Jedro

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Ta oblika škode mora biti praviloma trajne narave in se denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko prisodi le izjemoma, in sicer takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v zavrnilnem delu glede plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter v odločbi o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 140.127,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od 01.01.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka ter navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede prisojene odškodnine za telesne bolečine, ko tožniku ni v celoti priznalo zahtevane odškodnine. Pri tem pritožnik graja postopanje sodišča prve stopnje, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo zakaj in koliko je priznalo odškodnine za telesne bolečine po posameznih postavkah, temveč na splošno navaja, da je upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki jih sprejema kot strokovne in objektivne in mu v tem pravdni stranki nista argumentirano oporekali. Iz nadaljnjih pritožbenih navedb v tej zvezi je razbrati, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, da tožnik še sedaj čuti fizične bolečine lahke intenzitete, kar je potrdil tudi tožnik v svoji izpovedbi. Po oceni pritožnika je bilo jasno obrazloženo, da zaradi bolečin ne more funkcionirati tako kot prej. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo nevšečnosti med zdravljenjem, tožnik je bil večkrat rentgensko slikan, jemal je tablete proti bolečini mesec ali dva, 10 do 14 dni po prenehanju jemanja tablet ga je še vedno bolelo in ne more funkcionirati kot prej, saj se ne more ukvarjati s športom. Po trditvah pritožnika je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo odškodnino za primarni strah, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožniku intenziven strah trajal en dan, sekundarni strah pa 3 dni. Primarni strah je bil nedvomno podan in je bil intenziven, saj je tožnik izpovedal, da se je ob nezgodi ustrašil za svojo eksistenco. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje tudi napačno opredelilo sekundarni strah, saj je bil strah glede izida zdravljenja dolgotrajen. Tožnik je povedal, da se je stanje po poškodbi sicer izboljšalo, vendar ni bilo takšno kot pred poškodbo. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede skaženosti. Kljub temu, da je ugotovilo, da ima tožnik dve manjši brazgotini, mu je iz tega naslova priznalo le 75.000,00 SIT. Po oceni pritožnika zahtevek glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni zastaral. V tožbi je tožnik zapisal, da je utrpel nezmožnost za domača opravila, spolnosti, da je uživanje velikih kolečin analgetikov povzročilo prebavne motnje in bolečine v želodcu, da se ni mogel udeleževati športnih tekmovanj pri tai-boxu, kjer je že imel status športnika. Po mnenju pritožnika je tožnik s tem opisal zmanjšanje življenjskih aktivnosti in jih vtoževal. Da je tožnik zahteval odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, izhaja iz dopisa z dne 28.01,2002-odškodninskega zahtevka, kjer je bilo natančno navedeno, da je bil tožnik nesposoben za šport več kot šest mesecev, da je bil član reprezentance v tai boxu, da je tekmoval, kasneje pa zaradi poškodbe izgubil status in še sedaj določenih gibov ne more opravljati. Po oceni pritožnika je nesporno, da je toženka z izplačilom nespornega dela odškodnine v višini 345.000,00 SIT zapirala tudi prej navedeno škodo, zato zahtevek ni zastaral. Pritožnik nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo celotnega zneska glede materialne škode, poleg tega pa ni pravilno upoštevalo obresti že za tisto kar je sicer priznalo.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov višji zahtevek za plačilo nepremoženjske škode za pretrpljene telesne bolečine, strah in skaženost, kot mu je to priznalo v ugodilnem delu izpodbijane sodbe, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikovih navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi tudi pravilno odločilo o tem delu tožbenega zahtevka. Pritožnik tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo celotnega zneska "materialnega dela škode", zaradi česar naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pritožbenega razloga v tem delu ne konkretizira, zato ga ni mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov za poseg v odločitev sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo o zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za materialno škodo je pavšalno, pritožbeno sodišče zato le odgovarja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja.

Pravna podlaga za razsojo o tožbenem zahtevku glede nepremoženjske škode je v določbah 1. in 2. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim pomenom.

Ne drži očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odškodnine za telesne bolečine. S tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeno, da je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca glede intenzitete in trajanja navedenih bolečin ter njegovo mnenje o nevšečnostih med zdravljenjem, hkrati pa so ugotovitve in zaključki izvedenca natančno navedeni, ni mogoče reči, kot trdi pritožnik, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnjeno, zakaj in koliko je sodišče priznalo odškodnine za telesne bolečine ter da ni upoštevalo nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi po oceni pritožbenega sodišča priznana odškodnina za telesne bolečine ustrezno odraža tožnikovo škodo na tem področju (ki se je izražala v obliki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem). Opozorilo pritožnika, da je sodni izvedenec navedel, da tožnik še sedaj čuti fizične bolečine lahke intenzitete, nima podlage v izvedenskem mnenju, saj je izvedenec glede tega podal mnenje, da so pri tožniku te bolečine lahko le občasne. Res je tožnik izpovedoval drugače, kot povzema pritožnik, vendar je sodišče njegovo izpoved glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin pravilno ocenilo za pretirano. Pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje tako utemeljujejo primerno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje (350.000,00 SIT), ta ni prenizka in tudi ne previsoka ter je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih.

