Jedro

Prepisovanje določb kolektivne pogodbe v splošne akte delodajalca ni potrebno, ni pa v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. V tem primeru prepisane določbe oziroma norme postanejo avtonomne norme splošnega akta in se uporabljajo direktno šele v primeru, če je zakon ali kolektivna pogodba spremenjena. Šele od tedaj dalje ima predlagatelj lahko pravni interes, da navedene določbe izpodbija oziroma da se ugotovi njihovo neskladnost z zakonom oziroma kolektivno pogodbo.

Izrek

Pritožbi nasprotnega udeleženca se ugodi in se odločitev glede stroškov postopka spremeni tako, da glasi: „Predlagatelj je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti njegove stroške postopka v višini 3.740,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo“.

Pritožba predlagatelja pa se zavrne v celoti in se potrdi izpodbijana sodba v nespremenjenem delu.

Predlagatelj je dolžan nasprotnemu udeležencu plačati stroške pritožbenega postopka v višini 1.032,76 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo odločbo (pravilno: sodbo), s katero je odločilo (pravilno: razsodilo), da se odpravi 2. odstavek 22. člena Akta o sistemizaciji dela nasprotnega udeleženca z dne 10. 9. 2008 (1. odstavek). Zavrnilo je predlog predlagatelja za razveljavitev celotnega akta o sistemizaciji nasprotnega udeleženca z dne 10. 9. 2008, njegov podrejeni zahtevek za razveljavitev 17., 18., 19., 20., 21., 1. odstavka 22., 23., 24., 25., 29. in 30. člena Akta o sistemizaciji nasprotnega udeleženca z dne 10. 9. 2008 ter njegov podrejeni zahtevek po dopolnitvi opisov nalog iz katalog nalog s podatki, ki so določeni v točkah od vključno 4. do vključno 15. člena Akta o sistemizaciji dela in določitvi zahtevnosti posamezne naloge skladno z metodologijo za ugotavljanje zahtevnosti nalog po analitični točkovni metodi tako, da bo zahtevnost posamezne naloge izražena tudi s končnim seštevkom točk in prireditev vrednosti delovnega mesta tako ugotovljeni vrednosti posameznih nalog (2. odstavek). Odločilo je, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti njegove stroške postopka v višini 1.870,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo (3. odstavek).

