Jedro

Zaradi vložene tožbe tožeče stranke za izpodbijanje sklepa skupščine poslovodstvo tožene stranke ne bo moglo priložiti izjave po prvi točki drugega odstavka 590. člena ZGD-1, kar pomeni, da bo praviloma prekinjen registrski postopek po tretjem odstavku 590. člena ZGD-1. To pa je v bistvenem enako kot je z začasno odredbo predlagano zadržanje izvrševanja sklepa oziroma prepoved izvršitve sklepa. Tožeča stranka je že z vložitvijo tožbe zaradi izpodbijanja oziroma ničnosti sklepa skupščine dosegla namen zavarovanja in tega z začasno odredbo ne more ponovno doseči. V registrskem postopku bo lahko zatrjevala okoliščine, zaradi katerih po njenem naj ne bi prevladoval interes za hitro odločitev o vpisu po četrtem odstavku 590. člena ZGD-1. Ne drži osrednji argument v pritožbi, da naj bi bi ji začasna odredba nudila močnejše, trdnejše in bolj zanesljivo pravno varstvo kot registrska zapora, ki naj bi bila šibkejše, manj stabilno pravno varstvo. Pravne posledice pri obeh institutih so enake.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo [...]. Pojasnilo je, da je po 590. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) v zvezi z drugim odstavkom 634. člena ZGD-1 v primeru vložitve tožbe za izpodbijanje sklepa o izčlenitvi zagotovljeno varstvo delničarjev pred vpisom sklepa o izčlenitvi z ustanovitvijo nove družbe že s tako imenovano registrsko zaporo. Presoja, ali znatno prevladuje interes za hitro odločitev o predlaganem vpisu, ne da bi se čakalo na pravnomočno odločitev o tožbenem zahtevku, je po četrtem in petem odstavku 590. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 634. člena ZGD-1 pridržana registrskemu sodišču, s tem pa tudi tehtanje zadržanja nastanka pravnih posledic vpisa sklepa o delitvi. Regulacijska začasna odredba v predlagani vsebini ni potrebna, ker so tožeči stranki varovane pravice že v registrskem postopku.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da iz izreka sklepa izhaja zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe in bi bilo razumljivo sklepati, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja nasprotno, saj sodišče navaja, da je tožeča stranka uspela izkazati zahtevane pogoje za izdajo začasne odredbe skladno z ZIZ, zaradi česar bi moralo ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe. 272. člen ZIZ zaradi dejstva, ker začasna odredba nudi močnejše pravno varstvo kot registrska zapora, za njeno izdajo poleg izkazovanja verjetnosti obstoja terjatve, zahteva tudi izkazovanje dodatnih (alternativnih) predpostavk, ki so v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Pogoji za izdajo začasne odredbe so po naravi stvari lahko izpolnjeni zgolj v določenih izjemnih primerih, vsekakor ne nastopijo že s samo vložitvijo tožbe, tako kot nastopi šibkejše pravno varstvo z registrsko zaporo. Okvir presoje pogojev za izdajo začasne odredbe je bistveno širši in drugačen od tistega, ki izhaja iz petega odstavka 590. člena ZGD-1 pri presoji predloga za prebitje registrske zapore. Posledično je tožniku, ki izpolnjuje stroge pogoje za izdajo začasne odredbe, zagotovljeno trdnejše varstvo kot v primeru, da bi enake dejanske razloge uveljavljal v okviru presoje predloga za prebitje registrske zapore. Za razliko od zanesljivega in trdnega pravnega varstva, ki ga nudi začasna odredba, se pri registrski zapori skladno s četrtim odstavkom 590. člena ZGD-1 lahko naknadno razveljavi sklep o prekinitvi, zaradi česar bi bila tožeča stranka do pravnomočne odločitve v glavnem postopku v negotovosti, ali bo sporni sklep vendarle vpisan. Odločitev sodišča je v nasprotju s pravico do učinkovitega sodnega varstva in 23. člena Ustave RS. Po argumentaciji Ustavnega sodišča zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe rezultira v kršitvi ustavne določbe, če brez začasne odredbe tudi ob morebitnem uspehu v pravdi ni mogoče več doseči smisla sodnega varstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker naj bi bil izrek sklepa v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja zavrnitev predloga, iz obrazložitve pa nasprotno - da je tožeča stranka uspela izkazati zahtevane pogoje za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je tožeči stranki kot delničarju tožene stranke1 v primeru vložitve tožbe za izpodbijanje sklepa skupščine o izčlenitvi že zagotovljeno varstvo pred vpisom sklepa o izčlenitvi s takoimenovano registrsko zaporo in da predlagana regulacijska začasna odredba ni potrebna (12. točka obrazložitve). Z drugimi besedami to pomeni, da tožeča stranka s predlagano začasno odredbo z zadržanjem izvrševanja sklepa skupščine in prepovedjo izvršitve izpodbijanega sklepa ter predlaganja vpisa sprememb statusnega preoblikovanja družbe v sodni register ne bi dosegla namena zavarovanja v skladu z napovednim stavkom 273. člena ZIZ. V slednji določbi gre za materialnopravni predpogoj za izdajo začasne odredbe in če tega tožeča stranka ne izpolni, je sodišče ne more izdati2. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo s prvim in drugim pogojem za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo za izpodbijanje oziroma ničnost sklepa skupščine o soglasju k delitvi tožene stranke z izčlenitvijo z ustanovitvijo nove družbe v skladu z delitvenim načrtom in potrditvi soglasja skupščine k delitvenemu načrtu prenosne družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantne določbe ZGD-1 in sicer 590. člen v zvezi z drugim odstavkom 634. člena ZGD. Najpomembnejša sta drugi in tretji odstavek 590. člena ZGD-1. Ta določata katere listine je treba priložiti predlogu za vpis v sodni register, med drugim izjavo poslovodstva družbe, ki je udeležena pri statusni spremembi, da proti sklepu skupščine o soglasju v roku za izpodbijanje tega sklepa ni bila vložena tožba za izpodbijanje tega sklepa ali za ugotovitev njegove ničnosti. Če poslovodstvo ne predloži izjave iz 1. točke prejšnjega odstavka, ker je bila proti sklepu skupščine o soglasju pravočasno vložena tožba za izpodbijanje tega sklepa ali za ugotovitve njegove ničnosti in o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, registrski organ prekine postopek odločanja o vpisu do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku. V tem primeru zaradi vložene tožbe tožeče stranke za izpodbijanje sklepa skupščine poslovodstvo tožene stranke ne bo moglo priložiti izjave po prvi točki drugega odstavka 590. člena ZGD-1, kar pomeni, da bo praviloma prekinjen registrski postopek po tretjem odstavku 590. člena ZGD-1. To pa je v bistvenem enako kot je z začasno odredbo predlagano zadržanje izvrševanja sklepa oziroma prepoved izvršitve sklepa. Tožeča stranka je že z vložitvijo tožbe zaradi izpodbijanja oziroma ničnosti sklepa skupščine dosegla namen zavarovanja in tega z začasno odredbo ne more ponovno doseči. V registrskem postopku bo lahko zatrjevala okoliščine, zaradi katerih po njenem naj ne bi prevladoval interes za hitro odločitev o vpisu po četrtem odstavku 590. člena ZGD-1. Pri presoji, ali prevladuje interes za hitro odločitev, registrski organ v skladu s petim odstavkom 590. člena ZGD-1 upošteva (1) pomen pravice, katere kršitev se s tožbo zatrjuje, (2) verjetnost, da bi tožnik s tožbo uspel in (3) škodo, ki lahko družbam, udeleženim pri pripojitvi, nastane zaradi poznejšega vpisa. Ta institut registrske zapore je v marsičem podoben postopku, v katerem se po določbah ZIZ ugotavljajo pogoji za izdajo začasne odredbe3. Presoja verjetnosti, da bo tožnik s tožbo uspel, je po vsebini enaka presoji verjetnosti zatrjevane terjatve v postopku odločanja o začasni odredbi4. Tudi tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi enake dejanske razloge uveljavljala v okviru presoje predloga za predrtje registrske zapore kot pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe. Ne drži pa njen osrednji argument v pritožbi, da naj bi bi ji začasna odredba nudila močnejše, trdnejše in bolj zanesljivo pravno varstvo kot registrska zapora, ki naj bi bila šibkejše, manj stabilno pravno varstvo. Pravne posledice pri obeh institutih so enake. Pri vložitvi izpodbojne tožbe registrski organ praviloma prekine postopek odločanja, kar je enako kot zadržanje izvršitve sklepa in prepoved izvršitve sklepa. Je pa sodelovanje tožeče stranke v registrskem postopku zanjo ugodnejše, saj se v njem zahteva bistveno večja aktivnost družbe v smeri preprečitve prekinitve v primerjavi s postopkom zavarovanja za začasno odredbo, kjer nosi upnik celotno trditveno in dokazno breme za izkaz pogojev za izdajo začasne odredbe. Zato tudi ni smiselno podvajanje istovrstnih postopkov5. 6. Ne drži očitek, da je odločitev v nasprotju s pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in da po argumentaciji Ustavnega sodišča zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe rezultira v kršitvi ustavne določbe, če brez začasne odredbe tudi ob morebitnem uspehu v pravdi ni mogoče več doseči smisla sodnega varstva. Tožeča stranka bo lahko glede na njeno kapitalsko udeležbo v toženi stranki v končni fazi dosegla smisel sodnega varstva po tretjem odstavku 635. člena ZGD-1. Ta določa, da lahko tožnik, ki je pred vpisom delitve v register vložil tožbo za ugotovitev ničnosti ali izpodbijanje sklepa o soglasju za delitev, brez soglasja toženca tožbo spremeni tako, da zahteva povračilo škode, ki mu je nastala z vpisom delitve v register. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo.

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 V tožbi zatrjuje, da je imetnica dveh delnic tožene stranke, kar posledično pomeni, da ima 0,0000704618847 % delež osnovnega kapitala tožene stranke (listna št. 1 spisa). 2 Sklepi VSK I Cp 1199/2006, VSL I Cpg 2016/2001, VSL V Cpg 878/2016, VSL II Ip 809/2015. 3 Sklep VSL I Cpg 145/2008. 4 N. Plavšak, Veliki komentar ZGD-1, tretja knjiga, GV založba Ljubljana 2007, stran 500. 5 Sklep VSL I Cpg 145/2008.