, da je rekel, da jo ima v telefonu, je rekel, da je nima v papirnati obliki, to je fotografiral, da bi imel vse pri sebi. Zanikal je, da bi imel v Nemčiji brezplačno pravno pomoč v postopku mednarodne zaščite, na odločitev sodišča pa ni počakal do konca zato, ker so ga začeli brez razloga preganjati in ga voditi na policijo, tam mu niso ponudili prevajalca, zato je moral zapustiti Nemčijo. Na naslednje vprašanje, ali še vedno trdi, da v postopku mednarodne zaščite ni imel prevajalca, pa je odgovoril, da so mu enkrat na začetku dali prevajalca, vendar takrat ni hotel govoriti, ker ni imel pri sebi telefona in s tem dokumentov, s katerimi bi z dokazi podprl prošnjo.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je imel tožnik v Zvezni republiki status prosilca za mednarodno zaščito in da je Zvezna republika Nemčija sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa je med strankama vprašanje, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ker tožena stranka ni več uporabila določil Uredbe Dublin III, sporno pa je tudi vprašanje, ali tožniku v Zvezni republiki Nemčiji dejansko grozi nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja ter s tem nevarnost kršitve 3. člena EKČP.

Sodišče meni, da je tožena stranka materialno pravo pravilno uporabila s tem, ko je v celoti upoštevala le določila Uredbe 2024/1351. Pri tem pa sodišče opozarja, da je bila Uredba 2024/1351 popravljena, kar se tiče datumov začetka njene veljavnosti (Uradni list Evropske unije L, 2024/1351, 22. maj 2024), kar bo sodišče upoštevalo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe (v tožbi je namreč naveden napačen datum). Nesporno je bila prošnja tožnika za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji registrirana 22. 7. 2026, torej po 12. 6. 2026, čemur tudi tožeča stranka ne oporeka. V 83. členu Uredbe 2024/1351 je določeno, da se Uredba (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) razveljavi z učinkom od 12. junija 2026. Nadalje je v drugem odstavku 84. člena Uredbe 2024/1351 določeno, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. junijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Iz tega določila logično izhaja, da pa se tiste prošnje, ki so registrirane po 12. juniju 2026, obravnavajo po Uredbi 2024/1351, torej se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, določi v skladu z novo uredbo. V 85. členu Uredbe 2024/1351 pa je določeno, da se ta uredba uporablja od 12. junija 2026. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila prošnja za mednarodno zaščito registrirana po 12. juniju 2026, torej se zanjo v celoti uporabljajo določila Uredbe 2024/1351, zaradi česar določila Uredbe Dublin III ne morejo biti več relevantna za obravnavani primer. Poleg tega je Zvezna republika Nemčija potrdila ponovni sprejem tožnika in sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, česar nedvomno ne bi storila, če glede na določila nove zakonodaje ne bi bila pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Tožnik nadalje v tožbi zatrjuje, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu po eni strani trdi, da mu je Nemčija izdala odločbo o vrnitvi in izrecno prepoved vstopa v schengensko območje, po drugi strani pa ugotavlja, da je tožnik samoiniciativno predložil nemško dovoljenje za bivanje, ki je veljalo do 25. 2. 2025 in da je obstoj teh dveh trditev pravno nemogoč. Ne glede na navedeno je Zvezna republika Nemčija odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela po navedenih odločitvah, iz česar izhaja, da je pripravljena obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito in ga bo kot prosilca za mednarodno zaščito tudi sprejela.

Nadaljnji tožbeni očitek se nanaša na to, da ni bilo mogoče pridobiti pri odvzemu prstnih odtisov odgovora iz osrednjega sistema EURODAC zaradi sistemske napake, zaradi česar po tožnikovem mnenju tožena stranka ni imela zakonite podlage za svojo odločitev. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je po mnenju sodišča smisel pridobitev podatkov iz sistema EURODAC v primeru, ko se ugotavlja, v kateri državi je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, v tem, da se dokazuje, v katerih državah je prosilec že zaprosil za zaščito. V konkretnem primeru pa o tem ni nobenega dvoma, saj tožnik poseduje izkaznico prosilca za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji, kar dokazuje, da je tam imel status prosilca, zaradi česar ni nobenega pomena, ali so bili prstni odtisi iz sistema EURODAC pridobljeni.

