Jedro

Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v zvezi s tem, na kakšen način je treba odpraviti napako in kakšni stroški so za to potrebni, trditveno in dokazno breme na tožeči stranki.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 6. 3. 2020 kršilo določbe ZPP, ker bi moralo namesto dopisa izdati sklep s pozivom k plačilu predujma. Tak sklep je sodišče prve stopnje že izdalo. Po prejemu odgovorov, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v prejšnji točki, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za razveljavitev sklepa z dne 20. 1. 2020 in za izdajo drugačnega sklepa. Tožnica pa tudi sama ugotavlja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju le razpisalo narok za glavno obravnavo dne 15. 9. 2020, kar pomeni, da ni mogla pričakovati, da bo glede na njen odziv izdalo še nov sklep s pozivom k doplačilu predujma v drugačni višini od višine predujma, h kateri je bila pozvana s sklepom z dne 20. 1. 2020 (torej za doplačilo še v višini 2.000,00 EUR). Pritožnica ni prepričala pritožbenega sodišča, da bi se glede na vsebino njenega dopisa moralo sodišče prve stopnje zadovoljiti s plačanim predujmom tožnice in tretje toženke v višini 1.000,00 EUR, nato pa glede višine dejanskih stroškov po opravljenem izvedeniškem mnenju in po priglasitvi in priznanju končnih stroškov izvedenca pravdnima strankama naložiti, da manjkajoče stroške plačata, tako kot ima možnost to storiti v skladu z določbo 242. člena ZPP. Njeno stališče, da ji z odgovorom sodišču na njegov poziv, ni mogoče ničesar očitati, je pravilno. Vendar tudi sama nima podlage za kakršenkoli očitek sodišču prve stopnje, da ni postopalo pravilno, ko je poskušalo z dodatno komunikacijo stranke pravdnega postopka spodbuditi k založitvi predujma za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem, kljub temu, da v roku za doplačilo predujma tega ni nobena izvedla.

Navedb prve toženke v odgovoru na pritožbo, s katerimi je nasprotovala zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dokazala svojih trditev, da za stvarno napako sama ni odgovorna in da je zmotno stališče o solidarni odgovornosti toženk za plačilo, pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ni obravnavalo, ker se tudi ni bilo dolžno opredeliti do dejanskih vprašanj, ki se nanašajo na ugotovljeno stvarno napako in vzroke za nastale razpoke. Zato je ocenilo, da stroški odgovora na pritožbo glede na njeno vsebino niso bili potrebni za rešitev pritožbe (155. člen ZPP) ter jih zato ni naložilo v plačilo pritožnici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka in prva toženka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožene stranke so dolžne tožeči stranki solidarno plačati znesek v višini 24.622,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov in sicer stroškov prve toženke v višini 2.824,14 EUR (II. točka izreka), druge toženke v višini 2.549,15 EUR (III. točka izreka)in tretje toženke v višini 4.015,06 EUR (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Navedla je, da jo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke ter toženim strankam naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevala je priznanje stroškov pritožbenega postopka.

3. Prva toženka je na pritožbo odgovorila. Navedla je, da se z odločitvijo v izreku izpodbijane sodbe strinja. Kot zavajajoče in neresnične je označila pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo odgovornost vseh treh toženk za domnevno škodo ter da je ostalo odprto le še vprašanje višine tožbenega zahtevka. Vztrajala je pri trditvah, da je sama izpolnila pogodbo brez napak in da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vrste in obsega poškodb, v zvezi s tem pa tudi ne odgovornosti prve toženke za pravilnost izdelanih Smernic tehnološkega postopka izvedbe preplastitve talne plošče v garaži objekta T. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne in da tožeči stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov prve toženke.

4. Druga in tretja toženka na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo - da tožeča stranka uveljavlja plačilo stroškov za odpravo napak, ki so se pojavile pri preplastitvi talne plošče v garaži objektov T. (tretji odstavek 639. člena OZ), - da razpoke v talni plošči predstavljajo stvarno napako, - da je tožeča stranka pravočasno grajala napake, da jih toženke niso odpravile in da je tožeča stranka zoper njih tudi pravočasno vložila tožbo, - da je tožba sklepčna, ker je tožeča stranka zatrjevala stvarno napako in trdila, da je ta posledica neustreznega predloga izbire materiala, nepravilno predlagane tehnologije izvedbe preplastitve, napak v materialu in tudi nepravilne izvedbe preplastitve, - da so vse tri toženke pasivno legitimirane v tem sporu in sicer na podlagi podjemnih pogodb, sklenjenih s tožečo stranko. Prva toženka je izdelala Smernice tehnološkega postopka izvedbe preplastitve talne plošče v garaži objekta T., druga toženka je izdelala in dobavila material, tretja toženka pa je izvedla dela preplastitve.

7. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da bi se lahko vsaka izmed toženk razbremenila svoje odgovornosti za ugotovljeno stvarno napako tako, da bi dokazala vzrok za napako, ki ni povezan z njenim izvedenim delom po podjemni pogodbi. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje nadalje zaključilo, da bi vzrok razpok v talni plošči lahko ugotovil izvedenec gradbene stroke in ugotovilo, da nobena izmed toženk izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke ni predlagala oziroma je tak dokazni predlog tretja toženka umaknila. Zato je zaključilo, da nobena izmed toženk ni uspela izključiti svoje odgovornosti za razpoke v plošči. 8. Materialnopravno pravilno je po presoji pritožbenega sodišča tudi stališče sodišča prve stopnje, da je v zvezi s tem, na kakšen način je treba odpraviti napako in kakšni stroški so za to potrebni, trditveno in dokazno breme na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka v tem delu dokaznemu bremenu ni zadostila. Ker ni plačala predujma za plačilo stroškov izvedenca, sodišče dokaza z izvedencem ni izvedlo in je tožbeni zahtevek zaradi plačila zneska 24.622,73 EUR za odpravo napak zavrnilo.

9. Bistveni del pritožbe tožeče stranke se nanaša na očitek sodišču prve stopnje, da se je pri opustitvi dokaza z izvedencem prenaglilo, ker je sicer komuniciralo s tožečo stranko, ni pa ji poslalo ustreznega sklepa za plačilo predujma. Zato tožeča stranka sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je prvostopenjsko sodišče v posledici neuporabe 249. člena ZPP zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke in s tem odvzelo tožeči stranki možnost do izjave v postopku.

10. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo potek postopka v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca gradbene stroke v točkah 7 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Ker je bil način izvedbe in višina stroškov sanacije med pravdnima strankama sporen in ker je tožeča stranka trdila, da kot laik ne razpolaga s tehničnim znanjem, na podlagi katerega bi lahko natančno vedela, kakšna je ustrezna sanacija nastale škode in posledično, kakšna je višina stroška sanacije, je tožeča stranka predlagala za ugotovitev višine stroška sanacije dokaz z izvedencem gradbene stroke. Dokaz z izvedencem gradbene stroke v potrditev njenih trditev, da je svojo storitev opravila brez napak in da ji je zato tožeča stranka dolžna plačati še preostali del pogodbene vrednosti (po nasprotni tožbi) je predlagala tudi tretje toženka.

12. Izvedenec ima pravico do nagrade za delo (prvi odstavek 249. člena ZPP). Če odredi sodišče po uradni dolžnosti izvedbo dokaza z izvedencem v skladu z določbo četrtega odstavka 153. člena ZPP, se izplačajo stroški za izvedbo dokaza iz sredstev sodišča. Sicer pa je strošek nagrade izvedenca strošek stranke, ki tak dokaz predlaga in ga mora predhodno kriti sama (152. člen ZPP).

13. Kadar predlaga stranka izvedbo dokaza, mora po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza (prvi odstavek 153. člena ZPP). Če predlagata izvedbo dokaza obe stranki, sodišče odloči, da naj za stroške potrebni znesek založita obe stranki po enakih delih (drugi odstavek 153. člena ZPP).

14. Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške (tretji odstavek 153. člena ZPP).

15. Poziv k položitvi predujma za stroške posameznih pravdnih dejanj je opravilo, o katerem ima pravico odločiti sodnik med pripravami za glavno obravnavo; navedeno opravilo pa lahko opravi tudi strokovni sodelavec (270. člen ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sprva določilo predujem za plačilo stroškov izvedenca v višini 1000,00 EUR in tožnica in tretje toženka sta svoj del v višini 500,00 EUR plačala. Tožeča stranka v pritožbi priznava, da jo je sodišče prve stopnje nato pozvalo s sklepom VII Pg 2079/2017 z dne 20. 1. 2020, da plača dodatni predujem za stroške izvedenca v višini 2.000,00 EUR v roku 15 dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z navedenim sklepom sodišče prve stopnje sklenilo, da sta tožnica in tretje toženka dolžni v roku 15 dni založiti na račun sodišča vsaka po 2.000,00 EUR dodatnega predujma za stroške izvedbe dokaza s sodnim izvedencem. Sklep je obrazložilo in v 6. točki obrazložitve pozvani pravdni stranki tudi opozorilo, da bo, v kolikor predujma ne založita, sodišče izvedbo dokaza opustilo. Zoper navedeni sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka, ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP).

17. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče v sklepu z dne 20. 1. 2020 določen 15 dnevni rok podaljšalo. Zato sta bila tožnica in tretje toženka dolžna opraviti plačilo v roku 15 dni od prejema navedenega sklepa. Tožnica je sklep prejela 23. januarja 2020 in bi morala 2.000,00 EUR po sklepu z dne 20. 1. 2020 plačati do 7. 2. 2020, česar pa ni storila. Zato je imelo sodišče prve stopnje podlago za opustitev izvedbe dokaza s sodnim izvedencem gradbene stroke. Sklepa VII Pg 2079/2017 z dne 20. 1. 2020 ni nikoli razveljavilo.