Predlagatelj vlaga pritožbo zoper zavrnilni del in zoper odločitev o stroških zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da glede izpodbijanih členov 17, 18, 19, 20 in 20 (pravilno: 21) Akta o sistemizaciji dela sodišče pritrjuje predlagatelju, da na podlagi 31. člena ZDR nasprotni udeleženec s splošnim aktom samostojno pravic in obveznosti teh členov ne bi smel urejati, vendar pa zaradi tega ni neskladnosti z zakonom, pač pa gre za prepise določb iz panožne kolektivne pogodbe. Ne glede na navedeno, da gre za prepis iz panožne kolektivne pogodbe pa so določbe nezakonite. Z uvrstitvijo teh norm v splošni akt, so te določbe postale avtonomne norme splošnega akta, ki živijo povsem svoje pravno življenje, ne glede na to, kaj se s kolektivno pogodbo dogaja. Če bi bila kolektivna pogodba odpovedana in bi nehala veljati, bi te norme iz splošnega akta živele dalje in bile obvezujoče za delavca vse dokler ne bi bile odpravljene na tak ali drugačen način. Prav tako lahko pride do situacije, ko neskladja sploh ne bi bilo, ker panožne kolektivne pogodbe ne bi bilo. Najbolj problematična je po oceni predlagatelja odločitev v zvezi s 23. in 24. členom Akta o sistemizaciji. Sodišče pravi, da gre samo za organizacijsko navodilo, ki ni v neskladju z nobenim hierarhično višjim predpisom ali kolektivno pogodbo, saj 25. člena ni mogoče razumeti tako, da bi se novo delovno mesto vključilo v sistemizacijo drugače kot z njeno spremembo, za katero je pristojen direktor ali pa da nameravane spremembe akta ne bi bilo potrebno poslati v mnenje predlagatelju kot reprezentativnemu sindikatu po 1. odstavku 8. člena ZDR. Očitno je, da predlagatelj in nasprotni udeleženec drugače razumeta srž izpodbijanega akta o sistemizaciji. ZDR v 2. odstavku 20. člena določa, da je delodajalec dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela. Sistem kot si ga je zamislil nasprotni udeleženec je ta, da se za Aktom o sistemizaciji določijo delovne naloge z vsemi podatki, ki so pomembno za opravljanje posamezne delovne naloge in podatki, na osnovi katerih se določi zahtevnost nalog, nato pa se glede na delovne potrebe s sestavljanjem posameznim delovnih nalog oblikuje delovno mesto, pri čemer pa vsebina delovnega mesta, torej sestava delovnih nalog lahko spreminja glede na potrebe delovnega procesa, ne da bi se pri tem spremenila sama sistemizacija. Način kot ga uporablja nasprotni udeleženec, da se glede na sistemizacijo delovnih nalog oblikuje prosto delovno mesto glede na trenutne potrebe po prepričanju predlagatelja ni v skladu z zakonom. Posledično navedenemu pa tudi celoten akt ni v skladu z zakonom. Pri delovnih nalogah bi morale biti predpisani tudi pogoji za njihov zasedbo, teh pogojev tako pri seznamu kot pri opisu delovnih nalog ni. Zaradi navedenega bi moralo sodišče izpodbijani akt razveljaviti. Sodišče pritrjuje, da je izpodbijani akt sam s seboj v nasprotju, vendar pa zaključuje, da sodišče lahko odloča le o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami, ne pa tudi o skladnosti določb splošnega akta samega s seboj. Akt mora biti takšen, da je konsistenten, da ni sam s sabo v nasprotju in da je skratka uporabljiv. Tako bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče glede na to, da je ugotovilo, da je akt sam s seboj v nasprotju, moralo akt razveljaviti ali vsaj naložiti odpravo pomanjkljivosti, ki povzročajo to nezakonito stanje. Ni mogoče tudi mimo tega, da splošni akti delodajalca določajo pravice in obveznosti za delavca, zato v splošni akt organizacijska napotila strokovnim službam ne sodijo, kar samo povzroča nejasnosti. Če gre pri 29. in 30. členu samo za organizacijsko napotilo, te določbe niso v skladu z zakonom, saj se organizacijska napotila strokovnim službam ne določajo s splošnim aktom. Predlagatelj predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlogu predlagatelja v celoti ugodi in nasprotnemu udeležencu naloži, da predlagatelju povrne pravdne stroške na prvi in drugi stopnji v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Predlagatelj priglaša pritožbene stroške postopka.

Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da je napačna odločitev sodišča, ki je odločilo, da je dolžan predlagatelj povrniti nasprotnemu udeležencu samo polovico stroškov postopka v višini 1.870,00 EUR. Sodišče je delno ugodilo predlogu predlagatelja in odpravilo 2. odstavek 22. člena Akta o sistemizaciji, v ostalem pa je zavrnilo predlog predlagatelja na razveljavitev celotnega akta o sistemizaciji in podrejeni zahtevek za razveljavitev določenih členov in dopolnitvi opisov in nalog iz kataloga po analitični točkovni metodi s končnim številom točk. Sodišče bi moralo upoštevati, da je predlagatelj uspel le z neznatnim delom, v kolikor pa je sodišče upoštevalo uspeh v pravdi, pa ne more vzdržati odločitev o povrnitvi polovice stroškov. Poudarja, da ZDSS-1 o povračilu stroškov postopka nima nobene specialne odločbe, po kateri bi bil sindikat glede plačila stroškov privilegiran ali bi imel popust, glede na enakost pred zakonom pa je potrebno tudi v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov postopka v primeru uspeha oziroma neuspeha v sodnem postopku, predlagatelju naložiti plačilo celotnih stroškov postopka.

Pritožba predlagatelja ni utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca glede odločitve o stroških postopka pa je utemeljena.

