Jedro

Za razlago izreka ni treba imeti izvedenca (če bi bil potreben, potem bi imel pritožnik prav: izvršilni naslov ne bi bil primeren za izvršbo; prim. prvi odstavek 21. člena ZIZ), zadošča znanje slovenskega jezika.

Delna izpolnitev je neizpolnitev, če zahtevana izpolnitev pomeni celoto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 8 dni upniku plačati njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 139,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo dolžnikov ugovor po izteku roka; (II.) ustavilo izvršilni postopek v delu, v katerem je dovoljena izvršba za vzpostavitev prejšnjega stanja, in sicer z odstranitvijo kmetijskega traktorja s prikolico z asfaltnega cestišča; (III.) dolžniku naložilo plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 151,65 EUR s pripadki, v presežku upnikov zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo; (IV.) stroškovni zahtevek upnika, podan z vlogo z dne 23. 1. 2019, zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, ugovoru dolžnika v celoti ugodi ter upniku naloži povračilo njegovih stroškov postopka.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem odločitev za pritožnika ni ugodna, to je odločitev v I. in prvem odstavku III. točke izreka izpodbijanega sklepa.

6. Pritožnik najprej navaja, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju oziroma je izrek sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Vsaj na dveh mestih (XIV. in XVII. točka obrazložitve sklepa) sodišče navaja takšno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da je dolžnik poskusil izvršilni naslov izvršiti, saj je na eni strani žleb dvignil, na drugi strani pa ga naredil gibljivega, zato bi moralo sodišče ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ugovoru ugoditi in izvršbo ustaviti tudi v delu, ki se nanaša na vzpostavitev v prejšnje stanje z namestitvijo odtočne cevi.

7. V XIV. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje povzelo ugotovljeno dejansko stanje odmika žleba od kapa gospodarskega poslopja. Tako ugotovljeno dejansko stanje, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da žleb ni odmaknjen vsaj 70 cm od kapa strehe gospodarskega poslopja, ni pritožbeno napadeno, zato se višje sodišče v celoti sklicuje na tam zavzete razloge (podatke o meritvah), razen kolikor pritožnik sploh izpostavlja, da ni jasno, od kod se začne meriti 70 cm izpod kapa. Na zadnje bo višje sodišče pritožniku odgovorilo v nadaljevanju.

8. V XVII. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali se žleb zadosti dvigne (tu je upoštevalo tudi veljavni Pravilnik o opremi in delih vozil s prilogo Mere in mase vozil v cestnem prometu – v nadaljevanju Pravilnik; višje sodišče se bo do tega opredelilo v nadaljevanju), ter še, da žleb na strani, na kateri je spojen s stanovanjsko hišo, ni tako premičen, da bi zadostil standardu gibljivega žleba. Ugotovilo je, da sicer je premičen, a ga ni mogoče dvigniti zadosti, poleg tega pa premikanje žleba ni varno kljub sedaj (naknadno, tj. po vloženem ugovoru in pred ogledom) odstranjenemu vijaku in kljub dodatnim vezicam. Ugotovilo je, da žleba brez nevarnosti, da bi se snel in povzročil škodo, ni varno premikati.

9. Pri zavrnitvi je upoštevalo prvi odstavek 285. člena Obligacijskega zakonika – OZ in stališče Vrhovnega sodišča (II Ips 577/2006), da je delna izpolnitev neizpolnitev, če zahtevana izpolnitev pomeni celoto.

10. Iz povzetega izhaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje jasna, podrobna in v celoti pravilna, razlogi niso sami s seboj v nasprotju in so skladni z izrekom izpodbijanega sklepa. Ne drži, da naj bi dejanski zaključki sodišča prve stopnje zahtevali ugoditev ugovoru.

11. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost sklepa, ki predstavlja izvršilni naslov (sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu, P 206/2013 z dne 26. 9. 2013, V. točka izreka; A2), v tem izvršilnem postopku niso pomembne. Ne samo zato, ker je sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru po izteku roka, zato so ugovorni razlogi nujno omejeni na dejstva, ki se nanašajo na terjatev (t.i. opozicijski ugovorni razlogi, konkretno na ugovorni razlog prenehanja terjatve iz 8. točke 55. člena ZIZ, saj je dolžnik ugovarjal, da je nedenarno obveznost naknadno sam izpolnil; glej tudi 56. člen ZIZ). Izvršilno sodišče nikoli, tj. tako v dovolilni fazi kot tudi v fazi izvršbe ne sme preverjati, ali je izvršilni naslov pravilen. Dejansko stanje, položaj žleba, ki naj bi bilo po pritožnikovemu stališču 50 do 60 let pred nastankom izvršilnega naslova konstantno drugačno kot je bilo potem ugotovljeno, odločeno z izvršilnim naslovom, v izvršbi ne more biti upoštevno. Zato sodišče prve stopnje ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja in ni kršilo pravil postopka, ker ni izvedlo po dolžniku predlaganega dokaza in ni postavilo izvedenca, ki naj bi podal meritorno oceno o tem, kakšno je bilo stanje v letu 1967 oziroma pred motilnim dejanjem, in še, ali je dolžnik s tem, kako je sedaj žleb pritrjen na hišo in položen na nasproti ležeče gospodarsko poslopje, vzpostavil stanje, ki ustreza stanju pred motilnim dejanjem.