Tožnik nadalje izraža bojazen, da bo v primeru izročitve Nemčiji deležen izgona v izvorno državo, kjer naj bi bil preganjan, s čimer utemeljuje svoj strah pred nevarnostjo nečloveškega ravnanja. Tožnik s tem v zvezi zgolj na splošno navaja, da stopnja priznavanja mednarodne zaščite za turške državljane v Nemčiji pada in da se izvajajo pospešeni postopki na letališčih, ki ne omogoča učinkovitega dostopa do pravne pomoči, nepristranskih tolmačev in celovite vsebinske presoje političnega pregona. S tem v zvezi se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, ki je v svojem odgovoru na tožbo dovolj prepričljivo pojasnila, da se vsak primer presoja individualno in da sam podatek o odstotku ugodenih prošenj ne daje celotne slike, saj med drugim ni jasno niti, kolikšen del prosilcev državljanov Republike Turčije je samovoljno zapustilo Zvezno republiko Nemčijo in je bil postopek ustavljen ali je bila prošnja zavržena zaradi drugih razlogov. Zgolj splošno navajanje statističnih podatkov še ne izkazuje, da v tožnikovem konkretnem primeru Zvezna republika Nemčija ne bi upoštevala načela nevračanja in da bi ga izročila izvorni državi v primeru ugotovitve, da mu tam dejansko grozi nevarnost preganjanja ali resne škode. Tudi na podlagi tožnikovih izjav, ki jih je podal na zaslišanju na sodišču, po presoji sodišča ni mogoče sklepati, da bi obstajale ovire za to, da bi Nemčija reševala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Na zaslišanju je povedal, da je bil nastanjen v azilnem domu in da so bili pogoji nastanitve v redu. Čeprav je sprva trdil, da ni imel prevajalca, je ob koncu zaslišanja povedal, da so mu v začetku vseeno dali prevajalca, vendar sam ni hotel govoriti, ker ni imel pri sebi telefona. Po njegovem pripovedovanju je imel težave z vodjem azilnega doma, ker mu ni omogočil obiskovanje tečaja nemščine in ker mu niso izročili dokumentov, da bi odprl bančni račun. Ne glede na navedeno pa iz teh izjav ni mogoče sklepati, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Nemčijo deležen nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, saj ostaja dejstvo, da tudi če se sledi tožnikovim izjavam, da v Nemčiji ni hotel sodelovati na razgovoru v postopku odločanja o mednarodni zaščiti, ker ni imel telefona, in četudi bi se sledilo njegovim navedbam, da je prejel negativno odločbo, pa je po drugi strani treba upoštevati, da ni počakal dokončne rešitve sodišča, saj je sam povedal, da se je zoper odločbo pritožil, na končno odločitev pa ni počakal. V kolikor bo predan Nemčiji, bo lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito in dokler ne bo končan postopek, ga Zvezna republika Nemčija ne bo deportirala nazaj v Turčijo.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju z ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s trditvami, da obstaja realna nevarnost, da bo tožnik v Nemčiji nemudoma pridržan in deportiran v Turčijo, kjer mu grozi zaporna kazen in mučenje in je s tem izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Pri tem se sklicuje na tožbeno argumentacijo.

Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Zvezni republiki Nemčiji je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. Tožnik ni ponudil nobenega konkretnega dokaza, zakaj prav v njegovem konkretnem primeru Nemčija ne bi upoštevala načela nevračanja in da bi ga nemudoma deportiralo v Turčijo tudi v primeru, če bi ugotovila, da mu tam grozi mučenje. Zvezna republika Nemčija je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, kar logično pomeni, da bo njegovo prošnjo tudi obravnavala in vodila postopek in dokler ne bo končan, ga Zvezna republika Nemčija ne bo deportirala nazaj v Turčijo. Nelogično bi bilo, da bi sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, nato pa bi ga nemudoma po sprejemu takoj deportirala v Republiko Turčijo.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode.