Jedro

Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva zgolj tisto premoženje, s katerim predlagatelj taksne oprostitve ne more razpolagati, če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih predlagatelj ni zakrivil po lastni volji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog za oprostitev plačila sodne takse za predlog (I. točka izreka) in odločilo, da se predlagateljici plačilo sodne takse odloži do pravnomočne odločitve v tej nepravdni zadevi oziroma najdlje za 20 mesecev od pravnomočnosti sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje predlagateljica po pooblaščenki in uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da predlagateljico v celoti oprosti plačila sodne takse.

Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin glede njenega premoženjskega stanja. Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je do ½ celote solastnica nepremičnine, ki je predmet tega nepravdnega postopka in v kateri predlagateljica ne živi. Vendar pa od te nepremičnine predlagateljica nima nobene koristi, saj v njej živi njen mož, s katerim je v postopku razveze pred Okrožnim sodiščem v Celju. Iz te nepremičnine se je predlagateljica odselila, ker je postala zakonska zveza nevzdržna. Do nepremičnine nima dostopa niti ključev. Nepremičnina je predlagateljičin dom, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Z razdružitvijo bi dejansko pridobila izključno lastništvo na nepremičnini ali denarna sredstva, s katerimi bo reševala stanovanjski problem, ker živi v najemu. Meni, da jo sodišče neenako obravnava v primerjavi s tistimi, ki imajo v lasti edino nepremičnino, v kateri živijo, saj v nepremičnini ne živi, a ne po svoji izbiri ali krivdi, temveč zaradi nevzdržnosti zakonske zveze. Sodišče bi tako moralo upoštevati, da predlagateljica nima od nepremičnine nobene koristi, saj bi le tako prišlo do realne slike, česar pa sodišče ni storilo in je zato sprejelo napačno odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZST-1 je določeno, da sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (v nadaljnjem besedilu: družinski člani). V šestem odstavku 11. člena ZST-1 je določeno, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče v celoti oprosti plačila taks stranko, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč (ZBPP). ZBPP v drugem odstavku 13. člena določa, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Ta domneva pa velja le, če prosilec in njegova družina ne razpolagata z nobenim drugim premoženjem. Materialni položaj stranke in njenih družinskih članov se ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke in njegovih družinskih članov, pri čemer se za ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov uporabljajo določbe Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, po katerem je izključitveni razlog za prejem denarne socialne pomoči premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino oseminštirideset osnovnih zneskov minimalnega dohodka (27. člen ZSVarPre).

5. V času izdaje izpodbijanega sklepa je osnovni znesek minimalnega dohodka znašal 421,89 EUR1 (dvakratnik torej 843,78 EUR, oseminštiridesetkratnik pa 20.250,72 EUR). Čeprav je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu nepravilno navedlo, da znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 402,18 EUR, pa navedeno na pravilnost izpodbijanega sklepa kljub temu ni vplivalo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, izhaja, da predlagateljica živi v skupnem gospodinjstvu z mladoletnim otrokom, da so v relevantnem obdobju povprečni mesečni dohodki na družinskega člana znašali 512,77 EUR, kar je manj od dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, in da je predlagateljica do ½ celote solastnica nepremičnine z ID znakom: parcela X., ki je predmet tega nepravdnega postopka in v kateri ne živi, in je po podatkih GURS ocenjena na 59.761,00 EUR. Ob ugotovitvi, da ocenjena vrednost njenega solastniškega deleža nepremičnine presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, je zaključilo, da predlagateljica do taksne oprostitve ni upravičena.

7. Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva zgolj tisto premoženje, s katerim predlagatelj taksne oprostitve ne more razpolagati, če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih predlagatelj ni zakrivil po lastni volji.

8. Trditveno in dokazno breme o obstoju upravičenih razlogov je torej na predlagatelju taksne oprostitve, ki jih je v skladu s četrto alinejo drugega odstavka 12. člena ZST-1 dolžan podati v predlogu za oprostitev.2 V predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je predlagateljica vložila po pooblaščeni odvetniški družbi, je navedla zgolj, da prejema nizko plačo in da drugih dohodkov niti premoženja večje vrednosti nima. Niti v predlogu za taksno oprostitev niti v njegovi dopolnitvi pa ni podala trditev, s katerimi bi pred sodiščem prve stopnje uveljavljala, da se ta nepremičnina pri ugotavljanju njenega premoženjskega stanja ne upošteva. Ni namreč niti zatrjevala, da z nepremičnino ne more razpolagati, kakor tudi ne, da nezmožnosti razpolaganja ni zakrivila sama po lastni volji.

9. Ker navedbe o tem, da z nepremičnino ne more razpolagati, ker se je iz nje bila primorana odseliti zaradi nevzdržnih razmer, predlagateljica prvič podaja šele v pritožbi, jih sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni moglo upoštevati. Ker pa tudi ne izkaže upravičenih razlogov, čemu jih ni mogla navesti pravočasno, pa jih ob pogojih iz prvega odstavka 337. člena ZPP tudi sodišče druge stopnje ne more upoštevati pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ocenjena vrednost nepremičnine, v kateri predlagateljica ne živi, in katero je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri ugotavljanju materialnega položaja predlagateljice, ker predlagateljica v predlogu za taksno oprostitev ni izkazala, da s tem premoženjem brez svoje krivde ne more razpolagati, presega premoženjski cenzus oseminštirideset osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da nepremično premoženje presega slednji znesek, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da predlagateljica ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse, in to navkljub dejstvu, da prejema glede na število družinskih članov nizke mesečne dohodke. Slednje dejstvo, na katerega opozarja tudi pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru odločanja o predlogu za odlog plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovljenega dohodkovnega stanja pravilno presodilo, da bi bila s takojšnjim plačilom sodne takse predlagateljičina denarna sredstva občutno zmanjšana in odložilo plačilo sodne takse do pravnomočnosti odločitve v nepravdni zadevi oziroma najdlje za dvajset mesecev od nastopa pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Primerjaj Sklep o usklajenih višinah transferjev, ki so so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 17/2022 z dne 11. 2. 2022). 2 Primerjaj tudi sklep VS RS I U 394/2013 z dne 26. 2. 2014.