K pritožbi predlagatelja: V zvezi z izpodbijanimi členi 17, 18, 19, 20 in 20 (pravilno: 21) Akta o sistemizaciji je bilo med strankama v postopku nesporno, da gre za prepis panožne Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo (Ur. l. RS, št. 38/2007). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da prepisovanje v splošne akte ni potrebno, vendar to ni v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Dejstvo je, da so te norme postale avtonomne norme splošnega akta, vendar v primeru, v kolikor bi bil spremenjen zakon ali kolektivna pogodba, ki se te določbe uporabljale direktno oziroma bi tudi šele takrat imel predlagatelj pravni interes, da bi navedene odločbe lahko izpodbijal oziroma na podlagi določil 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004), ki določa, da sodišče odloča glede veljavnosti ali neveljavnosti kolektivne pogodbe, kršitvah pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnosti kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnosti med kolektivnimi pogodbami ali neskladnosti splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma kolektivno pogodbo (1. točka 1. odstavek 53. člena ZDSS-1). Glede na podane pritožbene ugovore je potrebo še poudariti, da 49. člen ZDR tudi določa, da ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da 23. in 24. člen Akta o sistemizaciji urejata postopanje odgovornostih oseb oziroma kot akt navede „prvih predpostavljenih“, ki podajo predlog direktorju profitnega centra ali vodji enote. 24. člen Akta o sistemizaciji pa določa, da direktor profitnega centra ali vodja enote predlaga direktorju družbe spremembo v podpis oziroma sprejem. Takšna organizacijska navodila nikakor ne morejo biti v nasprotju z nobenim hierarhično višjim predpisom ali kolektivno pogodbo. 25. člen Akta o sistemizaciji pa tudi določa, da se v skladu z aktom vključi v sistemizacijo novo oblikovana naloga in zanjo določi zahtevnost po veljavni „metodologiji za ugotavljanje zahtevnosti nalog“. ZDR v 47. členu določa, da spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi lahko predlaga katerakoli stranka torej tako delavec kot delodajalec, torej ne more biti ovir, da nasprotni udeleženec svojim „prvim predpostavljenim“ določi, kako ravnajo v primeru predloga za spremembo delovnega mesta in komu ga podajo.

Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo v 5. odstavku 5. člena določa, da je akt o sistemizaciji delovnih mest splošni akt (ali sestavni del drugega splošnega akta) delodajalca, ki določa delovna mesta, pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu in opis del in nalog posameznega delovnega mesta. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da izpodbijani splošni akt s katalogom delovnih mest v povezavi s katalogom delovnih nalog, o katerem so delovne naloge, kot sestavni del delovnega mesta podrobneje opisane, je usklajen z določbo kolektivne pogodbe, pri čemer pa vrednotenje ni predmet tega akta. Po določilih 14. odstavka 79. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo delodajalec z metodologijo za vrednotenje delovnih mest razvrsti delovna mesta oziroma delavce znotraj tarifnih razredov v najmanj tri plačilne razrede, pri čemer mora upoštevati naslednje zahteve: dodatna znanja in usposobljenost, ki se lahko izkazujejo tudi preko zahtevanih delovnih izkušenj, vodenje,

odgovornosti, povečan napor (dinamične in statične obremenitve in napor čutil), težje pogoje dela, če jih delodajalec ne izplačuje v obliki dodatkov.

Nasprotni udeleženec je v Aktu o sistemizaciji za posamezno delovno mesto predpisal naloge, ki sestavljajo njegov delež, predvideno stopnjo izobrazbe, potrebne delovne izkušnje, funkcionalna znanja in psihofizične in druge lastno, skratka podobne kriterije kot panožna kolektivna pogodba.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor glede obrazložitve sodišča prve stopnje, ki je navedlo, da Akt o sistemizaciji sam s seboj v neskladju in pri tem zavzelo stališče, da na podlagi 6.c člena ZDSS-1 sodišče odloča le o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami, ne pa tudi skladnosti določb splošnega akta samega s seboj, tako ni bilo podlage za odpravo ali razveljavitev po določilih 2. točke 53. člena ZDSS-1, oziroma naložitev obveznosti po izpolnitvi določene obveznosti po določilih 2. odstavka 53. člena ZDSS-1. K pritožbi nasprotnega udeleženca: Ugotoviti je, da je utemeljen pritožbeni ugovor nasprotnemu udeleženca, da je sodišče napačno odločilo o stroških postopka iz razloga, ker je odločilo na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP in sicer tako, da je odločilo, da je predlagatelj dolžan polovico stroškov postopka, upoštevaje odvetniško tarifo in priloženi stroškovnik. V celoti se je strinjati s stališčem v pritožbi, da zakonodaja ne določa, da je sindikat v kolektivnem sporu „privilegiran“ in glede na to, da je predlagatelj uspel z neznatnim delom svojega predloga, bi moralo sodišče prve stopnje odločati o stroških postopka na podlagi določil 1. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njegovemu intervenientu povrniti stroške in upoštevaje tudi 155. člen ZPP, ki določa, da pri odločanju, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče pravilno odmerilo potrebne stroške postopka in tako odločilo, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti celotne potrebne stroške postopka, v skupni višini 3.741,48 EUR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, nasprotnemu udeležencu pa je predlagatelj dolžan kriti potrebne stroške pritožbenega postopka v višini 1.032,76 EUR. Pritožbeno sodišče je odločilo o pritožbenih stroških postopka na podlagi določil 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.