Jedro

Skladno z določbo 3. odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l RS, št. 14/90, 5/91), je delodajalec dolžan izplačati delavcu odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Osnova za izračun odpravnine je plača za zadnje tri mesece, ko je delavec dejansko opravljal delo pri delodajalcu, ne pa nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Če pa je bil delavec tako med odpovednim rokom, kot tudi pred začetkom teka odpovednega roka na čakanju (kot začasni presežek), je osnova za izračun odpravnine, ki pripada trajno presežnemu delavcu, plača, ki bi jo delavec prejemal v zadnjem tromesečju pred začetkom teka odpovednega roka, če bi delal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se nad zneskom 488.180,00 SIT razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodšča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 638.927,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1994 dalje do plačila in ji povrniti stroške tega postopka v znesku 13.110,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh pod izršbo.

Zoper navedeno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča o višini odpravnine, ki jo tožena stranka dolguje tožeči, sprejeta na podlagi zmotne presoje dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče je namreč pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevalo nadomestilo plače za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja, čeprav je bil tožnik takrat na čakanju na delo doma. Zadnji trije meseci, ko je tožnik še delal, so bili junij, julij in avgust 1992, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, kljub temu pa je napačno upoštevalo podatke iz obračunskih listov za mesece december 1993 ter januar in februar 1994. V tem času je tožnik prejemal nadomestilo plače, ne pa plače, vendar to iz obračunskih list ni razvidno, ker program obračuna plač tega ne omogoča. Kljub temu bi sodišče moralo upoštevati sklepe, s katerimi je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo doma.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka je že tekom postopka na prvi stopnji trdila, da so bili zadnji trije meseci pred prenehanjem delovnega razmerja, ko je tožnik še delal in prejemal plačo, junij, julij in avgust 1992, ter predložila podatke o neto plači tožnika (priloga B1), kakor tudi o povprečni plači za tromesečje junij do avgust 1992. Povprečna plača za to obdobje naj bi znašala po podatkih tožene stranke 34.870,00 SIT, odpravnina za 28 let delovne dobe pa 488.180,00 SIT. Do te višine tožena stranka tožbenemu zahtevku ne oporeka.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je sprejeta odločitev nepravilna in preuranjena. Utemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z nepravilno osnovo, ki jo je prvostopenjsko sodišče upoštevalo za izračun odpravnine. Skladno z določbo 3. odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) je organizacija oz. delodajalec dolžna izplačati delavcu odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oz. pri delodajalcih, kar pomeni, da se za osnovo za izračun odpravnine upošteva plača za zadnje tri mesece, ko delavec dejansko opravlja delo pri toženi stranki, ne pa nadomestilo plače za čas čakanja na delo (ne glede na to, ali je v plačilnih listah nadomestilo izrečno navedeno, ali ne). Če pa je bil delavec tako med odpovednim rokom kot tudi pred začetkom teka odpovednega roka na čakanju (kot začasni presežek, kot v obravnavanem primeru, ko je bilo tožniku na podlagi sklepov z dne 26.8.1992 ter 22.1.1993 odrejeno čakanje na delo doma), je glede na uveljavljeno sodno prakso potrebno kot osnovo za izračun odpravnine, ki pripada trajno presežnemu delavcu, vzeti plačo, ki bi jo delavec prejemal v zadnjem tromesečju pred začetkom teka odpovednega roka, če bi delal (torej osnovno plačo z dodatki najmanj v višini izhodiščne plače po splošni oz. panožni kolektivni pogodbi v neto znesku). Tožena stranka torej nima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče za osnovo vzeti plačo za obdobje od junija do avgusta 1992, ker je tožnik takrat še efektivno delal pri toženi stranki, nato pa je bil najprej kot začasni nato pa kot trajni presežek napoten na čakanje na delo doma. Na drugi strani pa tudi osnova, ki jo je za izračun odpravnine upoštevalo sodišče prve stopnje, iz že navedenih razlogov ni pravilna.

Ker je pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo nad zneskom 488.180,00 SIT s pp (ker le-ta ni sporen) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v nakazani smeri ter ugotovi, kdaj je tožnik nazadnje opravljal delo pri toženi stranki in kdaj je bil na čakanju (sklep z dne 22.1.1993 o začasnem presežku - čakanju na delo doma je veljal od 27.1.1993 do preklica), pridobi ustrezne podatke za izračun pravilne osnove za izračun odpravnine (zadnje trimesečje pred začetkom teka odpovednega roka, če je bil tožnik od avgusta 1992 dalje do prenehanja delovnega razmerja na čakanju na delo doma) ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).