Jedro

V postopku davčne izvršbe se ne ugotavlja, ali je izvršilni naslov pravilen in zakonit. Zato se ugovorov v tej smeri v pritožbenem postopku ne presoja; v to presojo pa se ne more spuščati niti sodišče v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo zoper tožnika zaradi dolžnega zneska povprečnine in stroškov postopka za prekršek, na predlog Okrajnega sodišča v Krškem, v skupnem znesku 166,77 EUR, z rubežem in prenosom denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računu pri Poštni Banki Slovenije.

Iz razlogov sklepa sledi, da je v skladu s 57. členom oziroma 202. členom Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 3/07-UPB4, v nadaljevanju: ZP-1) predlagatelj izvršbe poslal davčnemu organu predlog za prisilno izterjavo povprečnine in stroškov postopka, izkazanih z izvršilnim naslovom, to je z odločbo Okrajnega sodišča, Oddelka za prekrške št. PR0001478/2006 z dne 24. 9. 2007, ki je postala izvršljiva dne 4. 2. 2008. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu s prvim odstavkom 146. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDavP-2) izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Ker v konkretnem primeru tožnik v določenem roku ni poravnal povprečnine in stroškov postopka, je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo z izdajo izpodbijanega sklepa.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno in s tem v celoti potrdil odločitev in razloge prve stopnje. V razlogih ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan v skladu s 151. členom ZDavP-2. Zadevna odločba o prekršku, ki je izvršilni naslov, je s strani predlagatelja izvršbe opremljena s potrdilom o izvršljivosti, kot je to določeno v 146. členu ZDavP-2. Iz potrdila je razvidno, da je postala izvršljiva 4. 2. 2008, kar se v smislu določb ZUP šteje za dokazano. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa drugostopni organ pojasnjuje, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova in da zato davčni organ ni presojal tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na postopek pred pristojnim sodiščem in na pravilnost potrdila o izvršljivosti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Prepričan je, da je odločitev davčnih organov nezakonita. Trdi, da ni odgovoren za prekršek in da sodnih stroškov ne dolguje. Zato sodišče ni imelo pravne podlage, da predlaga prisilno izvršbo. Ugovarja tudi zastaranje naloženih obveznosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Kot pravilno in obširno obrazlaga tožniku že drugostopni davčni organ, se v postopku davčne izvršbe ne ugotavlja, ali je sodna odločba, ki je podlaga izvršbi, pravilna in zakonita. Zato se ugovorov v tej smeri v pritožbenem postopku ne presoja. Iz istih razlogov se zato tudi sodišče ne more spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, to je odločbe Okrajnega sodišča s št. PR 1478/06, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega za prekršek in ki ji oporeka tožnik tudi v tožbi. Sicer pa sodišče z ozirom na navedbe v tožbi še dodaja, da v konkretnem primeru ne gre za nikakršen „splet okoliščin“, kot to skuša prikazati tožnik v tožbi, temveč za predpisan in zakonit način postopanja sodišča kot predlagatelja izvršbe in davčnega organa, ki o izvršbi odloča, in ki bi se mu (in s tem tudi stroškom davčne izvršbe) tožnik lahko izognil s prostovoljnim plačilom obveznosti, ki so mu bile naložene s (pravnomočno in izvršljivo) sodno odločbo. Neutemeljen pa je tudi ugovor zastaranja, saj do izdaje izpodbijanega sklepa (5. 10. 2009) z ozirom na datum izvršljivosti sodne odločbe (4. 2. 2008) očitno nista potekla ne dveletni relativni in ne štiriletni absolutni zastaralni rok, ki sta predpisana s 44. členom ZP-1 za zastaranje začetka izvrševanja obveznosti, naloženih z odločbo o prekršku.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je z ozirom na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.