12. Pritožnik želi nadalje prikazati, da obveznosti sploh ni mogoče izpolniti, da torej izvršilni naslov ni primeren za izvršbo. V tem delu zatrjuje, da je tudi odločitev sodišča prve stopnje zmotna, saj sploh ni mogoče ugotoviti, od kod je treba računati 70 cm izpod kapa. Pritožnik navaja, da iz izvršilnega naslova ne izhaja, da naj bi bila kapa kot izhodišče odmere 0,7 m kje omenjena, to tudi ne izhaja iz obrazložitve sklepa. Poleg tega je stavčna sintagma »cca. 0,7 m višje izpod kapa na streho« že sama nejasna, saj kljub temu, da je sodišče kot osnovo (izhodišče) za meritev vzelo višino kapa, česar izvršilni naslov ne vsebuje, vseeno beseda »izpod« v tej stavčni zvezi ne daje niti te osnove za meritev, kot jo je izvedlo sodišče. Lahko bi pomenilo, da se 0,7 m začne meriti na nivoju kapa, lahko pa tudi 10, 20 ali 50 cm nižje. Pritožnik še navaja, da že zdrava kmečka pamet, vsesplošne življenjske izkušnje in splošno znano dejstvo povedo, da nobeno prvotno stanje v zvezi z žlebovi na strehah ni in ne more biti takšno, da bi se žleb za odtočno vodo postavljal nad streho in ne pod streho, kjer se voda zbira. Izvršilni naslov govori le o tem, da mora glede na začetno stanje v motenski pravdi dolžnik žleb namestiti nazaj tako, da ga dvigne nazaj nad v motenski pravdi zatečenim stanjem za cca. 70 cm višje, na streho gospodarskega objekta in ne nad streho, kot to meni izvršilno sodišče. Žleba, ki bi bil postavljen in bi bil gibljiv na način, da bi se postavljal nad streho in ne pod njo (pod kap), preprosto ni in si ga tudi ni mogoče zamisliti. Vsekakor pa pritožnik pričakuje, da ko sodišče govori o tem, da je sicer dolžnik žleb dvignil in ga naredil tudi gibljivega, vendar v nezadostni višini in neustrezno, da sodišče tudi pove, kakšen bi bil ustrezen način in kako bi to bilo tehnično izvedljivo.

13. Ne drži, da izhodišče dviga žleba v izvršilnem naslovu ni določeno. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je dolžnik obveznost prostovoljno izpolnil (ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ), pravilno razumelo izvršilni naslov, ki pravi, da je dolžnik dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odtočno cev – žleb, ki poteka iz toženčeve (dolžnikove) hiše preko ceste na gospodarski objekt (drvarnica, garaža), izpod kapa (strehe) tega gospodarskega objekta namesti nazaj cca. 0,70 m višje na streho gospodarskega objekta tako, da bo na obeh straneh premičen in ga bo po potrebi možno dvigniti.

14. Da je kap strehe izhodišče za dvig, je torej v izvršilnem naslovu jasno določeno in to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je sintagma »cca. 0,7 m višje izpod kapa« na streho, sama po sebi nejasna in da se ne ve, kje je izhodišče za meritev dviga žleba. Za razlago izreka ni treba imeti izvedenca (če bi bil potreben, potem bi imel pritožnik prav: izvršilni naslov ne bi bil primeren za izvršbo; prim. prvi odstavek 21. člena ZIZ), zadošča znanje slovenskega jezika. Kap je spodnji rob strehe. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (www.fran.si) je s kap strehe razumeti najnižji rob strehe, s katerega se odteka voda. Tudi iz Slovarja slovenskih frazemov (www.fran.si) izhaja, da je kap strehe vznožna črta, nasprotna slemenu. Sleme strehe je vrh strehe, v primeru dvokapne strehe tam, kjer se dve nagnjeni ploskvi stikata v slemenu. Od tod tudi izraz »z dežja pod kap«.

