Jedro

Obsojenec ne more prepričati s pavšalnimi navedbami, da ni prejemal pošte, ker se je medtem preselil in še nima urejenega naslova. Obsojeni se je namreč nedvomno zavedal svojih obveznosti v zvezi z opravo dela v splošno korist in dejstva, da mu lahko sodišče v primeru neopravljenega dela izreče, da se izrečena kazen zapora izvrši.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A.Z. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da se kazen osem mesecev zapora, ki je bila izrečena obsojenemu A.Z. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 35419/2019 z dne 2. 10. 2020, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz naloženega mu opravljanja dela v splošno korist, v celoti izvrši. 2. Zoper sklep se je pritožil obsojeni brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da „mu da še eno možnost opravljanja družbeno koristnih del“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V nasprotno obsojenec ne more prepričati s pavšalnimi navedbami, da ni prejemal pošte, ker se je medtem preselil in še nima urejenega naslova. Obsojeni se je namreč nedvomno zavedal svojih obveznosti v zvezi z opravo dela v splošno korist in dejstva, da mu lahko sodišče v primeru neopravljenega dela izreče, da se izrečena kazen zapora izvrši. Kljub temu se je vztrajno izmikal stiku s svetovalci Probacijske enote M. (v nadaljevanju PE M.) ter se na njihova večkratna vabila ni odzival. Sama okoliščina (domnevne) spremembe obsojenčevega prebivališča tako ne more predstavljati opravičila izkazanemu neodzivanju. Obsojenec je bil namreč tekom postopka ustrezno poučen, da mora sporočiti spremembo naslova in namen spremembe prebivališča, prav tako pa je vedel, da je izvršitev kazni v teku in postopek še ni zaključen. V kolikor je torej spremenil (oziroma nameraval spremeniti) prebivališče, bi o tem moral obvestiti sodišče ali PE M.. Tega pa ni storil, temveč se je obnašal povsem indiferentno, kar nedvomno kaže na to, da pravnomočne obsodilne sodbe ne spoštuje.

5. Svojega pasivnega obnašanja obsojeni ne more opravičiti z navedbo, da ni prejemal pošte zaradi neurejenega naslova. Dopis sodišča prve stopnje, s katerim ga je ob seznanitvi s poročilom PE M. pozvalo, naj se izjasni o razlogih za neizvrševanje dela v splošno korist ter se odzove vabilu PE M. in takoj prične z opravljanjem dela v splošno korist, mu je bil namreč osebno uspešno vročen (kot je razvidno iz povratnice, pripete k l. št. 110), a se obsojenec tudi na ta dopis ni odzval. Vse obrazloženo tako torej jasno kaže, da se obsojeni opravljanju dela v splošno korist izmika in ga ne želi opraviti, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, pri čemer je vzrok takšnemu izmikanju izključno na strani obsojenca.

6. Glede na navedeno obsojenec ne more biti uspešen niti v zatrjevanju, da je sam začel „urejati stvari, kjer bo družbeno koristno delo opravljal“, saj ni v domeni obsojenca, da se bo sam odločil, kdaj in kje bo delo v splošno korist opravil. Njegova pasivnost že v začetni fazi izvrševanja naložene mu obveznosti po mnenju pritožbenega sodišča pomeni le, da se je obsojenec izneveril zaupanju sodišča prve stopnje, ki mu je dalo priložnost, da namesto prestajanja kazni zapora opravi delo v splošno korist. 7. Po obrazloženem, upoštevaje podrobne razloge izpodbijanega sklepa, in ker obsojenec v pritožbi tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov izpodbijanega sklepa, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Čeprav obsojeni s pritožbo ni uspel, ga je pritožbeno sodišče glede na doslej znane premoženjske razmere plačila sodne takse oprostilo (11. člen Zakona o sodnih taksah).