Jedro

Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi bil glede na trajanje mednarodne misije upravičen do 26 dni tedenskega počitka, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je toženka podala navedbe le za 24 dni. Za dva dni ni trdila, da bi tožniku tedenski počitek zagotovila, oziroma navedb tožnika o neizrabljenem oziroma nezagotovljenem tedenskem počitku ni prerekala. Sodišče prve stopnje bi moralo neprerekano dejstvo šteti za priznano (214. člen ZPP), ne pa ugotavljati, ali sta bila dva prosta dneva tožniku zagotovljena v novembru 2015. Storilo je uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu, v katerem se nanaša na odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek v višini 345,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila, in glede pravdnih stroškov razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 4.494,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 dalje. Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati vse stroške tega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z napotkom Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 34/2021. Ni izvedlo dokaza z dodatnim zaslišanjem tožnika in prič. S tem je poseglo v pravico strank do izjave. Čeprav je tako navedeno v sklepu, sodišče prve stopnje ni prebralo predloženih listin. Narok dne 28. 1. 2022 ni trajal od 8.45 do 13.52 ure. O tem bi lahko izpovedal tožnik. Tožnik je, zaslišan kot stranka, izpovedal o vsakodnevnem opravljanju dela in pripravljenosti. Že samo dejstvo, da je bil v pripravljenosti, utemeljuje njegov zahtevek. Vrhovno sodišče RS je glede pripravljenosti v času straže zavzelo stališče, da gre za delovni čas, v konkretnem primeru pa to pomeni, drugače kot v istovrstnih sporih, da posega v pravico do tedenskega počitka. Pred sodiščem prve stopnje je tožnik navedel, da je kot štabni vodnik opravljal sledeče delo: pripravljenost NMT (notice to move), vzdrževanje opreme, vzdrževanje psihofizične kondicije, razna usposabljanja in padalske naloge; tožnik je imel zadolženo pištolo in omejeno gibanje, bil je podvržen hišnemu redu, vzdrževal je fizično kondicijo. Opisal je svoj delovni dan. V pritožbi ponavlja navedbe iz dosedanjega postopka, ki se nanašajo na dosegljivost, pripravljanje poročil, urejanje dokumentacije, pregledovanje informacij, uveljavljanje vojaškega vedenja, spremljanje reda v svoji skupini ... Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi bil tožnik glede na trajanje misije upravičen do 26 dni tedenskega počitka, in štelo, da mu jih je toženka zagotovila 24. Kljub temu je zahtevek zavrnilo v celoti. Storilo je kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 214. členom ZPP. V okviru podanih navedb ni ugotavljalo za odločitev bistvenih dejstev. Zmotno in drugače kot v predhodnem sojenju je dokazno ocenilo predložene listine. Tožnik je navedel, da so bili klici ves čas, da je ves čas opravljal delo. Sodišče prve stopnje mu neutemeljeno očita, da ni navedel, kdaj je opravljal delo. Navedel je tudi, da je bil pod tujim poveljstvom, kar sta potrdili obe zaslišani priči, in da je s strani slovenskega poveljstva bilo odrejeno delo ves čas. Če mu je bilo delo odrejeno in če mu je bilo dovoljeno, da si ga sam organizira, mu ni mogoče očitati, da ga je opravljal samovoljno. Sodišče prve stopnje je selektivno povzelo izpovedi prič. A. A. je izpovedal, da so bili klici ves čas in da se je bil tožnik dolžan kadarkoli odzvati na nalogo ter da evidence ne odražajo dejanskega stanja. B. B. je izpovedal o klicih, nadzoru, čiščenju orožja, pripravah na delo, poročilih in fizični vadbi, kar je tožnik opravljal vsak dan. Sodišče prve stopnje ni vestno presodilo dokazov. Kršilo je 8. člen ZPP. Zmotno je pripravljenost opredelilo kot počitek. Enako velja za premore med delom. Stališča oziroma odločitve Vrhovnega sodišča RS niso pravni vir. Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon. Tožnik je delo opravljal na mednarodni misiji pod tujim poveljstvom, toženka bi morala poskrbeti, da bi mu bil tedenski počitek zagotovljen. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj dela, ki ga je opravil, ne šteje kot delo. Ni preverilo verodostojnosti evidenc, ki jih je toženka predložila. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Storilo je kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 214. členom ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Razen v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek za odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek za dva dni v višini 345,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila, je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje dejstev glede zagotavljanja tedenskega počitka za 24 dni ni ugotavljalo izven trditvene podlage strank; toženka je navedbe o izrabi tedenskega počitka deloma v soboto in deloma v nedeljo podala v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2019. V obrazložitvi sodbe je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih. Opredelilo se je do tožnikovih pavšalnih navedb o opravljanju dela na posamezne proste dneve predvidenega tedenskega počitka, pri čemer tožnik še v pritožbi ne konkretizira za posamezni dan, katero delo je opravil. Navedbe, da je bil stalno ("24/7") v pripravljenosti, da je izvajal nadzor nad podrejenimi in jih usmerjal, da je nosil uniformo, da ni smel zapuščati baze, in podobne, tudi če bi bile dokazane, ne vodijo do presoje, da mu toženka tedenskega počitka ni zagotovila.

6. Pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o izpovedi prič A. A. in B. B., so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je njuni izpovedi povzelo, tudi v delih, ki se nanašajo na dosegljivost in pripravljenost, nadzor, čiščenje orožja, pisanje poročil, vzdrževanje psihofizične kondicije. Utemeljilo je, zakaj določena opravila, ki odražajo režim dela in bivanja na mednarodni misiji, ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. V zvezi z določenimi opravili je pravilno upoštevalo, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, v zvezi s preostalimi pa je na podlagi pravilne ocene vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da ne gre za opravila, ki bi bila tožniku ukazana, da jih opravi na dan predvidenega tedenskega počitka.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo verodostojnosti predloženih evidenc toženke. V obrazložitvi sodbe je navedlo jasne in prepričljive razloge, zakaj je vsebini evidenc sledilo; evidenca o izrabi prostega dne, ki jo je tožnik podpisal, je pretežno skladna s tedenskimi načrti, pri čemer slednji vsebujejo navedbo opravila za skupino vojakov, ne tožnika konkretno. Za odločitev bistvena dejstva s tem v zvezi je ugotavljalo v okviru navedb v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnika (odsotnost navedb o konkretnem opravilu oziroma nalogi, ki bi mu bila ukazana s strani slovenskega ali tujega poveljstva prav na dan tedenskega počitka oziroma ki bi jo moral opraviti prav na določen dan). Katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne dokaze vsakega dokaza posebej, tako zaslišanja tožnika in prič A. A. ter B. B. kot predloženih listin, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP.

8. Prepoved sodbe presenečenja stranko varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva njenih pravic. Za sodbo presenečenja gre (le) v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in zaradi tega ni imela možnosti navajati dejstev, ki so glede te podlage bistvenega pomena, ne pa v primeru, ko (če) sodišče prve stopnje ne sledi napotkom iz razveljavitvenega sklepa oziroma ne izvede (ponovi) določenih dokazov.

9. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 34/2021 razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, s katerima je bilo zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka ugodeno, ter zadevo vrnilo v novo sojenje z napotkom, naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v smislu ugotovitve količine in kvalitete dela tožnika, pri tem tudi konkretnih nalog, ki jih je moral opraviti na dneve predvidenega tedenskega počitka; naj sprejme jasno dokazno oceno o tem delu, naravi tega dela, o tem, ali je moral tožnik delo opravljati prav na dneve tedenskega počitka, kako si je delo sam razporejal, kakšen je bil obseg tega del ipd. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS.

10. Kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 28. 1. 2022, je sodišče prve stopnje na naroku v ponovljenem postopku sprejelo sklep, da se vpogleda in prebere listine v spisu pod prilogo A1 do A9 in B1 do B8, in da je narok trajal od 8.45 do 13.52 ure. Tožnik zoper zapisnik ni ugovarjal (drugi odstavek 124. člena ZPP). Glede na to da je bil narok razpisan ob 13.45 uri, je njegova pritožbena navedba, da gre pri zapisu ure 8.45 za pomoto, utemeljena, je pa za odločitev nebistvena. Ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče listin ne prebere, saj šesti odstavek 226. člena ZPP določa, da se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če se to oceni za potrebno. Tožnik je na naroku tudi predlagal, kot opozarja v pritožbi, da ga sodišče prve stopnje (ponovno) zasliši in da (ponovno) zasliši pričo A. A., sodišče prve stopnje pa je sprejelo sklep, da se le preberejo zapisniki o zaslišanju. Podlago za takšno odločitev je imelo v tretjem odstavku 302. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pri odločanju izhajalo iz določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki urejata pravico do tedenskega počitka. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve te pravice na mednarodni misiji KFOR na Kosovem od 25. 4. 2015 do 17. 11. 2015 je v pretežni meri utemeljeno zavrnilo, pri čemer je sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Upoštevanje režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda …), in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti, pri čemer zgolj dosegljivost ali pripravljenost (brez aktivacije) ne pomeni opravljanja dela. V zvezi s slednjim tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja stališča Vrhovnega sodišča RS v sporu o utemeljenosti zahtevka tožnika (vojaka) za plačilo plače za obdobje pripravljenosti v času straže (sodba in sklep VSRS VIII Ips 196/2018), v katerem gre za drugačna dejanska in pravna vprašanja.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da dosegljivost tožnika na mobilni telefon, ne da bi bilo konkretno ugotovljeno, da so bili klici na dneve, predvidene kot proste, NMT pripravljenost (brez aktivacije) in nošenje orožja ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Enako velja za priprave, kratke sestanke (briefing), čiščenje orožja in usposabljanje, v zvezi s čimer je iz izpovedi priče A. A. ugotovilo, da je o tem, kdaj bo sestanke izvedel, kdaj bo čistil orožje in kdaj se bo usposabljal, odločal tožnik sam. V pritožbi neutemeljeno navaja, da mu, če je bilo delo odrejeno in če je bilo dovoljeno, da si ga sam organizira, ni mogoče očitati, da ga je opravljal samovoljno. Delo, ki ga vojak po lastni odločitvi opravi na dan počitka, ne pomeni, da mu tedenski počitek ni zagotovljen; za kršitev pravice do tedenskega počitka bi šlo le v primeru, če bi mu bilo delo na ta dan izrecno odrejeno (ukazano).

13. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi bil glede na trajanje mednarodne misije upravičen do 26 dni tedenskega počitka, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je toženka podala navedbe le za 24 dni. Za dva dni ni trdila, da bi tožniku tedenski počitek zagotovila, oziroma navedb tožnika o neizrabljenem oziroma nezagotovljenem tedenskem počitku ni prerekala. Sodišče prve stopnje bi moralo neprerekano dejstvo šteti za priznano (214. člen ZPP), ne pa ugotavljati, ali sta bila dva prosta dneva tožniku zagotovljena v novembru 2015. Storilo je uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

14. Zaradi ugotovljene kršitve je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo – v delu, v katerem se nanaša na odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek v višini 345,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila, in posledično glede pravdnih stroškov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne more samo odpraviti, pri čemer je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek zavrnilo po temelju in se do višine uveljavljanega plačila za dan neizrabljenega tedenskega počitka ni opredeljevalo. Delna razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje kršitev odpravi, ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Ker sicer niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo delno zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.