15. Izhodišče meritve, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ko je na ogledu merilo, ali je žleb na strehi (ne nad streho, kot to navaja pritožba) gospodarskega objekta postavljen tako, da je pomaknjen cca. 70. cm od roba strehe, je torej povsem pravilno. Iz meritev sodišča, ki jih je sodišče natančno povzelo v XIV. točki obrazložitve in ki niti niso sporne, jasno izhaja, da žleb ni postavljen toliko na streho, kot to zahteva izvršilni naslov – 70 cm po strehi navzgor po strešnikih.

16. Pritožnik nadalje izpodbija tisti del obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje uporabilo Pravilnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je največja dovoljena višina za vsa vozila v cestnem prometu 420 cm, upoštevalo je s kakšnim vozili je bilo po tej cesti voženo v dejanskem stanju, ki ga je upoštevalo sodišče pri izreku izvršilnega naslova, in ugotovilo, da ko se žleb dvigne, na strani, na kateri je zgolj z vezicami pritrjen na dolžnikovo hišo, nastane luknja oziroma se sname.

17. Višje sodišče se do stališča, ki ga je sodišče prve stopnje v tej točki obrazložitve izrecno zavzelo s pomočjo Pravilnika, in do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na te del obrazložitve, ne bo posebej opredeljevalo, ker to (Pravilnik) ni pomembno. Ta argument je sodišče prve stopnje dodalo kot dodatni, vendar nikakor ne nosilni argument. Dejstvo je, v to se je prepričalo tudi sodišče prve stopnje na ogledu (glej tudi fotografije v spisu, zlasti C7, C8 in C10), da je žleb na hišo dejansko pritrjen tako, da ni zadosti gibljiv. Žleb je bil v času ogleda na hišo pritrjen z vezicami in se je ob dvigu snel z žleba, ki poteka po kapi hiše (natančneje: snel se je s kotlička žleba na hiši). Pri tem pa določbe Pravilnika niso pomembne. Povsem pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora biti gibljivost na strani hiše taka, da se pri premikanju žleb na strani hiše ne sname. To je vendarle povsem jasno in, izraženo z besedami pritožbe, edino življenjsko sprejemljivo. Drugače izvršilnega naslova, tj. obveznosti, ki je naložena dolžniku, ni mogoče razumeti. Nesprejemljivo je, da bi izvršilni naslov razlagali tako, da bi nalagal vzpostavitev nevarnega stanja. V preteklosti je med strankama prihajalo do dodatnih sporov prav zato, ker se je žleb pri dvigu bodisi lomil bodisi snemal. Kako (tj. v kakšni višini) sta stranki ta žleb premikali, je tudi jasno in je bilo na ogledu to tudi demonstrirano. Zato Pravilnik ni pomemben. Prav pa bi bilo, da bi na ogledu tudi upnik ta žleb dvignil (oziroma bi to storila njegova sinova). On namreč ta prehod uporablja in pri tem žleb dviguje. To mu je torej dolžnik na ogledu neutemeljeno preprečil. 18. Če želi pritožnikov pooblaščenec višjemu sodišču naprtiti vlogo strešnega mojstra – vztraja, da mu naj sodišče pove, kako naj ta žleb na strani hiše naredi gibljivega, kako naj se to tehnično izvede, tako pričakovanje ni utemeljeno. Ni na sodišču, da dolžniku pove, kakšen je pravilen način izpolnitve te obveznosti. Obratno, na dolžniku je, da sodišče prepriča, da je svojo obveznost pravilno izpolnil. Rešitev, da odtočno cev – žleb poveže z vezicami, ki se nato ob premikanju sname s kotlička, gotovo ne pomeni (pravilne) izpolnitve.

19. Edino, s čimer se višje sodišče strinja s pritožnikovim pooblaščencem, je potreba po uporabi zdrave kmečke pameti, ki pa bi po prepričanju višjega sodišča po toliko letih morala pripeljati do drugačnega rezultata, kot ga ponuja pritožba. Očitno je, da gre za spor, ki ima svoje vzroke in zgodovino. Ne glede na to, kakšni in koliko so vzroki za spor stari, ne glede na intimno prepričanje vsake od strank v svoj prav, se stranki nikakor ne moreta izogniti enemu dejstvu: da sta soseda, ki živita drug ob drugem. Že zgolj zato bi bilo prav, da stranki ta spor, ki se končno tiče „samo položaja žleba“, razrešita, končata. Mogoče to lahko storita sama ob konstruktivni pomoči njunih pooblaščencev (in sodišča), če ne gre drugače pa v tej izvršbi tako, kot je bila izvršba dovoljena.

20. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ), mora pa kriti stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), ki jih je višje sodišče odmerilo skladno s stroškovnikom, ki ga je upnik priglasil v odgovoru na pritožbo. Stroškovnik je skladen z Zakonom o odvetniški tarifi, zato je obrazložitev stroškovne odločitve odpadla.