Glede prisojene odškodnine za strah je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v sodni praksi oblikovano stališče, da je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi denarno odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje (Poročilo VSS 2/86). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da strah pri tožniku ni trajal dalj časa in se je nanašal predvsem na izid zdravljenja, ima podlago tako v izvedenskem mnenju kot tudi v izpovedbi samega tožnika, zato pritožnik z zatrjevanjem, da je tožnik utrpel tudi intenzivni primarni strah, ne more uspeti. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, s katerim graja uporabo materialnega prava za odškodnino za strah. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo (od zahtevanih 200.000,00 SIT) 50.000,00 SIT, pri tem pa upoštevalo, da je sam tožnik izpovedal, da se je stanje po poškodbi izboljševalo, le da ni bilo isto kot pred poškodbo.

Kar se tiče odškodnine za skaženost sam pritožnik navaja, da ima dve manjši brazgotini, ne pove pa, zakaj bi to terjalo prisojo višje odškodnine od tiste, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje (znesek 75.000,00 SIT od zahtevanega zneska 100.000,00 SIT). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odškodnino za to obliko nepremoženjske škode priznalo v razumni višini, upoštevana so bila potrebna objektivna in subjektivna merila.

Prav pa ima pritožnik, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je tudi oblika nepremoženjske škode. Glede tega zahtevka je nepravilno štelo, da ga je tožnik uveljavljal šele v pripravljalni vlogi dne 21.05.2004. Med to obliko nepremoženjske škode in tisto, ki se nanaša na nevšečnosti med zdravljenjem, kar spada v obliko nepremoženjske škode za telesne bolečine, sicer niso možne v celoti povsem jasne razmejitve, saj deloma prehajajo druga v drugo, vendar je tožnik prepoznavno v trditveni podlagi uveljavljal odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti že v tožbi dne 17.05.2001, čeprav je te vključil pod telesne bolečine, kar pa ne sme motiti. Tako pritožnik pravilno opozarja, da je v tožbi zatrjeval, da zaradi poškodbe ni mogel več tekmovati in trenirati v tai boxu, kjer je imel že status športnika. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Ta oblika škode mora biti praviloma trajne narave in se denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko prisodi le izjemoma, in sicer takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje zgoraj navedene težave tožnika, ki jih je zatrjeval že v tožbi, ni upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine (in nevšečnosti v času zdravljenja), iz česar je mogoče zaključiti, da jih je štelo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, a jih ni upoštevalo, ker teh duševnih bolečin v tožbi ni tako opredelil (poimenoval), temveč je to storil šele v pripravljalni vlogi dne 21.05.2004. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik trpljenje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (sicer z drugačnim poimenovanjem - kot telesne bolečine) zatrjeval že v tožbi, za trditve je ponudil tudi dokaze, tudi postavitev izvedenca medicinske stroke, čemur je sodišče ugodilo, saj je sodnemu izvedencu, med drugim, naložilo (kot izhaja iz sklepa na l. št. 29), da poda mnenje tudi o tem, ali je pri tožniku podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti in v kakšnem obsegu, glede te oblike nepremoženjske škode je toženka tudi odgovarjala v odgovoru na tožbo. O tem, da je tožnik že v tožbi zatrjeval trpljenje navedenih duševnih bolečin, tako ni mogoče dvomiti. Kar se tiče zastaralnega roka pa je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, ko je štelo, da v obravnavani zadevi teče zastaralni rok na podlagi 1. odstavka 380. člena ZOR. Po prej navedenem določilu res zastarajo terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, vendar v obravnavanem primeru ne gre za tovrstno terjatev, temveč za odškodninsko terjatev oškodovanca proti zavarovalnici iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo njenega zavarovanca, zato je glede zastaranja te terjatve potrebno izhajati iz 5. odstavka 380. člena ZOR, v zvezi s 376. členom ZOR, pri tem je potrebno opozoriti na razliko med subjektivnim zastaranjem po 1. odstavku 376. člena ZOR, kjer začne teči rok treh let, ko oškodovanec zve za škodo in za povzročitelja, in med absolutnim zastaranjem, kjer začne teči rok petih let tedaj, ko nastane škoda (2. odstavek 376. člena ZOR) ter je potrebno upoštevati, da nastanek škode ni vedno sočasen s škodnim dogodkom in da je mogoče, da škoda, povzročena z določenim škodnim ravnanjem, lahko nastane tudi kasneje.

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zmotno ugotovilo dejstvo, da je tožnik uveljavljal odškodnino za tovrstno obliko škode šele v pripravljalni vlogi dne 21.05.2004, ravno tako ni pravilno uporabilo materialno pravo, v posledici česar ni ugotavljalo in ugotovilo dejanskega stanja glede te oblike nepremoženjske škode. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo odločiti, ali je tožbeni zahtevek glede navedene oblike nepremoženjske škode utemeljen po temelju in po višini (355. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, kjer je zavrnilo zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (v delu zavrnilnega dela izpodbijane sodbe) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) ni zasledilo. Ker je odločba o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 165. člena ZPP, ki določata, da lahko pritožbeno sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo tudi tedaj, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bila pritožba vložena.