18. V zvezi z razrešitvijo že imenovanega sodnega izvedenca in na podlagi ocene potrebnih stroškov Zavoda je sodišče tožnico in tretje toženko pozvalo še z dopisom z dne 6. 3. 2020, da se izjavita, ali bi bili pripravljeni plačati predujem v drugačni višini, in z opozorilom, da bo nezaložitev predujma pomenila podlago za opustitev predlaganega dokaza. Tožnici in tretje toženki je s tako komunikacijo omogočilo, da se izjavita, ali sta sploh pripravljena plačati višji predujem od že plačanega.

19. Tretje toženka je izjavila, da ne bo založila zneska, ki ga predlaga Zavod, ker je že založila znesek, vezan na izdelavo mnenja glede neplačanega dela storitve, ki jo je opravila za tožečo stranko.

20. Tožnica pa je v izjavi 12. 3. 2020 vztrajala, da se nikakor ne brani plačila stroškov izvedenca, ki ga je predlagala, vendar da se tudi z oceno stroškov z dne 5. 3. 2020 ne more strinjati, ker je po njenem mnenju popolnoma pavšalna, nejasna in ni podprta z nobenim trdnim argumentom. Zato je predlagala, da se izvedencu, ki bo določen za opravo izvedeniškega mnenja, omogoči vpogled v spis, ogled poškodovane plošče in nato izvedenca pozove, da poda natančno oceno stroškov, do katere se bo tožeča stranka šele lahko natančneje opredelila. Ob tem pa je izpostavila, da je tudi ocena stroškov med 3.000,00 EUR in 6.000,00 EUR občutno previsoka, ker po izkušnjah tožeče stranke stroški izvedenca v podobnih primerih ne presežejo 2.000,00 EUR.

21. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 6. 3. 2020 kršilo določbe ZPP, ker bi moralo namesto dopisa izdati sklep s pozivom k plačilu predujma. Tak sklep je sodišče prve stopnje že izdalo. Po prejemu odgovorov, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v prejšnji točki, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za razveljavitev sklepa z dne 20. 1. 2020 in za izdajo drugačnega sklepa. Tožnica pa tudi sama ugotavlja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju le razpisalo narok za glavno obravnavo dne 15. 9. 2020, kar pomeni, da ni mogla pričakovati, da bo glede na njen odziv izdalo še nov sklep s pozivom k doplačilu predujma v drugačni višini od višine predujma, h kateri je bila pozvana s sklepom z dne 20. 1. 2020 (torej za doplačilo še v višini 2.000,00 EUR). Pritožnica ni prepričala pritožbenega sodišča, da bi se glede na vsebino njenega dopisa moralo sodišče prve stopnje zadovoljiti s plačanim predujmom tožnice in tretje toženke v višini 1.000,00 EUR, nato pa glede višine dejanskih stroškov po opravljenem izvedeniškem mnenju in po priglasitvi in priznanju končnih stroškov izvedenca pravdnima strankama naložiti, da manjkajoče stroške plačata, tako kot ima možnost to storiti v skladu z določbo 242. člena ZPP. Njeno stališče, da ji z odgovorom sodišču na njegov poziv, ni mogoče ničesar očitati, je pravilno. Vendar tudi sama nima podlage za kakršenkoli očitek sodišču prve stopnje, da ni postopalo pravilno, ko je poskušalo z dodatno komunikacijo stranke pravdnega postopka spodbuditi k založitvi predujma za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem, kljub temu, da v roku za doplačilo predujma tega ni nobena izvedla.

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v delu določitve višine predujma izpodbijana sodba ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je opravilo potrebne poizvedbe za preveritev ocene izvedenca o potrebni višini stroškov za izdelavo izvedeniškega mnenja. Tožnica pa ni z ničemer podprla svojih trditev, da na podlagi njenih izkušenj v podobnih primerih stroški ne presežejo 2.000,00 EUR. Zato odmera doplačila predujma s 500,00 EUR na še 2.000,00 EUR, kolikor bi morala plačati tožnica, pa ni plačala, ni bila arbitrarna.

23. S tem se izkaže, da pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnici pravico do izjave, ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Navedb prve toženke v odgovoru na pritožbo, s katerimi je nasprotovala zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dokazala svojih trditev, da za stvarno napako sama ni odgovorna in da je zmotno stališče o solidarni odgovornosti toženk za plačilo, pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ni obravnavalo, ker se tudi ni bilo dolžno opredeliti do dejanskih vprašanj, ki se nanašajo na ugotovljeno stvarno napako in vzroke za nastale razpoke. Zato je ocenilo, da stroški odgovora na pritožbo glede na njeno vsebino niso bili potrebni za rešitev pritožbe (155. člen ZPP) ter jih zato ni naložilo v plačilo pritožnici.