Jedro

Pred pravdo izdelano izvedensko mnenje, ki ga izdela izvedenec po naročilu ene izmed strank, se lahko upošteva in oceni kot listinski dokaz, če se s tem strinjata obe stranki, sicer pa le kot navedbe stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter pravdne stroške. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Izvedensko mnenje je po svoji dokazni moči, ne glede na to, ali je bilo predloženo sodišču skupaj s tožbo ali v teku postopka, še vedno izvedensko mnenje, njegova dokazna vrednost je ista. V kolikor se tožena stranka z izvedenskim mnenjem ni strinjala, bi lahko predlagala postavitev drugega izvedenca. Sodišče bi moralo ponujeni dokaz sprejeti, saj ni nikjer določeno, da sodišče ne sme sprejeti izvedenskega mnenja, izdelanega pred pravdo. Sicer pa se je tožena stranka v odgovoru na tožbo spustila v oceno tega mnenja in ga torej priznala. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da poslabšanje zdravja ni pravno priznana oblika negmotne škode iz določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Iz strokovnega mnenja v spisu izhaja, da obstaja vzročna zveza med poslabšanjem zdravja in škodnim dogodkom. Te posledice po oceni tožnika niso zajete v že sklenjeni poravnavi, ker so nastale pozneje, po njeni sklenitvi, poravnavanje za bodočo škodo pa je izključeno. Tožeča stranka sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je povzelo le del tožbenih navedb in zato napačno zaključilo, da tožnik zahteva odškodnino za poslabšanje zdravja, kar ni pravno priznana oblika negmotne škode. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da je po sklenitvi poravnave prišlo do večjih duševnih bolečin zaradi večje stopnje invalidnosti oziroma zmanjšanja življenjskih atkvinosti, ena izmed pravno priznanih oblik nepremoženjske škode pa so tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (1. odst. 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sodišče tudi ni pravilno postopalo, ko ni ocenilo ponujenega dokaza, to je izvedenskega mnenja zgolj zato, ker je bilo mnenje izdelano pred pravdo po naročilu tožnika. Z izvedbo tega dokaza je tožena stranka soglašala in se nanj celo v odgovoru na tožbo sklicevala. Tako pred pravdo izdelano izvedensko mnenje, ki ga izdela izvedenec po naročilu ene izmed pravdnih strank, sicer ni dokaz z izvedencem, kot zmotno meni pritožnik, saj izvedenca ni določilo sodišče (244. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), se pa lahko upošteva in oceni kot listinski dokaz, če se z njim strinjata obe stranki (sicer pa le kot navedbo stranke). Kljub izkazani relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka pa tožnik v pritožbi, ki je samostojno pravno sredstvo, ni navedel, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP), saj v pritožbi ni povedal, katera odločilna dejstva bi sodišče z izvedbo tega dokaza ugotovilo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo. S pogodbo o poravnavi (1089. člen ZOR), sta odpravili spor in negotovost glede vseh elementov, obstoječih in predvidljivih v času sklepanja poravnave, torej tudi glede bodoče škode, za katero je bilo gotovo, da bo po normalnem teku stvari nastala (203. člen ZOR). Tožnik je sicer zatrjeval, da je škoda, katere povrnitev zahteva v tej pravdi, nastala po sklenjeni poravnavi, ni pa navajal njene nepričakovanosti. Po ustaljeni sodni praksi je škoda, ki je stranki ob sklenitvi poravnave nista mogli pričakovati oziroma predvideti, nova škoda, ki jo lahko oškodovanec uveljavlja v samostojnem zahtevku. Vendar je ob izostanku tožnikovih navedb o nepričakovanosti škode zahtevek tožnika nesklepčen, saj iz dejstev, ki jih tožnik zatrjuje, ne izhaja zatrjevana materialna posledica, in zato neutemeljen, na pravilno uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Že iz tega razloga, ne pa iz razlogov, ki jih za svojo odločitev navaja sodišče prve stopnje, je odločitev materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče, ki ob uradnem preizkusu ni ugotovilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).